21. 4. 2005 | Mladina 16 |
Vrnitev družbenega
Ali o produkciji neenakosti
© Tomo Lavrič
V ruskem filmu Babica, ki smo si ga nedavno lahko ogledali v kinu Dvor, smo soočeni s kričečim primerom novih neenakosti in brezbrižnosti v postsocializmu. Gre za žalostno zgodbo o babuški, tradicionalni ruski mamki, ki je v času socializma vzgojila tako svoje otroke kot vnuke. Po razpadu Sovjetske zveze in tranziciji v tržno gospodarstvo živi skupaj s svojo bolno hčerko in njenim možem. Hči mora v bolnico in pozneje umre. Babuško zet preseli k njeni sestri, a ta si, ko zalezuje svojega alkoholiziranega sina, zlomi kolk in mora v bolnico. Babuška tako spet nima kje živeti; njen zet, ki ima ljubico, je noče nazaj, ne sodi v potrošniški stil življenja, ki sta ga sprejela dva od njenih vnukov. Edini vnuk, ki bi jo še bil pripravljen vzeti, je begunec iz Gruzije v podnajemniškem stanovanju in se boji lastnice. Na koncu filma babuška odide v ledeno mrzlo snežno noč. Drugi del filma je nekakšna parodija na road movies, ko vnukinja prevaža babuško naokoli v avtu od zeta do ostalih vnukov in jih sprašuje, ali jo lahko vzamejo, mdetem pa si lahko ogledujemo različne postsocialistične interierje in eksterierje. Ko nekoč peljejo mimo novega naselja razkošnih vil na griču, se babuška pozanima, kdo v njih živi. Vnukinja ji odgovori: Novi Rusi (Novi Rusi so novopečeni razred bogatašev tranzicijskega časa.) In Babuška jo vpraša: Kdo pa so? Ali so takšni kot smo mi?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
