Branimir Štrukelj: »Za ohranitev socialne države se je vredno boriti, pa tudi če nas bodo lomili, lomili, lomili.«

"Mi, ki si prizadevamo, da bi bil ta jebeni kapitalizem bolj človeški in pravičen, smo pravzaprav največji borci za njegovo ohranitev."

Branimir Štrukelj je izkušen sindikalist. Že petnajst let je glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture, največjega sindikata v javnem sektorju, obenem pa predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Po izobrazbi je zgodovinar, po prepričanju pa levičar. Socialna država je zanj svetinja in »daleč največji prispevek Evrope k civilizaciji«, za katerega se je pripravljen boriti do konca. Če bo treba, tudi z referendumom o varčevalnih ukrepih, ki jih za uravnoteženje javnih financ predlaga vlada.

Vlada je rebalans proračuna, s katerim bo porezala kar za dobro milijardo odhodkov, v državni zbor poslala sredi pogajanj s socialnimi partnerji. Je temu mogoče reči socialni dialog?

Če bi imela vlada resen namen doseči dogovor o ukrepih, bi rebalans zadržala. Ker pa sama v to ne verjame, ga je posredovala v državni zbor, kar pomeni, da je socialni dialog že postavila v oklepaj.

Torej so pogajanja zgolj formalnost, še slabše, so le slepilni manever?

Vlada absolutno želi ustvariti vtis, da gre za vsebinska pogajanja, saj so pred volitvami in po njih socialni dialog postavljali na oltar, še zlasti je to močno poudarjal Janša. V prvo verzijo izhodišč za socialni sporazum so celo zapisali, da bodo socialnemu dialogu vrnili domovinsko pravico v tej državi. Izjemno patetične besede, ki pa so v popolnem nasprotju z dogajanjem. Vse to je samo priprava na ključno točko boja za interpretacijo, kdo bo kriv za propad socialnega dialoga. In vlada dela vse, da bi bili to sindikati.

Vlada želi proračunski primanjkljaj že letos znižati na tri odstotke BDP-ja. Je to prehitro?

Fantje v vladi so ujetniki ideologije neoliberalizma ne samo, ko gre za nižanje primanjkljaja, temveč tudi ko gre za zavračanje dviga zgornje stopnje davka na dodano vrednost. Takšna šok terapija je tipična za neoliberalne reforme. Velika večina slovenskih ekonomistov opozarja, da je to, kar predlaga vlada, prehitro in preveč. Neobčutljivost za ljudi, ki jih bodo drastični ukrepi prizadeli, je izjemna.

Varčevalni ukrepi, ki jih predlaga vlada, so pravzaprav enotna davčna stopnja z drugimi sredstvi.

Ampak če ne uravnotežimo javnih financ, se lahko državi še dodatno zniža bonitetna ocena in bo prisiljena plačevati še višje obresti na dolg, kar bo občutil tudi mali človek prek dražjih posojil.

Ne verjamem, da bo mali človek občutil bistveno razliko. On bo nastradal v vsakem primeru. Gre za izjemno noro situacijo. Strašijo nas s tistimi, ki so iz istega gnezda kot naša vlada. Bernard Brščič je uporabil celo izraz evropski gau–leiterji. Kdo nam bo pobral socialno državo in posegel v kakovost naših življenj, je konec koncev vseeno. Bistveno vprašanje je, ali bomo to dopustili.

Na začetku pogajanj z vlado ste dejali: »Če bi bili vsi predlagani ukrepi realizirani, bi rešili vsaj tri Grčije.« Ali ni to pretirano populistična izjava? Slovenija res še ni Grčija, je pa na dobri poti, da to postane. Sami ste dejali: »Dolg je treba vrniti, ker prinaša nestabilnost.«

