2. 4. 2002 | Mladina 13 |
Konec zasebnih neprofitnih zavodov?
Nevladne organizacije v primežu med javnim in zasebnim
Vprašanje, kaj je javno dobro, kdo in kako ga lahko zastopa in izvaja, je eno glavnih vprašanj tranzicijskih postsocialističnih držav, saj se spričo trenda liberalistične vere v privatizacijo, liberalizacijo in stabilizacijo tako rekoč vse privatizira, privatni interes pa bi naj postal gonilna sila nove družbe. Ponovna uvedba razlikovanja med zasebnim in javnim interesom in definiranje obojega je zato ena najtežjih nalog in skozi ta proces poteka neskončen boj za interpretacijo politike in političnih sprememb, normativnih ureditev in načinov vključevanja ali izključevanja posameznikov in posameznic ter skupin v družbene, ekonomske in politične procese. V starem, socialističnem sistemu je bilo to prežemanje javnega interesa in zadovoljevanja privatnih potreb označeno kot "svobodna menjava dela na področju družbenih dejavnosti". Institucije, ki so jo predstavljale, pa so bile poimenovane samoupravne interesne skupnosti, ki so predstavljale svojevrstno obliko javnih služb. Trend, s katerim smo soočeni v večini postsocialističnih družb, označuje dejstvo, da si poskuša država prilastiti popoln nadzor nad takoimenovanim javnim interesom in ga definirati v skladu z vladajočo ideologijo, ki v liberalistični maniri razlikuje med javnim in zasebnim tako, da kot javno vidi zgolj državo, njene institucije in podaljške (korporacije), vse ostalo pa nekako stlači v zasebno. V nekaterih primerih sicer dele te privatnosti potem povzdigne na raven vmesnega položaja civilnodružbenih organizacij ali nevladnih organizacij, ki pa jih dojema predvsem kot izvajalce številnih servisov, ki jih ne izvaja (socialna) država, ampak so prepuščeni privatni oziroma inidividualni inciativi. Te sistemizirane privatne organizacije potem morda lahko dobijo takoimenovane koncesije in delujejo tudi v javnem interesu, torej pridobijo relativno stabilen del financ za svojo dejavnost tudi od države. Tovrstne primere imamo v Sloveniji predvsem na področju socialnega varstva, šolstva, kulture itd., statusne oblike, ki jih te organizacije imajo, pa so bodisi društva ali pa zasebni zavodi. Večina nevladnih, neprofitnih organizacij, ki niso predvsem neka oblika interesnega povezovanja oziroma ne delujejo le v dobro svojih članov (kot so denimo lovska društva in podobno), ampak so bodisi izvajalci določenih servisov ali pa si prizadevajo za takšne ali drugačne pravice vseh ljudi, za njihovo univerzalnost in dostopnost za vsakogar in za večjo participacijo državljanov pri odločanju, ima v glavnem navedeni dve statusni obliki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?