Kultura / Putrne orgije

Jan Fabre, no, njegova plesalka Valeria Garre, si na odru Cankarjevega doma privošči marsikaj, kar bi ji človek kar zavidal: že uvodoma krakajoče šizi v španščini, in ko ji tehnik iz začelja parterja vrže na oder zavoj masla, mu ga najprej še prinese nazaj, potem pa v vse bolj številno maslovje pomaka noge okoli nastavljenih nagačenih kužkov, ga edinemu živemu, ki pridno sope v ozadju, ponudi v lizanje, si ga kot žepni radio pritiska na uho, ga nosi v ustih, da se mastno cedi po bradi. Valeria spotoma, za po nesreči politim jogurtom, z jezikom preliže in z obleko prebriše tudi kakega pol metra posvečenih odrskih deska ter uprizori za laika dovolj krčevit histerični napad, ob teatrsko vzneseni, patetični deklamaciji iz zvočnikov nakazuje jebačke gibe z medenico in zdi se, da je vseskozi v službi Fabrove manufakture šokov ali provokacij, kakor piše v sporedu CD.

Kolikor - mimogrede, samozavestno odplesan - prenos iz šok sobe, groteskni performans provocira, pa s skomine zbujajočimi kontrasti, denimo gromoglasnim vdorom Pixies, skrbi tudi za kratek čas in odmerek humorja. Valeria se navsezadnje, potem, ko izkriči svoje in ugotovi, da je svet ena svinjarija, namaže po bokih s preostalim putrom, zdrsne v obleko in štikle in kot babe, s tistim lizačem na vrvici, zapusti oder ter, po aplavzu sodeč, frapirano občinstvo. Ki je plesni solo vsaj deloma že vnaprej pokonzumiralo znotraj paralele o umetnikih in pocestnih, zapuščenih psih, kakor se je glasila uradna, na vstopnih tiskovinah natisnjena opredelitev. Lepa finta gostujočega moštva. Pasje.