Ne zanikam, da je bila to precej demagoška izjava, vendar je šlo za odziv na demagoške izjave te vlade, ki absolutno pretirava o makroekonomskem stanju naše države. Slovenija ima večino kazalcev v evropskem povprečju, nekatere pa celo pod njim, še zlasti glede javnega dolga in brezposelnosti. Vlada poskuša dramatizirati situacijo in namenoma ustvarja izredno stanje, zato da bi lahko nesprejemljivo globoko posegla v socialni položaj prebivalstva, pri čemer to dela selektivno. Ob strani pušča prihodkovno stran proračuna in se osredotoča na odhodkovno stran, se pravi na zniževanje niza elementov socialne države, zniževanje plač in odpuščanje. Ne zanikam, da se je v tem trenutku treba dogovoriti o racionalnejšem trošenju javnega denarja, vendar je ogromna razlika med tem, kar vlada govori, in tem, kar dela. Potrebujemo politični in socialni konsenz o tem, kaj, v kolikšnem času in po kateri poti to storiti. Vlada pa to dela brutalno, z agresijo in s prepričanjem, da bo v šoku lahko izpeljala stvari, ki bodo take tudi ostale. Ko vlada pravi, da bodo varčevalni ukrepi omogočili gospodarsko rast, nikoli ne reče, kdaj bo nastopila ta rast in kako visoka bo, če bodo plače v javnem sektorju znižali za deset odstotkov in če bodo znižali niz elementov socialne države, predvsem pa nikoli ne reče, da bo odvzete socialne pravice ob neki določeni gospodarski rasti, na primer čez dve ali tri leta, vrnila.

Danes varčujemo zato, da vrnemo to, kar smo porabili že včeraj.

Zadolževali smo se za tajkunsko prevzemanje in lastninjenje podjetij, pri državni banki je imela cerkev odprt račun, krediti so se delili brez zavarovanj, vrniti bomo morali pa državljani in državljanke, ki s temi odločitvami nismo imeli nič. Perverzno je, ko nas pozivajo, naj privolimo v ukrepe, ker se sicer zaradi padca bonitete ne bomo več mogli zadolževati na mednarodnem trgu. Za zdaj del prebivalstva še živi v iluziji, da so ukrepi začasni, ker se preprosto ne more sprijazniti s tem, da so zlati časi mimo. Ko bo vsem postalo jasno, da je to vse, kar imamo, bodo tudi reakcije težko obvladljive.

Mislite, da Janša z varčevalno bombo namenoma krepi konflikt, ker bo v izrednih razmerah lažje dosegel cilj?

Naomi Klein je povedala vse: politično kapitalski trop, ki verjame v neoliberalne mantre, krizo izkorišča zato, da bi utrdil dominacijo v družbi. Zato da se utrdijo obstoječa razmerja v distribuciji nacionalnih bogastev in mednarodnih financ. Se pravi, da vpliven sloj kapitalsko politične naveze ohrani sedanje pozicije, kar lahko stori samo tako, da zniža raven socialne države, da torej pobere tistim, ki jih je največ, to pa sta srednji in nižji sloj. Sindikati si prizadevamo, da bi se več kot 30 let stari trendi, ko se delež dobička v BDP-ju stalno povečuje, delež plač v BDP-ju pa stalno pada, spremenila. Obrniti trend, večji delež nameniti plačilu dela in zmanjšati dobičke, je strateški cilj, ki ga na ravni nacionalne ekonomije ni mogoče uveljaviti. Na ravni Evrope pa je z nadnacionalnim povezovanjem sindikatov to možno. Mi smo za radikalne spremembe, oni pa za to, da vse ostane po starem.

Saj ne rečem, da nimate prav. Realnost pa je taka, da lahko državi boniteta pade, če javnih financ ne uravnoteži.

