2. 4. 2006 | Mladina 13 |
Nazaj k ognju
Strah pred pticami je nadvse koristna stvar. Kogar ni strah, je destruktiven.
© Tomo Lavrič
Čemu služijo vsi ti laboratoriji, ki obratujejo s polno paro povsod po svetu, če na koncu vse svoje namišljene in resnične težave rešujemo z ognjem? Ni se še dobro razkadil smrad po grmadah, na katerih so po vsej Evropi na prelomu tisočletja gorele nore krave, že se cvrejo v ognju žive ptice, kokoši in vsa druga pernata bitja, ki bi navkljub zagotovilom, da virus ptičje gripe ni nevaren za človeka, lahko okužila človeka. Če se na krajih nesreče ne bi prikazovali ljudje v skafandrih, ki nevarnost, ki uradno ne obstaja, samo še potencirajo, bi bilo vse natanko tako kot je bilo pred tisoč leti, ko se je človek lahko zanašal samo na očiščujočo moč ognja. Tudi v navodilih, ki jih od 9. februarja naprej, ko so v Mariboru odkrili prvega okuženega laboda, pošiljajo v obtok pristojni državni uradi, mrgoli starosvetnih modrosti. Ta, ki pravi, da ne uživajte surovega mesa, ker vesoljski stvor, zaradi katerega se vse skupaj dogaja, lahko ugonobi šele temperatura pri 60 stopinjah Celzija, je morda najznačilnejša med njimi. Tudi ono drugo, po kateri se je pametno izogibati ne samo vsem možnim kužnim bitjem, marveč tudi vsem kužnim krajem, je človek dobro poznal že veliko časa pred tem, preden je izumil skafander. Morda je bil je v svojem svetu, ki so ga sestavljali pravični Bog, nepravična gospoda in revni ljudje, po božji previdnosti prikrajšan za sprotne vesti o novih in novih žariščih bolezni, ampak pred okužbo se je branil natanko tako kot se brani človek 21. stoletja: z ognjem torej.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
