29. 10. 2001 | Mladina 43 |
Etika pa taka!
Kako se v slovenski družbi uporablja pojem "etika"
© Tomo Lavrič
Prejšnji teden so v galeriji ZDSLU predstavili knjižico z obetavnim naslovom Etični uvidi umetnosti. Sestavlja jo prgišče bolj ali manj nebuloznih besedilc, ki vpeljujejo dolgovezno, močno tendenciozno paberkovanje Aleksandra S. Ostana o "etičnih dilemah sodobne arhitekture". Zakaj tendenciozno in zakaj paberkovanje? Kaj kmalu nam namreč postane jasno, da je etika iz naslova zgolj izgovor za nebogljen poskus obračuna z modernizmom nasploh in z moderno arhitekturo posebej, skozi izrazito enostranska izpostavljanja problematičnih odvodov tako prvega kot druge in popolnega zamolčevanja tistih vidikov, ki so programsko naravnanost zgodovinskih avantgard in moderne umetnosti skušali opredeliti tudi kot zavezujočo etično držo tako za umetnike kot za njihovo občinstvo. Z metodo iztrganih citatov iz posameznih delov tekstov karseda različnih avtorjev, ki na določenem mestu kdaj napišejo kaj, kar naj bi bilo vrlemu piscu v prid, se tako naplete enajst poglavij, ki imajo z resnim, analitičnim obravnavanjem etičnih vprašanj prav malo skupnega, rdeča nit, ki jih povezuje, pa je skrajno površno zoperstavljanje "grdega" (neetičnega?) Le Corbusiera "genialnemu" (visoko etičnemu ???) Plečniku. Od pisca, ki se spusti v razglabljanja o etiki, bi pričakovali vsaj osnovno faktografsko doslednost, vendar je Ostan v svojem plečnikofilskem zanosu očitno ne zmore - če bi jo, potem ne bi okrcal samo velikega Švicarja zaradi njegove epizodne naklonjenosti Petainovemu režimu v Vichyju, ampak bi lahko vsaj v kakšni opombi navedel, kako navdušen je bil domači "mojster" nad novim redom, ki sta ga v arhitekturo in urbanizem vpeljali Mussolinijeva Italija in Hitlerjeva Nemčija. Resda mimogrede popljuva Alberta Speera, njegov ljubljanski tihi občudovalec, presveti Jožef Plečnik, pa je, se razume, nedotakljiv. Ideologija rodu in grude (dobesedno krvi in tal, Blut und Boden), iz katere izhaja Plečnikov credo , je z etičnega stališča hudo sporna, tako kot še marsikaj, na kar so prisegali in kar so izjavljali mračnjaški ata slovenskih arhitektov (cf. Janko Omahen, Izpoved, ter zlasti sijajno analizo Plečnikovih in Steletovih "teoretskih" pozicij v Braco Rotar, Risarji:učenjaki, ideologije v urbanizmu in arhitekturi), toda to Ostana seveda ne zanima. Zato pa si nonšalantno dovoli z enim samim primerom izjalovljene utopične vizije diskvalificirati opus (danes že štiriindevetdesetletnega in še vedno aktivnega) Oscarja Niemeyerja in to ne s kakšno poglobljeno razčlembo njegovih arhitekturnih stvaritev, pač pa s sklicevanjem na "umetniški" filmček, predvajan v sklopu lanske Manifeste v ljubljanskem Narodnem muzeju. Res etično, ni kaj!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