Z bonitetnimi hišami je treba obračunati. Države, ki so tu zato, da skrbijo za skupno dobro državljanov, ne morejo biti ujetnice mednarodnih finančnih institucij, torej tistih, ki nikoli nikjer niso bili izvoljeni, kot bi rekel Marcel Štefančič, jr. Te institucije skrbijo samo za to, da se dolg vrne tistim, ki so posojali, tudi če v tem procesu vsi crknemo. Pred krizo so imeli velike dobičke, zdaj pa hočejo izgube nacionalizirati. Ko smo imeli dobičke, so to naši dobički, ki so sveti, izgube pa nam bo, kot vedno, plačalo pohlevno ljudstvo, ki ga bomo prepričali, da drugače ne gre. Ljudje tega ne bodo prenašali v nedogled. V Sloveniji smo soočeni s provincialno različico tega istega. Natančno vemo, kdaj se bodo znižale plače in kdaj se bo začela razgradnja socialne države, medtem ko je na strani prihodkov vse bolj ali manj v zraku. Vlada bo proučila, vlada bo premislila … smejijo se nam v obraz! Nobene resnosti ni, da bi kakorkoli posegli na prihodkovno stran in pravičneje porazdelili bremena krize. Ko govorijo o obdavčitvi luksuza in dodatnem dohodninskem razredu, najdejo milijon razlogov, zakaj se to ne da. Medtem ko je 106 ukrepov, ki jemljejo srednjemu in nižjemu sloju, mogoče narediti tako rekoč čez noč?! Zavedam se, da z davki, s katerimi bi obremenili pet odstotkov najpremožnejših, v proračun ne bi prinesli veliko. So pa simbolno zelo pomembni. Zato da zmanjšaš sivo ekonomijo, preprečiš davčno izogibanje in izboljšaš organizacijo javnih služb, moraš kaj znati. Te stvari je težko izpeljati. Poseči v žepe ljudi in porezati plače je bistveno enostavnejše. Predsednik vlade se zaveda, da bo prišlo do konflikta, vendar verjetno računa, da mu bo med državljani uspelo demonizirati javni sektor. Da državljani ne bodo spregledali, da gre pri znižanju kakovosti javnega šolstva za omejevanje prihodnosti njihovih otrok, za omejevanje dostopa do zdravstvenih storitev, sociale. Vendar je njegov razmislek prekratek. Svobodni sindikati se zavedajo: če se zniža regres, prevoz na delo, malico in druge bonitete javnemu sektorju, se bo to že naslednji dan zgodilo tudi zasebnemu sektorju. Delodajalci komaj čakajo, da se to zgodi. Sindikati ne bomo dopustili, da vlada z manipulacijo sproži konflikt med delavci v javnem in zasebnem sektorju.

Če bi bil Turk res minister za prihodnost, bi ob tako brutalnem znižanju odstopil, ne pa da igra poslušnega vojaka neoliberalnega stampeda.

Pa se vsaj strinjate, da so plače javnih uslužbencev postale problem za proračun?

Absolutno se strinjam. Plače v javnem sektorju pomenijo pomemben delež v proračunu. Ampak naj vas spomnim na nastop predsednika vlade, ko je ljudstvo nagovoril z Brda. Takrat je rekel, da plače v javnem sektorju niso visoke, in na tej točki ga je treba vzeti resno.

Občutek je, da se sindikati ne zavedate, v kakšni situaciji smo. Zasebni sektor je doživel hud udarec, izginilo je 60 tisoč delovnih mest. Ali ni edino pravično, da del bremena krize nosi tudi javni sektor?

To vprašanje je zastavljeno narobe. Delavci Mure, Preventa, SCT-ja, Istrabenza ali pa Merkurja službe niso izgubili, ker ima učitelj 1100 evrov plače ali ker ima medicinska sestra 700 ali 800 evrov plače. Tu ni nobene neposredne povezave. V teh primerih je šlo za ropanje in popolnoma neodgovoren odnos do podjetij, kar je eden ključnih problemov te države. Ker ti ljudje, ki so pred našimi očmi kradli naše premoženje, še vedno hodijo med nami, nihče več nič ne verjame. Prav zato je skoraj nemogoče priti do nacionalnega konsenza o tem, kako izpeljati sicer potrebne reforme. Ni res, da zaposleni v javnem sektorju nismo ničesar prispevali. Vse pridobljene pravice, ki smo se jim v zadnjih treh letih odrekli, skupaj znašajo 967 milijonov. Javni uslužbenci že tretje leto nimajo možnosti napredovanja in so brez dodatka za delovno uspešnost, kar je resen prispevek k stabilizaciji javnih financ. Poseg, kot ga predlaga vlada, od zmanjšanja števila učiteljev, znižanja plač in odpuščanja v drugih delih javnega sektorja, je uničujoč. Ima pa ta logika, vsaj kar se tiče šolstva, povsem jasen cilj.

Privatizacijo?

