Božja roka je dolga

Zlo je začelo poganjati svoje brstiče že v predprejšnjem stoletju, z Marxom in Engelsom. Pravzaprav že prej, z Voltarom. Če smo še bolj natančni, se lahko vrnemo do Erazma Rotterdamskega. Pravzaprav je marsikaj zamočil že Giordano Bruno. Sicer pa tudi Seneka ni bil prav nedolžen, da o kvaritelju tedanje atenske mladeži Sokratu sploh ne govorimo. Vendar bi to detektivsko raziskovalno delo trajalo predolgo, napisati bi moral pravo nadaljevanko. Vrnimo se v sodobne čase, v dobo med obema svetovnima vojnama. Jugoslovanski komunisti so se kalili v hotelu Moskva in pripravljali prevrat. Prav gotovo so imeli prste vmes tudi pri gnusnem uboju dobrega kralja Aleksandra. Kako se je vse skupaj končalo, natančno vemo. S krvavo komunistično diktaturo, ki je trajala vse do leta 1990. A če smo precizni, moramo reči, da je ta diktatura vse do današnjega dne ohranila v svojih rokah večino političnih in finančnih vzvodov moči, da nadzorovanja medijev sploh ne omenjamo. Vendar ji to še ni dovolj. Kontinuiteta je nenasitna, hoče imeti vse, dušo in telo. Ker po letu 1990 že zaradi mednarodne javnosti ni mogla več organizirati montiranih političnih procesov, je ubrala še bolj perfidno pot. Kontinuiteta je začela uporabljati gangsterske metode. Leta 1992 je bil dobri mož iz Negove, gospod Kramberger, ubit na predvolilnem zborovanju. Seveda, ta rdeči so se prestrašili njegove priljubljenosti med ljudstvom in so ga zato hladnokrvno likvidirali. Takratni obrambni minister Janez Janša, ki je skupaj s policijskim kolego Bavčarjem s helikopterjem priletel na kraj atentata, je bil spočetka molčeč. Kakšna strahovita izsiljevanja je moral doživljati, da ni mogel in smel povedati resnice. Se je pa razgovoril pozneje in prvi naprtil Krambergerjevo smrt udbomafiji. Podobno je bilo z zaroto pri Depali vasi, ko je parlament izglasoval razrešitev ministra Janše Slovenskega. Pozneje je sicer Janša zgodbo nekoliko priredil in danes razglaša, da je stopil iz tedanje Drnovškove vlade, ker je bila ta preveč skorumpirana in goljufiva. Kakorkoli že, zarote so si sledile ena drugi. Najprej verolomno izdajstvo bratov Podobnik po volitvah leta 1996, pa spet nova ljudska verolomnost, tokrat Franca Zagožna, ki je poteptal ljudsko voljo, ki jo je na znamenitem referendumu izreklo celih 17% volilk in volilcev. Vse to so bili seveda umazani triki, vendar smo lahko prepričani, da bo nasilje vseh vrst eskaliralo prav ob prihajajočih volitvah. Sile kontinuitete namreč vse predobro vedo, da bodo na volitvah potolčene do tal, zdrobljene v sončni prah.

Stara kominternovska centrala pa še deluje. Najprej je začela z grozilnimi pismi Janezu Janši in njegovim najožjim somišljenikom. Nedvomno bodo politični kriminalci storili vse, da bi svoje grožnje tudi uresničili. Treba jih je ustaviti, za vsako ceno. Če so lahko pred drugo vojno v tedanji demokratični Kraljevini Jugoslaviji brez sodbe konfinirali komuniste in druge sovražnike ljudstva v koncentracijska taborišča, lahko kaj podobnega storimo tudi danes. Toda pohiteti bo treba, kajti dan volitev se bliskovito bliža, obenem s tem pa narašča tudi nervoza zveri, ki že sluti svoj žalostni konec. A ne pozabimo, da je podgana najbolj nevarna, kadar je stisnjena v kot. Naše rdeče podgane in njihovi mladiči ne izbirajo več sredstev. Spomnimo se, denimo, zvijače, ki so jo pripravili gospodarskemu ministru Jožetu Zagožnu. Podtaknili so mu staro baterijo in slušalko walkmana. Ubili so dve muhi na en mah. Osmešili so ministra, hkrati pa je popustila pozornost pred prisluškovalci. Vsakdo bo trikrat premislil, preden si bo upal z najdeno domnevno prisluškovalno napravo na policijo. Še toliko manj, ker so očitno tudi policisti samo prebarvana kontinuiteta. Podobno se bo - vsaj po mojih predvidevanjih - pred volitvami dogajalo tudi z grožnjami s smrtjo najodličnejšim sinovom slovenske matere. Groženj bo vedno več in več, tako da jih na koncu ne bo nihče več resno jemal. Predvsem tega se je bati, lahkomiselne brezbrižnosti. Arzenal kominternskih zvijač pa je brez konca. Prejšnji teden sta se premier Bajuk in minister Janša odšla poklonit spomeniku bazoviških žrtev. S sabo sta pripeljala avtobus s štiridesetimi oboroženimi vojaki častne čete. Zlobni Italijani, seveda v navezi s starimi silami na Slovenskem, slovenskih vojakov niso spustili čez mejo. Pokvarjenost ne pozna meja.

Janez Janša je ljudski človek, ljudje ga imajo radi, zato hodi naokrog brez varnostnikov. Vendar taka zaupljivost, ki je tudi sicer ena vrlin našega Janeza, ni na mestu. Če so volčja krdela okoli tebe, je treba imeti ob sebi noč in dan nabasano puško. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, ko bi dva dni pred volitvami rdeči zločinci streljali na največjega slovenskega politika v zgodovini. Seveda ga ne bi zadeli, kajti nad našim obrambnim ministrom bdi božja roka, vendar pa bi se končno ovedel tudi tisti del slovenskega občestva, ki je imel doslej plašnice čez oči.

Seveda pa je vse to le nedolžna fikcija, ki ni v neposrednem stiku z realnostjo.

povezava