27. 11. 2000 | Mladina 48 | Kultura
Za starejše krajane
Ropotač Firewater s tangistko
© Igor Škafar
Zgodilo se je prav na dan, ko smo v časopisju uzrli slabe čase novodobnega puritanstva napovedujočo novico, češ da bo čez leto dni v prestolnici začel veljati alkohol-ferbot, prepoved trženja pijač v dežurnih trgovinah, ob koncih tedna in ponoči, kar bo zadalo logistične preglavice vsem organizatorjev hausbalov. Mar bi doma gledali televizijo in šli v nedeljo k maši! Če bi bil zloben, pa nisem, in cenim človeško delo, bi tja najraje napotil tudi ta večer v Orto klubu nastopajoče predvozače, med pankom in rokenrolom kruzajoči škotski trio Foil, enega od tistih medlih angleških ansamblov, ki, upajmo, ne bodo nikoli videli Metelkove. Medtem pa bi bilo za Firewater, newyorški ansambel, ki ga je v iskanju "glasbe z več humorja in lepote" ustanovil pevec industrijskega pogona Cop Shoot Cop, za ansambel, ki že v imenu nosi žganico in se je posvetil vzpostavljanju mitologije usodnih žensk in še usodnejših špelunk, morda kaj ugodno, ko bi svojo muziko predstavil na neobveznejšem, načeloma tolerantnejšem teritoriju od rokenrol kluba, po možnosti opremljenem z nizkimi cenami, pokozlanimi mizami in temnimi kotički. Potem bi, morda pa res, njihov, iz tanga, noir filmskih tem in keltskih narodnih ustrojeni spored izzvenel drugače, kot da ga je iz abrnkov Nicka Cava, Dublinersov in celo Stonesov v deliriju, brez refleksije in z le v verbalnem slišnim humorjem starejšim krajanom scopral vitez žalostnega obraza. Lahko pa si mislimo tudi igrivo, retrogradno, neprimerno ironičnejšo inačico občutja, kakršno se trudi predstaviti Firewater, ampak potem bi se bilo treba obrniti na Japonce in seči v elektrotehnični predal. Apage!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