Seveda. Najprej sprejmeš ukrepe, ki znižajo kakovost javnega šolstva, denimo povečanje števila otrok v razredu, dodatna obremenitev učiteljev in vzgojiteljev, zmanjšana sočasna prisotnost vzgojiteljice in učiteljice. Ko kakovost v javnem šolstvu pade, kapitalsko politična elita ugotovi, da so te šole za njihove otroke preslabe, in ustanovi zasebne šole. Navsezadnje v koalicijski pogodbi piše, da bo ta koalicija spodbujala ustanavljanje zasebnih vrtcev in šol. V zasebne šole bodo seveda šli najboljši učitelji, ker so tam boljše plačani in je delo lažje, saj ni kompleksnih socialnih situacij, vsi otroci so iz urejenih okolij, z velikimi spodbudami. Vse to pa še dodatno povzroči padec kakovosti javnih šol. In tega ni nikoli več mogoče popraviti. Poglejte ZDA. Tam imate elito, ki se od začetka do konca izobražuje v zasebnih šolah, na drugi strani pa izjemno slabe javne šole. Šele zadnji minister za šolstvo Arne Duncan poskuša dvigniti kakovost javnih šol. Ali pa poglejte Čile. Konec 80. let je delež za izobraževanje v tej državi znašal 5,7 odstotka BDP-ja. Potem pa so Friedmanovi fantje prek t. i. vavčerjev ta delež znižali kar za dve odstotni točki. Mimogrede: vavčerji so bili tudi ideja prve Janševe vlade! Varčevalni ukrepi, ki jih predlaga sedanja Janševa vlada, so pravzaprav enotna davčna stopnja z drugimi sredstvi. Enotna davčna stopnja namreč pobira nižjemu in srednjemu sloju, bogate pa dodatno nagrajuje. Pa še nekaj: avstrijska vlada je šolstvo iz varčevalnih ukrepov izvzela, naša vlada pa najbolj drastično posega prav v šolstvo. Nemčija na zvezni ravni v letošnjem in prihodnjem letu celo povečuje sredstva za šolstvo. V nasprotju s temi državami pri nas prevladuje provincialna, neoliberalna logika, ki skuša biti bolj papeška od papeža in ki želi pokazati, kako dobri učenci smo. Ni nepomembno tudi to, da skuša nekaj nesrečnih ekonomistov, ki so zdaj na oblasti, dokazati, da so se gradualisti, kot je denimo dr. Mencinger, motili. Ministru Turku je treba čestitati za zgodovinski dosežek: še nobenemu ministru pred njim ni uspelo tako drastično znižati sredstev za javno šolstvo, znanost in kulturo. Če bi bil Turk res minister za prihodnost, bi ob tako brutalnem znižanju odstopil, ne pa da igra poslušnega vojaka neoliberalnega stampeda. Češki minister za šolstvo Josef Dobeš je konec marca odstopil, potem ko je konservativna vlada sprejela proračun. Odločitev je pojasnil takole: »Tega drakonskega proračuna ne morem sprejeti, saj bi to pomenilo takojšnje znižanje plač učiteljev.« Če bi imel minister Turk vsaj malo občutka za to, kako pomembno je izobraževanje, ne bi mogel podpreti teh ukrepov. Moral bi protestno odstopiti, ne pa da evforično bloga in tvita, kako so ti varčevalni ukrepi nujni.

Vlada bi lahko privarčevala tudi tako, da bi znižala sedaj precej razkošno financiranje zasebnih šol.

Če sledimo logiki, da je država dolžna zagotavljati kakovostno javno šolstvo in da je to ključnega pomena, potem bi v situaciji, ko ni denarja, vlada morala reči: ne moremo več financirati zasebnih šol. Najmanj, kar je treba narediti, je, da se odstotek financiranja zasebnih šol zniža za polovico, s sedanjih 85 na denimo 50 odstotkov. Pa ne le zasebnih osnovnih in srednjih šol, ampak tudi zasebnih fakultet. Zlasti še, ker je prostora na javnih fakultetah dovolj in ker so praviloma kakovostnejše od zasebnih, tako vsaj kažejo mednarodne lestvice.

