23. 7. 2003 | Mladina 29 |
Nacionalnemu kulturnemu programu v slovo
Če se aktivno udeležiš (glasbenih) dogodkov iz raznih "žanrov", zapaziš, da so "drugi bregovi", kakor jih producira (uradna; kulturna) politika, navidezen, torej do konca spervertiran ideologem
© Tomo Lavrič
Vanj se lepo vpisuje celotna brkljarija državnih vzgojno-populističnih nakan, ki v bistvu, kot posledica realnih ekonomskih ukrepov (kulture) razvitega kapitalizma, tvorijo - nesporazume iz nečimrnosti; simptom nekako anksiozne, za samonikel um prehitre predanosti "okusom": Nekdo - za zgled - zahaja izključno na koncerte predklasične; baročne; renesančne ... glasbe, in ta je potem za tovrstnega konzumenta pionirska, izvirna "zahodna" glasba; tak osebek terja, če ponazorimo plastično, "avtentična" glasbila, "čisto" intonacijo, beri tudi: negibno telo. Kdo drug odvrže evropskost z vso nonšalanco in jo s tem tudi in na prvi pogled hitreje "prepozna", toda kaj, ko ta "prepoznava" vključuje zgolj in samo izhodišča evropske glasbene vede, torej je spet na delu nenadejana ožina. Tretji, vzemimo, se izognejo tako mistiki kakor strokovnosti, a so s tem prikrajšani za opazovanje kulture zasebnega interierja, "dvora" (vulgo: jet-seta) pa, recimo, še za misel o glasbi. Zapletene razlike. Kako konzumentom najrazličnejših glasb, muzik, godb, obenem s "svobodo konzumiranja" predočiti, da čisto zraven njih živi drug, njihovemu podobno okrnjen, osiromašen svet, ki tako kot oni prisega na divergenco užitka, izključno na užitkov "del"? Kako naj bo tem konzumentom jasno, da je delitev na glasbe, muzike, godbe, njim in njihovemu očarljivemu muzičnemu objektu vnanja in je prihajala zmerom nekako "kasneje", če je bilo kdaj v zgodovini treba, pa dobesedno z dekretom (npr. "degenerirana umetnost" pod nacisti, katerih iznajdba je danes seveda v rabi dosti učinkoviteje, kot je zapaziti)? In če bi bilo tem konzumentom prezentno dejstvo, da je razparcelirano stanje, ki zadeva glasbe, muzike, godbe, do potankosti identično "upravnim" postopkom in nasledkom zunaj njih, potem bi zahajali na kaj raznolike koncerte in se oboroževali z najrazličnejšemi posnetki. Z drugimi besedami, v akustičnem svetu bi ravnali aktivistično - poskrbeli bi, da je obzorje čimvečkrat ostro. Na tej ravni v simbolni, kulturni kapitalizaciji ni razlik, dokler le obstaja možnost za "družbo" kot "kolektivno telo", subjekt "brez odvečnih vprašanj", dokler je kje še kaj prostora za razrešitev paranoje. In "sceni", "subkulturi", "untergruntu" je preseganje zgoraj opisanega stanja vpisano v strateški register kakor "hladna glava in vroče srce". Brez takšnega preseganja namreč "scena", "subkultura", "untergrunt" ne zgubijo narekovajev in grejo po večni poti "iskanja identitete".
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
