transnacional / Brane Kovič : Besede in podobe

Medtem ko je na prvega že dolgo abonirana ter na njem ob izdatni institucionalni in medijski podpori več kot solidno zastopana tudi slovenska založniška in knjigotrška sfera, se drugega slovenske galerije ne udeležujejo, redki slovenski likovni ustvarjalci pa se na njem sporadično pojavljajo na razstavnih prostorih tujih galeristov (letos konkretno kipar Matjaž Počivavšek pri dunajski galeristki Dagmar Chobot ter posredno skupina IRWIN kot del ponudbe pariške galerije Rabouan Moussion - poleg seveda vselej prisotnega Zorana Mušiča, za katerega pa vemo, da je sicer Slovenec po poreklu, kot avtorja pa si ga prisvajajo tako Francozi kot Italijani in ga zato na mednarodnem umetnostnem trgu predstavljajo predvsem francoski, italijanski in švicarski art dealerji).

Slovenska kulturniška ideologija vztraja pri apoteozi besede in vse, kar ni z njo bolj ali manj tesno povezano, neusmiljeno odriva na stranski tir. Likovna govorica ji je neumljiva, ni se pripravljena naučiti niti njenih osnov, posebno sumničava je zlasti do izkušenj modernizma, ki ukinjajo reprezentacijo in jih zategadelj ni moč literarizirati oziroma vrednotiti po tradicionalnih ključih obrtnih izvedbenih znanj in metierske spretnosti. Izgovor, ki ji za takšno držo vedno prav pride, je famozna "nacionalna identiteta", ki naj bi se potrjevala skozi (materin) jezik, univerzalna govorica podob pa naj bi to "identiteto" transcendirala in zato bojda ogrožala našo prepoznavnost. Močan in dobro organiziran založniško-knjigotrški lobi z agresivnimi nastopi, zakamufliranimi v večno tarnanje o prenizkih subvencijah za svoje produkte (ki jih, mimogrede bodi povedano, meri predvsem s količinskim vatlom, se pravi, po številu izdanih naslovov in ne po njihovi kakovosti oziroma po literarni ali strokovni relevantnosti objavljenih knjig), lahko izsili praktično karkoli, ker se mu nihče ne drzne zameriti, predvsem pa ne tvegati, da bi bil stigmatiziran kot sovražnik slovenstva, zaveda se pač, da mu bo v skrajni posledici držal štango tudi najbolj zarukan politik ali poslanec, ki se vsaj iz osnovne šole spominja nekaj malega o književnosti, na področju likovne umetnosti pa ni sposoben niti najosnovnejšega razlikovanja med vrhunsko mojstrovino in najbolj kičastim podobotvorstvom.

Če želimo (p)ostati celovito prepoznavni v sodobni kulturni konstelaciji, je skrajni čas, da začnemo razmišljati o smiselno uravnoteženih predstavitvah vseh vidikov slovenske kulturne produkcije na mednarodni sceni, kajti s forsiranjem enega samega bomo še naprej na margini ali kvečjemu kurioziteta za profesorje slavistike na tujih univerzah. Za to pa je potrebna načrtna kulturna politika, oprta na znanje in razgledanost in ne omejena s predsodki in konvencijami, ki naj bi bile učinkovite kar same po sebi. V tem oziru, recimo, umetnostni sejmi niso nič manj pomembni od knjižnih, pri čemer lahko na prste ene roke preštejemo tiste galerije, ki lahko strokovno relevantno in dovolj reprezentančno seznanijo mednarodno javnost s slovensko likovno produkcijo. Dve sta zasebni (Equrna in Kolizej), dve javni (ŠKUC in Obalne galerije), vse štiri imajo ustrezne izkušnje s tovrstnimi nastopi, a ker je domač umetnostni trg šibak, udeležba na mednarodnem pa zahteva precejšna zagonska sredstva, brez institucionalne podpore ne bo šlo. V številnih državah so (prodajne) galerije obravnavane kot gospodarski subjekti, zato njihovo udeležbo na sejmih v tujini sofinancirajo nacionalne gospodarske zbornice, drugod svoj delež primaknejo kulturna ministrstva, fundacije in državne promocijske agencije. Če so se pomena umetniških predstavitev onstran državnih meja zavedli celo na Kitajskem, je toliko manj razumljivo, da si slovenska država z vsem svojim razvejanim aparatom še dobrega pol leta pred uradnim vstopom v Evropsko unijo glede tega po nojevsko zakopava glavo v pesek. Nekakšne protokolarne kulturne izmenjave, ozaljšane z ministrskimi govori in s prisotnostjo bolj ali manj številnih uradnih delegacij na svečanih otvoritvah, za afirmacijo nacionalne kulture namreč v praktičnem smislu pomenijo bore malo, kar v dejanskosti mednarodnih (tudi kulturnih) odnosov res velja, je medsebojni dialog kompetentnih subjektov. Če smo torej za vzpostavitev tega dialoga, naredimo kaj, da bo do njega prišlo, če pa nismo, to jasno povejmo - in še naprej uživajmo v blaženi samozadostnosti...