Najbolj izpostavljena skupina so matere samohranilke. Kar ni naključje. Po logiki te vlade to tako ali tako ni družina.

Minister Turk pravi, da bo zaradi predlaganih varčevalnih ukrepov brez dela ostalo 250 zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, vi pa trdite, da jih bo desetkrat več. Kako je mogoča tako velika razlika v izračunu? Kdo zavaja?

Na ministrstvu so številko že popravili z 250 na 1470 zaposlenih. Vendar v sindikatu še vedno vztrajamo, da bo brez dela ostalo od 2500 do 3000 učiteljev, kar je strahoten poseg. Zakaj vlada s tako histerijo ubija javno šolstvo?

Povečanje števila učencev na učitelja bi bilo razumljivo, če bi imeli kaj rezerve, pa smo v evropskem povprečju. Nekoliko drugače je s porodniškim nadomestilom, ki je pri nas res zelo ugodno.

Zakaj pa ne bi imeli vsaj ene stvari ugodnejše od ostale Evrope? Kaj je s tem narobe? Kar se tiče podatkov, je Slovenija povsem normalna evropska država. Javni sektor ni pri nas nič večji od evropskega povprečja. Mimogrede: Slovenija ima skoraj najboljše vrtce v Evropi, boljše imajo le Skandinavci. Zdaj pa vlada vzgojiteljicam in vzgojiteljem sporoča, da njihovo delo ni vredno nič, da so poraba in zajedavci. Takšno razumevanje javnega sektorja je, če citiram dr. Tineta Stanovnika, preprosto primitivno. Kot da se ne bi zgodilo zadnjih 50 let!

Kaj predlagate kot alternativo?

S povečanjem prihodkovne strani in z ureditvijo tistega, kar zdaj ni urejeno, npr. z znižanjem sive ekonomije, bi se znatno zmanjšala potreba po sekanju socialne države in poslabšanju položaja zaposlenih v javnem sektorju. Po moji oceni pa so največji prihranki povsem drugje, namreč v odnosu ljudi, ki delajo z javnim denarjem, ali ki so do tega denarja upravičeni. Razumeti bi ga morali kot naš skupni denar, ki zahteva enako skrb, kot jo gojimo do lastnega denarja. V tem je največja razlika med Slovenci in Skandinavci. Pri nas javni denar razumemo kot nekaj, kar je treba čim prej spraviti v svoj žep. Ker je politika absolutno vezana na prijateljske povezave, dobijo prijatelji oblastnikov posle z državo in prek tega se odlije ogromno denarja. Če bi imeli tak odnos, kot ga imajo Skandinavci, ki z javnim denarjem delajo izjemno skrbno, bi bila danes zgodba povsem drugačna.

Kolikor vem, je tudi Švedska v tej krizi precej zarezala v javno porabo.

Drži, a ne pri zaposlenih, niti pri njihovih plačah. V dveh od petih skandinavskih držav se je število javnih uslužbencev celo rahlo povečalo, v eni stagnira, v dveh se je rahlo znižalo.

Vlada je pri plačah ponudila kompromis, da se te ne znižajo za 15, temveč za 10 odstotkov. Zakaj to za vas še vedno ni sprejemljivo?

To ni noben kompromis! Naš predlog je razumen, predvsem pa uresničljiv in celo zapisan v nacionalnem reformnem programu, ki ga bo Slovenija ta mesec poslala v Bruselj. Namreč da se plače v javnem sektorju zamrznejo do konca tega leta, s čimer bi prihranili 200 milijonov. V tem času bi se lahko pogajali o predlaganih ukrepih, kot so regres, prevozi, dopusti, malica, o vsem, razen o plačah. To je naše pogajalsko izhodišče. Skratka, sindikati predlagamo, da se doseže dogovor, kako priti iz te godlje na način, ki bo pravičnejši od tistega, ki ga predlaga vlada.

Koliko pa naj bi prihranili z 10-odstotnim znižanjem plač?

Približno 400 milijonov na letni ravni.

To je še enkrat več od učinka zamrznitve plač.

