9. 9. 2005 | Mladina 36 |
Romantika, seks, Al Kaida
Trendi: britanski dramatiki sami igrajo svoje igre
Uršula Cetinski
© Arhiv Mladine
Časi, ko so veliki dramatiki pisali za gledališče, režirali in še sami igrali, so že dolgo mimo. Za koreografe in celo za režiserje je nekaj popolnoma običajnega, da se tudi sami znajdejo na odru, dramatiki pa veljajo za introvertirana, inteligentna bitja, ki jih srečujemo, kako zamišljeno nabirajo navdih po stezicah Tivolija ali osamljeno meditirajo v najodročnejšem kotu kakšne gostilne. Vsaj stereotipne predstave o tem, kakšen je profil dramatika, se gibljejo nekako v tem smislu; zamišljen, prej zagrenjen kot dobre volje (kdor zna zares pronicljivo opazovati svet, se mu slej ko prej vse skupaj zagnusi), celo branje lastne literature na literarnih srečanjih in večerih mu je v breme, svoja dela bere brez posebnega navdiha, tako potiho in monotono, da je pri poslušanju težko ostati buden, zbuja občutek, da je veliko raje sam kot v družbi, redke izjave, ki jih spravi skupaj, so nujno kaj hudo družbenokritičnega ali tako metafizičnega, da si je treba vzeti dopust, če hočeš dojeti vsebino. Na letošnjem festivalu v Edinburghu sta o tem stereotipu učinkovito izrazila dvom ugledna britanska dramatika Mark Ravenhill in Tim Crouch, ki sta sama odigrala osrednja lika svojih iger.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
