8. 10. 2002 | Mladina 40 |
Za obnovljeno zavezništvo
Aktivacija problematike prostora je najboljši preskus zdržljivosti za slehernega materialističnega teoretika, njegov „Cooperjev test“
© Tomo Lavrič
V družboslovju in humanistiki je zadnje čase, ko „revolucionarna misel“ ni prav popularna, malo tako težavnih polj, v katerih situacija od teoretika sčasoma terja tudi boj na terenu oziroma ko ni več mogoče razločevati med teoretskimi dognanji in položajem, ki ta dognanja prostorsko sploh (in šele) omogoča. Dodatno težavo pri tem povzroča „post-post- godlja“, spričo katere misel zamegli vtis, da za aktivacijo urbanih sil zadošča že nekakšen virtualen prostor. Čisti eskapizem. Poleg drugih odvečnih artizmov je prav slepo navdušenje nad virtualnim zadoščenjem ena izmed nevralgičnih točk, na katerih se krepi uradna kulturna politika: Ta zlahka prepoznava kulturno institucijo in umetniško-komercialno-festivalsko naravnane „neodvisne“ projekte, za objem celotne sfere urbanega življenja pa ji zmanjka sape, volje, interesa. Lepota te izključevalne politike je, da se utrjujejo zavezništva, na katera velikokrat pozabljamo, recimo, med popularno kulturo in untergruntarskimi naprezanji, točneje, na ljubljanski ravni - med bojem za kino Šiška in ohranjanjem edinih dveh avtonomnih con v mestu: AC Molotov in AKC Metelkova mesto. Medtem ko uradna kulturna politika, ko nanese beseda na „segment zunaj umetnosti“ vztrajno in nenehno momlja o nekakšnih „mladinskih centrih“, je to zavezništvo odrasla, zrela nuja. Brez tega in takšnega zavezništva nas namreč čaka boljkone mračna prihodnost. Ugotavljamo, da je ločnica med popularno kulturo in untergruntom večidel nesmiselna, umetna, sproducirana prav s strani uradne kulturne politike, s čimer pa še ni rečeno, da naj bo njuno zavezništvo samoumevno, brez upoštevanja temeljnih koristnih razlik. Reč je zapletena, a ne terja drugega kot odprto glavo. Uspešen podvig nam lahko ponudi precej in nas postavi tja, kjer smo nekoč že bili - preden so bili prostori razdeljeni in preden, če spregovorimo o glasbi, so se urbana plemena začela družabiti po glasbenih žanrih. Slednje postaja boleča točka. V muzičnem untergruntu, ki je nasploh stigmatiziran z vseh strani in še od zgoraj, veljajo metakritična pravila, ki parcelizirajo „sceno“, jo hromijo in ji odvzemajo frontnost. Še pred obnovljenim zavezništvom bo treba pomesti pred svojim lastnim pragom. O čem govorim? V preseganju nevarne monokulturne sheme organiziraš, vzemimo, “emo-metal-hardkor” koncert, na katerem ni zaslediti a) “molotovcev”, ker reč ni “anarho-hardkorovska”, pa tudi b) metalcev ni, ker so tam hardkorovci in ima bobnar na basu, kaj hujšega!, eno samo “taco”. Smešno, a je res - bolj ko razpiraš prostor in ga nočeš oblikovati po enem samem glasbenem žanru, sploh pa ne izključno po glasbi, bolj te pojmujejo kot zaporo, oviro, nesporazum. Sčasoma je opaziti, da v tak prostor zahaja le manjšina, ki jo zanima kaj več ko en sam žanr - to so verjetno tisti, na katere je najbolj računati bodisi pri obrambi samega prostora bodisi pri samem fleksibilnem prehajanju, kar je teoretsko in politično vzeto eno in isto. Zdi se namreč, ko da bi bili skupaj tudi žrtve delitve na „kulturno“ in „politično“ dejavnost, čeprav naj bi šlo v untergruntarskem podjetju za eno in isto reč, mar ne? Prehod drugam je vedno boleč, a indikativen, nujen, tudi terapevtski - z metaforo ga poimenujmo kar “lou reed”. Marsikdo v untergruntu bo dejal „prodana duša“, ne bo obiskal koncerta, če pa že, tam ne bo zapažal koristnih naukov, ne samo znotrajglasbenih, pač pa tudi historičnih, detajlističnih, pristopnih. Če teorija že tako rada poudarja direktno in direktivno naravo glasbe, je treba dodati, da se avtonomnim conam piše kaj slabo, če se ne bodo učile, učile in še enkrat učile. Imamo jasen, dovolj neomajen pogled na kulturo, na politiko, na kulturno politiko, torej bi bilo škoda zapraviti transgresijsko priložnost in se ločevati, kjer ločnica ni naš plod. Napor bo hud, a se splača, spet je namreč čas za frontno delovanje. Stigmatizirani prostori se pridružujejo staremu boju za nov prostor, kar je že produktivno izhodišče. V stigmi ni brezupa, v stigmi so suhi materialni dokazi, ki so ozko povezani z neizprosnim optimizmom: Ena in ista glasbena zasedba ima v Cankarjevem domu 400 poslušalcev, v Slovenski kinoteki 100, v AKC Metelkova mesto pa 30 ... V Menzi pri koritu je bil pred dnevi eden izmed koncertov sezone, kvintet Palinckx je brezkompromisno podajal zelo raznoliko snov, za majhno število ljudi dal od sebe vse in v vsakem trenutku vedel, kaj hoče, kar je več od profesionalizma - gre za pristop, ki je navsezadnje tudi naš, če se že gremo drugačnost. Anarhist razkrinka popularno kulturo, a se od nje lahko naleze vsaj organiziranosti, če že ne spoznanja, zakaj je anarhizem prav danes tako popularen. Okrog nas je vse polno namišljenih anarhistov, ki so prepričani, da je anarhizem kaos, poljubnost, vseenost. Kakšna zmota - anarhizem je navsezadnje najvišja možna stopnja organiziranosti, veselje do vsega, kar počneš, preseganje rigidnih spon in delitev, ki jih ne vsiljuje nihče drug kot uradna (kulturna) politika. Šele s temi spoznanji, ki jih velja ponavljati še in še, lahko podamo roko bodočemu popularnokulturnemu naporu za dodatne urbane dejavnosti v nekdanjem kinu Šiška. Brez tega zavezništva, brez širjenja prostora ne bomo mogli ubraniti niti dveh momentalnih avtonomnih con. Smo v permanenti krizi, radi jo tudi “poustvarimo”, toda z ugodnim razpletom zgodbe o Šiški, postane ta kriza hudo velika zabava, resno urbano podjetje in teoretsko torišče obenem. Verjemite, vložen napor se bo obrestoval.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