Ja, ja. Ampak kdo pa pravi, da moramo tako veliko privarčevati že letos? V to nas ne sili nihče. Zakaj pa ne bi v treh letih zadevo pripeljali do razumnega cilja? Kaj pa bo prineslo znižanje davka na dobiček podjetij? Totalno nič! Nobenega jamstva ni, da se ti dobički res usmerjajo v razvoj novih delovnih mest. Slovenija ima že zdaj eno najnižjih stopenj davka na dobiček podjetij v Evropi, pa od tega ni koristi. Poglejte, kaj se je zgodilo z ukinitvijo davka na plače. Govorili so, da bo šel denar v investicije, pa se je prelil v menedžerske plače.

Torej minister Šušteršič pretirava z grožnjami, da se z ukrepi mudi, ker da bomo sicer dobili prisilno upravo iz Bruslja?

Šušteršič absolutno pretirava. Gre za grožnjo, ki naj bi ljudstvo pripravila do tega, da bo potrpelo. In pri tem ni povsem neuspešen. Ljudje se bojijo, da se jim bo sesulo življenje, kakršno poznajo, ne vedo pa, da se jim bo sesulo ne glede na to, ali bodo ukrepe izvedli domači ali bruseljski gauleiterji.

Ekonomist dr. Jože P. Damijan pravi, da vlada z napovedanim znižanjem plač pravzaprav samo jemlje nazaj, kar so javni uslužbenci neupravičeno dobili z Virantovo plačno reformo in usklajevanjem plač.

Mogoče bi zaostrili kar do te mere, da bi rekli: neupravičeno je, da imajo javni uslužbenci sploh plače, glede na to, da država potrebuje denar. Pazite, tu smo prišli v položaj, ko je postala plača učiteljice, policista ali pa medicinske sestre nekaj povsem poljudnega. Po Damijanovi logiki pridete do tega, da se te ljudi plača toliko, kot imamo denarja. In če denarja nimamo, jih pač ne plačamo. To je bizarna logika.

Plače v javnem sektorju so porezale tudi nekatere druge evropske države, najbolj drastično Grčija, pa tudi baltske države.

Točno. Pa Romunija in Bolgarija tudi. Medtem ko zahodnoevropske države niso zniževale plač in v javnem sektorju tudi doslej praviloma niso odpuščale, se mi pridružujemo vzhodnoevropskim državam. Tako kot Romuni, Bolgari in Grki bomo ljudi metali na cesto, ker drugega ne znamo in ker je vse drugo bistveno težje. Na Zahodu je vsaj volja, da se manj brutalno poseže v življenjski standard ljudi. Saj logika v ozadju je ista: povsod prevladuje neoliberalizem, le da je ta v zahodnoevropskih državah nekoliko bolj sofisticiran. Na vzhodu pa so se stvari od nekdaj reševale z ognjem in mečem.

Ampak baltske države imajo zdaj gospodarsko rast, večina Zahoda pa ne.

Gospodarsko rast sicer imajo, ampak za kakšno ceno? Standard prebivalstva je drastično padel, ljudje pa se množično izseljujejo. Poleg tega je gospodarska rast samo začasna. V Sloveniji se gotovo ne moremo nadejati gospodarske rasti, prej njenega padca zaradi predlaganih varčevalnih ukrepov. Glede na to, da vse naše glavne zunanjetrgovinske partnerice znižujejo napovedi o gospodarski rasti za letos, mi, prosim, povejte, od kod si lahko Slovenija obeta rast. Samo sesuli bomo trdo prigarane pravice ljudi, na koncu pa bo stanje še slabše.

Vlada za zdaj ne namerava dvigniti DDV-ja. Šušteršič pravi, da je to lahko le izhod v skrajni sili, pa tudi, da samo s tem javnih financ ni mogoče rešiti.

