Večna vloga tujca

"Na moje nastope bodo pripeljali tako imenovane očividce," sarkastično pravi vrhunski zanikovalec holokavsta angleški zgodovinar David Irving, "predvsem enega, gospo Altmanovo. Na roki ima tisti žig. In rekel ji bom, imate ta žig in mi simpatiziramo z vami, ampak koliko denarja ste zaslužili s tem žigom? Naj premislim. Četrt milijona? Pol milijona v teh 45 letih? Nikakor manj."

Slika posodobljenega antisemitizma. Nečesa se je naučil od preteklosti. Ne govori se več o Večnem Židu, niti o bankirjih, o tajnih zarotah proti kristjanom, niti o masonih. Dandanašnji so pripombe cinično praktične in poslovne. V redu, kot da pripovedujemo mladim generacijam (ki "majo dost" zgodovine), nekaj Židov je v 2. svetovni vojni umrlo. Vendar tisti, ki so se rešili, očividci, danes od tega lepo živijo. Prizanesite nam s temi očividci holokavsta.

Po Irvingu pa je bistvo v tem, da holokavsta ni bilo. Avtor spornih Hitlerjevih vojn začenja s tem, da je na začetku tudi sam verjel v obstoj holokavsta in Endlösunga. Potem pa se je zakopal v dokumente in odkril, da ni nobenih verodostojnih dokazov o množični iztrebitvi evropskih Judov. Obstaja pa industrija prič holokavsta, ki od legende živi. In z njo služi.

Stojimo pred osnovno ideologijo desnega ekstremizma, poenostavljeno logično in blizu današnjemu umu. Nič drugega. Le Peni, ki delujejo sejemsko, ali Haiderji, ki tu in tam najdejo kako sramežljivo lepo besedo o socialnih pravicah delavcev v Tretjem rajhu, naj se skrijejo. Prihajajo pravi ideologi dvoma in na dvomu gradijo ovrženje tragedije. Zanikovalcev holokavsta je že več stotin.

Pred kratkim je nemški zgodovinar Ernst Nolte dobil slavno nagrado Konrada Adenauerja za knjigo, ki stopa korak naprej - podobno kot Irving, ki je pri Hitlerju našel samo eno napako, da je imel slab značaj in da za mnoge stvari ni vedel, ni vedel na primer za Endlösung.

Poglejte, meni Nolte, Hitler je moral ravnati tako, kot je ravnal, kajti le tako se je lahko, uprl komunizmu. Neverjetno podobno logiki zagovarjanja domobranstva pri nas, po kateri je bilo treba s Hitlerjem potegniti zato, da bi se preprečila komunistična revolucija.

Nismo torej edina oaza zanikanja sprejete predstave o antifašizmu v Evropi. Logika zanikanja in revizije 2. svetovne vojne po tiho prehaja v novo ideologijo. Mein Kampf je bil napisan deset let pred Hitlerjevim prihodom na oblast, navidezno po parlamentarni poti. Najprej torej ideološka osnova, potem pa praksa.

Ali je mogoč še en tak obrat, se vpraša človek, ko vrže pogled na malce karikaturne, vendar vse bolj očitne pojave, razmetane po vsej Evropi? Število žrtev napadov neonacistov v Nemčiji po združitvi se je, neopazno za širše občinstvo, povzpelo nad sto. Obrazec ima elemente razvoja. Najprej napadajo črnce, nato priseljence, na koncu Tujca. Čistega antisemitizma najbrž ne bo več. Še več, obtožbe za antisemitizem kot tak, v njegovi rasistični obliki, bodo energično zanikane. Pojem Tujca dobiva globlji pomen, ki lahko prestrašene ljudi pripravi do glasovanja za zakone omejevanja, za nacionalne schengenske meje, za nove gete.

Ekstreme bodo seveda zatrali, vendar jim globalizacija ponuja nepričakovane možnosti. Švedski neonacisti, ki se že lahko pohvalijo z ubojem znanega sindikalista, so v vse močnejši internetski navezi z nemškimi. Čudno je, da se povezave najbolj držijo arijskih predstav. Francozi so nekako ob strani. Zveze potujejo po nordijskih kanalih: Skandinavija, Nemčija, celo Britanija.

Je narava evropske demokracije taka, da se vsega tega ne da premakniti z obrobja v središče? Težko je reči. Ravno zato, ker se ne da reči, se ne da zavreči. Še posebej ne po za mnoge tako nepričakovanem premikanju pri naših severnih sosedih.

Zgodovina se ne ponavlja, si je pa podobna. Moderna nevrastenija življenja ponuja nacističnim recidivam plodna tla. Bliskovito združevanje sveta in brisanje vseh meja te ali one vrste čudno vplivata na človeka, zastrašenega s prikaznijo Tujca.

Če zanikovalcem holokavsta in njihovim praktičnim privržencem kaj manjka, so to seveda liderji. Ne Li Pen ne Haider nista iz snovi, iz katere se oblikujejo ljudje, ki gospodujejo javnemu življenju na ravni velike politike. Za zdaj bomo rekli: priložnost je tu. Demokracija je dovolj dobrodušna, da podgan preprosto ne prežene v kleti, od koder se ne bi mogle vrniti.

Irvingovo knjigo Hitlerjeve vojne je visoko ocenil povsem demokratični slavni angleški zgodovinar Trevor Roper. Ernst Nolte je torej dobil nagrado, imenovano po antifašistu in prvem povojnem kanclerju Zahodne Nemčije. Stare bolezni lezejo pod obzidja demokratičnih novogradenj.

Navsezadnje, kje se konča ironija življenja? Nemška znanost je v prejšnjem (zdajšnjem) stoletju povzdignila dva giganta, Fritza Haberja in Alberta Einsteina. Prvi je avtor osnove za strupene pline, ki so jih pozneje uporabili za ciklon B v Auschwitzu. Drugi je z istovetenjem mase in energije odprl teoretično pot v Hirošimo. Tega nista hotela. Bila sta Juda.