transnacional / Miha Zadnikar : Carič Dimitrij Grozni

Bilo je - saj se sliši kar strašljivo - leta 1984. Tudi kontekst je bil več ko zgleden; Rotar si je namreč za svojevrsten portret izbral Cankarjev dom in pripravil tiskovno konferenco, na kateri je javnosti predstavil svoj prevod Foucaultove mojstrovine, nadvse pomembnega dela Nadzorovanje in kaznovanje. Debelo uro je govoril zgolj in samo o "polintelektualcu Ruplu" in okoliščinah, v katerih se proizvajajo in množijo drugi rupli. Skoz analizo neslutenih razsežnosti, kakršne lahko povzročita nesposobna klika na univerzi in njen mandarinski diskurz je Rotar s skrajno pozornostjo v slogu "kako je mogoče?" razkrinkal tudi razliko med sociologijama kulture na FF in tedanji FSPN (danes FDV).

To je bilo eno od najboljših predavanj, kar sem jih kdaj slišal, bilo je kratko malo na ravni najstrastnejših poglavij iz zgodovine kritične teorije družbe. Študentje, študentke, ki smo sledili tej tiskovni konferenci, smo na koncu obnemeli - bistvo tukajšnjih kultur smo namreč ugledali skoz nazoren teoretski panoptikum. Kar so Pankrti storili leta poprej (1979) v Menzi Študentskega naselja, ko so pod velikanskim ciklostilom Ruplove "kritike" "To morate preslišati!" iz Teleksa, odigrali enega najsrditejših koncertov, kar jih pomnim, to se je Rotarju posrečilo na teoretski ravni v Cankarjevem domu. Srčno upam, da fonoteka Radia Študent še hrani posnetek njegovega izjemnega portreta današnjega ministra Rupla.

Rotarjeve besede odzvanjajo danes v vsej svoji mračni razsežnosti. Nad njimi visita dve podobi, nemogoč par: Michel Foucault, ki je prostodušno povedal, da je "filozof zmote", nikakor ne nezmotljiv subjekt, in minister Rupel, ki je imel in ima zmerom prav, celo v imenu vsega tistega "naroda", za katerega je imel vedno pripravljene razne primerne monokulturne recepte. Kakšna kariera, kakšna prevara! Najprej skuješ mit o neodvisni kulturni zgodovini Slovencev, potem z ognjem in mečem dokazuješ, kdo je naravni zaveznik, in sproti pozabljaš vse etične vrednote, ki si jih prodajal, ja, očitno nič drugega kot prodajal še malo poprej.

Dimitrij Rupel ima definitivne težave s takšno in drugačno samostojnostjo, on je nezrel osebek. Ko smo zadnjič za omizjem razpravljali o neverjetnih in nevarnih tekočih zadevah, je družbosloven del tvorno besnel, češ, kakšen kolega sociolog!; kako mu li odvzeti doktorat?; kdo mu ga je sploh podelil? Mlada, nadarjena študentka politologije je rekla, da se ji način, kako Rupel strukturira tekst, zdi na ravni osnovnošolskega spisja, tako boren je na vseh jezikovnih ravneh. Nikakor ne gre pozabiti, da se je Dimitrij Rupel v svoji teoretski impotenci prav v času Rotarjevega izvajanja še bolj ko poprej zazidal v trdnjavo literature, iz nje je pošiljal svoje starodavne dokaze o narodovem prav in o raznih samoniklih poslanstvih.

Znano je, da beletristika pozna sklicevanje na "slogovne posebnosti" - pač varen zaklon za vse tiste, ki v resnici sploh ne znajo pisati. Znameniti spor med teoretiki in literati pri Problemih gre med drugim brati tudi skoz vihrave poteze, kakršne so potegnili nekateri protagonisti - v umetnosti so našli izgovor za napredovanje v družbi, kar je najudobnejši možen eskapizem. Prav zanimivo je, da je identično metodologijo kot Rupel uporabil tudi njegov naslednik Aleš Debeljak, eden od kolovodij umetnih delitev na takšne in drugačne sfere kulture. Mentor po novem dela vihar, gojenec se v tihem zavetrju obrača z njim s subtilnimi, a nepozabnimi razločki - če je treba biti osupel spričo teroristov in 11. septembra, si dežuren poznavalec in zagovornik vseh mogočih americana, ko pa Bush razgrne dejanske karte, vzameš familijo na ulico in paradiraš po mirovniških demonstracijah. Naslednja faza je seveda znana: sina pošlješ v vojaške šole, hčer posadiš za klavir ...

Ruplova vehemenca je k sreči zapisana v zgodovinski spomin. Pri sleherni analizi njegovih političnih napak in nagnjenj k trinoštvu ne smemo prezreti, da si je pot h klavrni slavi utiral predvsem skoz kulturni normativizem. In kakor je sprevidel, da na teoretski ravni ne more vštric s kolegi, eminentnimi sociologi kulture s FF, tako je tudi na prostranem polju "narodove kulture" ugotovil, da ne zna in ne zmore biti novi Josip Vidmar. Nima karizme, rabi mu položaj, s katerega potem razglasi, kdo je kredibilen in kdo ne. Škode pa je naredil dovolj, ta Rupel, in ni samo nedavna. Pooseblja jo vsa tista mentaliteta, ki panka, vzemimo, še dandanašnji ne prepozna kot bistven del boja za samostojnost, s čimer se izključujoče, zadnje tedne pa vse bolj shizofreno hvalijo Rupel et consortes. Živijo jo vsi tisti, ki so prepričani, da je ena kultura vredna več kot druga. Seveda so to na mah (brez paradoksa!) tudi prvi, ki opletajo z modo in prisegajo na uradn(išk)o multikulturnost, kar je ena najnevarnejših ideologij zadnjega časa, del iste militantne kamarilje, proti kateri se kaže bojevati tukaj in zdaj.

Tudi spomenik si je Rupel postavil že pred časom, nekako tedaj, ko je mojstrsko podpisoval papirje za katastrofično podjetje Evropski mesec kulture (1997). Postavil si ga je v času županovanja, in to kar čez cesto od svojega rodnega ognjišča, pred Dramo SNG. To je spomenik Kralju Ojdipu - le preberite si kdaj, kaj piše na tem egomanskem prispevku k ljubljanski javni plastiki. Rupel je šel v svojem kulturnem normativizmu tako zelo globoko, da se je naposled čisto zares usidral v grški drami. Njegove poteze imajo božji zamah: Ljudstvo pehajo v državljansko vojno, v svoji pokvarjeni slepoti pa ne vidijo obzorja, nekako ne prepoznajo prave nevarnosti. Dimitrij Rupel ima talent za diktatorja. Vse do zdaj je počel pro forma, postavljaško, brez ljubezni, predanosti in smisla, zato se je pod konec svojega kratkega življenja lahko postavil kvečjemu še za instanco. Srečo imamo le v tem, da ni dovolj pameten in prebrisan.