Igor Mekina

 |  Svet

Zločini sirskih »osvoboditeljev«

Organizacija Human Rights Watch je objavila poročilo, v katerem ostro kritizira številne zločine uporniških sil nad civilisti in pripadniki varnostnih sil v Siriji

© HRW

Organizacija Human Rights Watch je objavila poročilo, ki v povsem novi luči kaže zadnja dogajanja v Siriji. Poročilo namreč prikazuje številne zločine, ki so jih nad pripadniki sirijske vojske in civilisti izvedli pripadniki »oborožene opozicije« v Siriji. Gre za pripadnike Svobodne sirske vojske in druge uporniške skupine, ki z orožjem napadajo sirske varnostne sile, v številnih državah v Evropi in ZDA pa so predstavljene kot »človekoljubne organizacije«. Human Rights Watch (HRW) je prav tako poslal posebno odprto pismo Sirskemu nacionalnemu svetu (SNS) in drugim opozicijskim skupinam, v katerem te organizacije obtožuje za vrsto hudih zločinov.

Eksekucije in ugrabitve

Sile, ki napadajo sirske varnostne sile, naj bi bile odgovorne za eksekucije, ugrabitve, nezakonito pridržanje in torturo nad ugrabljenimi vojaki in policisti ter civilisti. Sarah Leah Whitson, direktorica HRW-a za Bližnji vzhod, navaja, da morajo voditelji sirske opozicije "obsoditi in svojim članom prepovedati izvajanje takšnih zločinov«. Iz zbranih informacij je po oceni HRW-ja prav tako mogoče sklepati, da so posamezni napadi oboroženih upornikov motivirani z antišiitskimi in antialavitskimi prepričanji. »Brutalna taktika sirske vlade ne more biti opravičilo za zločine, ki jih izvajajo oborožene opozicijske skupine,« je dejala Sarah Leah Whitson, direktorica HRW-ja za Bližnji vzhod. Nekatere antivladne skupine, ki izvajajo zločine, sicer niso neposredno podrejene Sirskemu nacionalnemu svetu, toda po oceni HRW-ja bi sirska opozicija morala kljub temu javno obsoditi te zločine. Sirski nacionalni svet je medtem že oblikoval »vojaški biro«, ki naj bi prevzel nadzor nad vsemi uporniškimi skupinami, tudi nad Svobodno sirsko vojsko, ki je osumljena številnih zločinov.

Poročilo vsebuje tudi konkretne primere zločinov. Uporniki so tako mučili civiliste v mestu Saraqeb, civiliste pa naj bi ugrabljali tudi za odkupnino. HRW je analizirala tudi najmanj 25 video posnetkov, na katerih pripadniki sirske vojske »priznavajo« svoje zločine, vendar je na podlagi poškodb okrvavljenih vojakov mogoče sklepati, da so bile te izjave dane pod prisilo. Na enem od posnetkov se tako na primer vidi pripadnik vladnih varnostnih sil, ki »priznava«, kako je ubijal mirne demonstrante v Homsu, nato pa en pripadnik Svobodne sirijske vojske pravi »prinesite mi električni stroj« - pri čemer je očitno, da je zahteval napravo za mučenje. Ne nekaterih drugih posnetkih se vidi, kako »osvoboditelji« Sirije – ki jih je v skrajno pozitivni luči doslej že večkrat prikazala tudi TV Slovenija - izvajajo obešanja ujetih pripadnikov vladnih sil.

rkVY6Goc04A

MaClWlahtXk

Na enem od posnetkov zasliševalec od zaslišanega zahteva, da pove svojo »zadnjo željo« pred eksekucijo, uvodni tekst pa navaja, da gre za posnetek narejen pred eksekucijo ujetnika. 

ABaxjJDyZgI

Pri tem pa opozicijske sile odgovorne za te zločine dobivajo tudi neprestano vojaško pomoč, predvsem iz Francije in drugih držav, kar sicer velja za primer nezakonite oborožene intervencije. Vnašanje orožja v državo, ki bi v zahodnih državah veljalo za primer terorizma, se v tem primeru razglaša kot nekaj povsem običajnega. Celo potrditev britanskega Telegrapha, da so francoski plačanci zavzeli četrt Bab Amr v Homsu v Evropi in ZDA ni vzbudila pretiranega zanimanja.

Medijska propaganda v primeru Sirije se je razkrila tudi v več primerih »poročanja iz Sirije«. Najprej je bila mlada blogerka, ki naj bi bila iz Damaska in je poročala o zločinih v Siriji razkrinkana kot dekle, ki v resnici živi v Veliki Britaniji in sploh ni dekle, pač pa je v resnici Tom MacMaster, novinar iz ZDA. Na podoben način so britanski in ameriški mediji (CNN, BBC in Sky News) v svojih oddajah intervjuvali »Sirijskega Dannya«. Njegovo pravo ime naj bi bilo Danny Abdul Dayem, možakar pa je v svojih poročilih iz Sirije pogosto pozival ZDA in Izrael, da naj napadeta Sirijo, saj naj bi bil sirski narod že popolnoma obupan in pripravljen na katerokoli tujo intervencijo.

Izkazalo se je, da je celotna zgodba izmišljena, ker je Danny med pogovori s CNN-om dajal znake svojim kolegom, ki so nato »streljali«, da bi bil posnetek poročanja iz Sirije bolj avtentičen. Na posnetkih se sliši tudi Dannyev glas, ki pomagačem reče: »Mora se slišati zvok streljanja. Ali si mu rekel, da pripravi streljanje?«. Nato se sliši eksplozija v bližini, ki pa Dannyja seveda sploh ne preseneti in ob njej Danny ostane povsem hladnokrven. Na videoposnetku, ki je razkril Dannyja, se vidi, akako on in kamerman "orkestrirata" zvoke eksplozij med Dannyjevim poročanjem za CNN. Nekaj trenutkov preden se vključi v oddajo Andersona Cooperja (ki ga CNN reklamira kot izjemnega vojnega poročevalca), oseba izza kamere Dannyja celo opomni, da »naj ne pozabi omeniti trupla«. Po vključitvi Danny seveda nadaljuje z dramatičnim tonom in opisuje, kako se okoli njega vodijo boji in kako ga je strah za življenje. Danny danes več ni v Siriji – če je tam sploh kdaj bil – pač pa se v resnici oglaša iz Libanona.

Enostranska propaganda

Sicer pa so svetovni mediji na podoben način zelo različno obravnavali tudi primere žrtev med civilisti v različnih kriznih žariščih po svetu. Ko je bila v Iranu leta 2009 v velikih protivladnih demonstracijah ubita Neda Agha-Soltan, je njena smrt po oceni revije Time postala »najbolj gledana smrt v človeški zgodovini«. O njeni smrti so bili posneti brezštevilni dokumentarci in oddaje. Ko pa je grška policija na podoben način s streli iz pištol ubila komaj 15 letnega Alexandrosa Grigoropoulosa v Atenah, njegova smrt ni dobila niti približno toliko pozornosti. Alexandros Grigoropoulos še danes nima niti svoje strani v Wikipediji. Na podoben način tudi v zvezi s Sirijo večina zahodnih medijev še zmeraj poroča skrajno enostransko, črno-belo, o uporu »dobrih« demonstrantov proti »tiranskemu« režimu. Ponavlja se matrica iz Libije, pri tem pa nobeden od teh medijev ne poroča o tem, da je v Siriji šolanje za vse državljane brezplačno, vključno z visokim šolstvom, da je v tej tiraniji brezplačno tudi zdravstvo in da sirski zunanji dolg še vedno – ne obstaja, ker ga preprosto ni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.