11. 12. 2000 | Mladina 50 |
Brez dvoma največji
Arhitekti so v razmerju do Plečnika v podobnem položaju kot literati v primerjavi s Prešernom.
© Tomo Lavrič
Zadnje tedne je vesoljno slovenstvo zajela evforija, povezana s praznovanjem dvestoletnice Prešernovega rojstva. V primerjavi s prejšnjimi leti in desetletji, ko smo perverzno slavili (in verjetno ga bomo še naprej) dan pesnikove smrti, je to nedvomno pozitiven premik. V razponu od vrhunskih znanstvenih srečanj do popularnih in populističnih poklonov Prešernovemu spominu se je v različnih oblikah in kontekstih ponovno zvrstilo vse, kar o poetu in njegovem delu vemo, sem in tja tudi kaj takega, kar smo manj poznali, seveda pa ni manjkalo tudi poskusov izrazito ideoloških branj posameznih Prešernovih besedil, kajpak z vedno priročnim izgovorom, da je prejšnja oblast favorizirala zgolj tiste njihove vidike, ki so ustrezali njenemu svetovnemu nazoru. Preprosto povedano, iz Prešerna svobodomisleca je treba narediti Prešerna kristijana, da bo še bolj slovenski in da bo hkrati Slovence bolj približal Evropi. Toda s tem, ali je krščanstvo res tako usodno merilo naše in Prešernove evropskosti, naj se ukvarjajo literarni zgodovinarji, filozofi in morda še kdo. Tisto, kar se vsem "novim" interpretacijam navkljub ni spremenilo in kar me pri apoteozi pesnika najbolj moti, je nenehno poudarjanje (uveljavljeno že v prejšnjih časih), da je med slovenskimi literati "največji". Iz načelnega razloga - ker me moti vzpostavljanje hierarhij. Če vztrajno ponavljamo, da je nekdo že najmanj sto let največji, potem vsi, ki ustvarjajo na istem področju kot on, lahko ustvarjajo samo v njegovi senci, brez upanja, da ga bodo kdaj dosegli ali - bognedaj! - presegli. Stvar je zabetonirana, očitno s konsenzom, "trop, ki se poti in trudi, ledino orje naše poezije", se lahko še tako poti in trudi, Prešernove veličine in ugleda ne bo nikdar deležen. Če je Prešeren norma, je vsa slovenska poezija, napisana po Prešernu, pod njo. Ne, nočem napadati narodove svetinje, ne postavljam pod vprašaj kakovosti in pomena Prešernovih pesmi, le nakazal bi rad obstoj možnosti, da se kdaj kakšna stvar tudi spremeni. Morda bo moralo miniti še kakšno stoletje, da si bodo generacije, ki prihajajo, postavile nove norme ali pa vsaj relativizirale sedanje, tako da ne bo več govora o absolutih, o nedotakljivih in nedosegljivih - ali pa se bo tisto, kar velja danes, s časovnim odmikom še bolj utrdilo in obdržalo, kdo ve?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
