Mizantrop tedna

Črvivo jabolko

Detajl

Detajl
© Miha Fras

Če si kdo ta čas zasluži posebno hvalo, je to vsekakor zadruga Stripburger, ki je pretekli teden okupirala prestolnico z vseobsegajočo predstavitvijo francoskega risarja stripov Stephana Blanqueta. Blanquet, ki ne sodi med najbolj pohlevne in vsakomur užitne striparje, prej med tiste, v primerjavi s katerimi se zdi, da režiserjem najbolj zagatnih, v drobovje drezajočih grozljivk kronično primanjkuje domišljije, grindkorovskim ansamblom pa zrelosti za zares tvorne umetnine, se je tako s projekcijo animacij vgnezdil v Kinodvor, z razstavo plakatov zasedel enoto knjižnice O. Župančiča pod železniško postajo, s kadri iz stripov preplavil KUD F. Prešeren in največje sočnosti prihranil za Kapelico, kjer je ponedeljkovo otvoritev zabelil še s seanso body paintinga. In od kje mojstru dvodimenzionalne groze in črn(obel)ega humorja inspiracija za upodobitve kafkovskega obupa in freudovskih strahov, spolnosti, zverinskosti in razkroja, od kje jemlje vso to gotiko in grotesko?

Čeravno sumimo, da gre tudi za podrobno seznanjenost z najbolj pikantnimi poglavji iz zgodovine krvoločnega človeškega rodu in za redno zasledovanje novih dosežkov v črni kroniki ali drugje, se Blanquetu, če je verjeti impozantni, premišljeno ozvočeni in osvetljeni, v Kapelici nastavljeni instalaciji Soba z razgledom na moje more, najraje utrne med gledanjem pod kožo v domači postelji. Bi koga, morda celo čisto majhne otročiče, pred podobnimi predstavami in nočnimi demoni utegnile obvarovati Blanquetove otroške lutke, s katerimi se zadnje čase ukvarja, denimo Ragnar, podvodni nestvor, ali mična Medusine, ki ji zlahka odluščiš kožo z obraza? Dvomimo. Lepim dušam odsvetujemo.

Soba s pogledom na moje more

Soba s pogledom na moje more
© Miha Fras

Blanquet slika

Blanquet slika
© Miha Fras