Miha Zadnikar

5. 12. 2004  |  Mladina 48  | 

Kulturni kapital (2)

Zakaj moramo biti dovolj pazljivi, ko nam skušajo vsiliti “kulturni boj”, pa čeprav gre “dejansko” zanj.

Miha Zadnikar

Miha Zadnikar
© Arhiv Mladine

S “kulturo” se dogaja nekaj podobnega kakor s “fašizmom”: pojmovno je zlorabljena, nekako zmeraj preširna, konceptualno pa dosega neslutene razsežnosti, njen rezultat je (zgodovinsko; psihološko; filozofsko) docela nepredvidljiv. “Kultura” je odvisna od vsakokratne naravnave stanja stvari, in tudi sama tekstualizacija “kulture”, pričujoči proces uspe samo skoz “urejeno” razmerje med “srečo” in “krepostjo”. Zunaj tega razmerja je mogoče misliti kvečjemu idealno (in idealistično) “kulturo”, vzemimo: balast njene nacionalne sheme, v terorju malih ljudi tako priljubljeno “substanco”, ideologijo identitet, estetske sodbe, vrednotenje umetnostnih praktik, torej prejkone dolgočasne, manj produktivne, varne “kulturne” reči. To so potem tudi najhitrejše, poceni žrtve kapitala. Z Althusserjem bi lahko parafrazirali, da se takšna “kultura” obnaša, kakor da je “z nami” “že od samih začetkov”; kakor da je ves njen nabuhel smisel pred suho realnostjo, v katero smo pahnjeni sprotno. Ustvarja se vtis, ko da si nasproti stojita dve vojski: ena brani pridobitve, druga napada samoumevnosti. Toliko lahko rečemo o “subkulturi”, o “kontrakulturi”, o vseh “post-” situacijah, za razloček od alternativ, ki so, kot vemo, nekaj čisto drugega. Klavrn nesporazum je tedaj med obema vojskama, slaba optika, spodletelo srečanje: “kulturna” napetost je kajpak povsem drugje, tam, kjer brez nenehnega boja sploh ne more biti nobene omembe vredne “kulture”. Kdor pripada tistemu konceptu zgodovine, po katerem so “karte vsake toliko vržene na mizo: ta je sicer prazna, upati pa je, da je krog mize kdaj pa kdaj dovolj plemenitih ljudi”, kdor izhaja iz prakse, ki ji je veliko do žlahtnosti omizja in neoznačenih igralnih kart, temu ni tuje, da je “kulturni kapital” zapletena formacija; zvečine izdajalska dediščina; nezanesljiva družba. In kakšna in katera je tista misel, ki lahko “kulturo” misli brez kapitalskih razmerij? Še radikalneje: Kakšna in katera je tista misel, ki je sposobna, misliti “kulturo” v njenem “predkulturnem”, “nekulturnem” stanju?

Zdi se, da je “kultura” prenapihnjena tudi in predvsem zato, ker slepo posnema dejanja “goljufivega omizja”, političnega razreda. Z drugimi besedami: Bolj ko politični razred deluje apolitično, predpolitično, bolj se zlorablja kultura. Zdaj je patetična zdaj napihnjena zdaj spet ubožna, samo realne moči nima nikdar. Ekonomski razred je v tem procesu igranja na “kulturno” žrtev samo alibi. Ko namreč zapazimo, da ni več niti politične niti ekonomske “kulture”, takrat velja biti pozoren na “kulturo” kot tako: rada se zmuzne v svojo lastno občost; sama “med svojimi” ne uvidi več razlik, ki so pač enkrat usodne. Teoretsko vzeto, tem razlikam potem pravimo žalobno skrčena, finalna triada: civilizacijske norme-človekove pravice-preživetje. Nekateri preživijo, pa čeprav v “kulturi”. Sredi (trenutnega) “kulturnega boja”, ki je, seveda - naj se namenoma sliši hkrati ohlapno in ostro! - “vojna razredov”, navsezadnje aktivacija gole protifašistične teoretske prakse, zato kaže zmerom znova stati (podajati izjave; ostriti misel) na poslednjem braniku ”kulture”, tam, kjer je vsega in obenem ni ničesar. Razsežnost te praznine, v kateri se “morda kdaj kaj le pripeti”, kak “odklon”, kakšno “srečanje”, je edini “kulturni” kapital - za drugo “kulturo” je bilo, je in bo poskrbljeno, tako da nekako ni zanimiva; pade ven iz teksta. Druga, neogrožena “kultura” je tista, ki ne pozna nevarnosti “uradne” politične ekonomije, saj je avtomatično njen konstitutiven del - njena “kulturnejša”, cenejša vojaška parada. Na svetu je takšna “kultura” zato, da ugaja in ustreza. Najšibkejši člen v “kulturi” bo zato tudi odločilen: tvega, radikalizira, prevprašuje, pozna svojo notranjo politično ekonomijo. Resda mu za upravo in delovanje ne rabi toliko financ, resda ima za preživetje rezervne vire, resda ne ustvarja krivičnega razmerja med teorijo in prakso, toda na udaru je, ker je vsa “kultura”, kar je premore, “samo” v njegovem modusu, v njegovih atributih, v njegovem zglednem razmerju med tehniko in programom, če hočete. S te strani gre dejansko za kulturni boj, ki pa je v bistvu neki drug, malo znan boj, le da je vsake toliko rad potlačen, zrinjen, ker je prenevaren, da bi imel kaj početi na polju strasti, ki jim nova doba s sklicevanjem na Stare pravi pretenciozno in nezasluženo: politika.

Navedeni so bili torej temeljni razlogi, zakaj moramo biti dovolj pazljivi, ko nam skušajo vsiliti “kulturni boj”, pa čeprav gre “dejansko” zanj. Ideologija premika teren, med nami (nad nami?) je zato, da podtika igro: v časih, ko so karte znova na mizi, se kaj hitro sklenejo zgrešena zavezništva, in ko je prostor zasičen, utegne biti reakcija preuranjena, saj pozablja na praznino. In če nam je Louis Althusser že tolikanj pomogel pri čuječnosti v temle tekstu, se zdi dostojno, da ga še sklenemo z njegovo ugotovitvijo, do katere je prišel, ko je bral Rousseauja in njegova zapažanja o praznem gozdu mimobežnih individuov: Da se lahko pripeti družba, za to je treba ljudem vsiliti srečanje. Morda pa se le zgodi ... Morda bo celo dolgotrajno.