24. 10. 2004 | Mladina 42 |
Duh in telo
Prve volitve, ko nam ni bilo treba nikamor iti
© Tomo Lavrič
Čeprav se nam pojem normalizacije, ki po zmagi Janševih demokratov postaja sestavni del politične retorike, ne zdi neproblematičen, je vendarle treba priznati, da so bile oktobrske volitve prve normalne volitve. Kar jim daje videz normalnosti, seveda ni sam volilni izid, pač pa politična percepcija tega izida: volitve 2004 so bile prve volitve, na katerih poraženci svojega poraza niso pripisovali volilnim goljufijam, zmanipuliranim volivkam in volivcem in podkupljenim novinarjem, ki delajo po diktatu vladajočega razreda. Še več: na tem mitološkem polju je tokrat spodrsnilo zmagovalcem, ki si niso mogli kaj, da ne bi po vseh Rousovih nastopih, skozi katere se je DeSUS tako ali tako vzpostavil kot politični kuriozum, pognali v obtok še namigovanja o prigoljufanem vstopu v parlament. Naporna zgodba o zmagovalcih, ki težko prenašajo svoje zmage, se v slovenski politiki očitno še ni izpela. Če smo ta prvi naskok vladajočih prav razumeli, ostajajo kljub spremembam, ki naj bi završale po Sloveniji, sumničenja sestavni del političnega biznisa. Ozračje nezaupanja v vse obstoječe pač ne vliva veliko upanja v - recimo - slovensko novo smer.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