Šušteršič v dvig DDV-ja ne privoli samo zato, da se slučajno ne bi izkazalo, da je imel Mencinger prav. Dvig zgornje stopnje DDV-ja za eno odstotno točko bi v proračun na letni ravni prinesel dodatnih 120 milijonov, kar ni zanemarljivo. Ta davek je relativno pravičen, saj več jemlje tistim, ki več trošijo, in to za stvari, ki niso nujno potrebne. Sicer pa ne gre le za DDV, na prihodkovni strani so možni še mnogi drugi ukrepi. Izjemni prihranki so lahko predvsem v boljši organizaciji države, ki naj ponovno postane orodje za uresničevanje skupnega dobrega, ne pa, da je dekla mednarodnemu finančnemu kapitalu. Zanimivo je, da se je nasprotje ideologije neoliberalizma prikradlo v izhodišča za socialni sporazum. Tam namreč piše, da je trajnostni razvoj pojmovan kot medgeneracijsko odgovoren in pravičen razvoj in kot del ravnovesja med gospodarstvom, socialo in okoljem. To naj bi bil razvojni imperativ Slovenije. Ta opredelitev je diametralno nasprotna neoliberalni mantri, ki jo v praksi izvaja vlada: kot buldožer gre čez socialne pravice, okolje pa je sploh ne zanima. Zame je ta stavek dokaz, da papir prenese vse. Sam sem socialni sporazum pripravljen podpisati takoj, ko bo vlada pokazala, da ima resen namen razvoj obrniti v smer, ki ne pelje v uničujoč socialni konflikt.

Vlada razmišlja o dodatnem dohodninskem razredu. In sicer bi bili letni dohodki v višini med 70 tisoč in 100 tisoč evri obdavčeni z dohodnino, ki bi se gibala med 45 in 50 odstotki. Je ta meja postavljena previsoko? Pri nas je tistih, katerih letni dohodki presegajo 70 tisoč evrov, malo.

Meja je nedvomno postavljena previsoko. Sindikati smo zato predlagali mejo pri 60 tisoč ali celo 50 tisoč evrov letnih dohodkov, ker pa bi to vključevalo tudi vse ministre in poslance, je to seveda prenizko.

Vlada govori tudi o obdavčitvi luksuznih dobrin, vendar od tega ne bo omembe vrednega priliva, sploh ker imajo bogataši jahte registrirane v tujini, pogosto v davčnih oazah.

Od tega res ne bo nekih ogromnih prilivov, gre bolj za simbolno gesto, ki pa je zelo pomembna, saj imajo ljudje absoluten občutek krivičnosti. Nič niso naredili narobe, zdaj pa morajo nositi breme, medtem ko se jim bogataši smejijo s svojih jaht. Sicer pa bi se morali vprašati, kaj je narobe s to državo, da lahko bogataši jahte registrirajo v davčnih oazah, hkrati pa plačujejo znižano ceno za vrtec. Takšne anomalije je treba preprečiti, žal pa tu ne vidim nobene resne aktivnosti. V predzadnji verziji koalicijske pogodbe je še pisalo, da nameravajo progresivno obdavčiti luksuz, iz zadnje verzije pa je ta obljuba izginila. Bog si ga vedi, zakaj. Morda so na Janšo pritisnili tisti, ki bi se jim zaradi tega povečali stroški.

Sindikati javnega sektorja ste za 18. april napovedali splošno stavko. Kaj z njo sploh lahko dosežete?

Vlada nas seveda lahko povozi in ukrepe sprejme kljub našemu nasprotovanju. Glede na svoje velike vzornike, Thatcherjevo in Reagana, lahko poskusi zlomiti ta odpor, pri čemer to ni le odpor javnega sektorja, pač pa je bistveno širši, kar je logično, saj več kot dvajset ukrepov posega na področje otrok in mladostnikov. Če pogledate, katera skupina je najbolj izpostavljena, ugotovite, da so to matere samohranilke. Kar ni naključje. Po logiki te vlade, in to je pokazal tudi rezultat referenduma o družinskem zakoniku, to tako ali tako ni družina. Brez vsakega cinizma lahko rečem, da je socialna država daleč največji prispevek Evrope k civilizaciji. To je najbolj plemenito dejanje, ki bi ga bila Evropa po vseh morijah sposobna spraviti skupaj. Za ohranitev socialne države se je vredno boriti, pa tudi če nas bodo lomili, lomili, lomili.

Bolj ko bo socialna država vitka, večja bo možnost nasilja, morda celo revolucije. To pa utegne biti še dražje od socialne države.

Če kapitalizem s človeškim obrazom ni nekaj, kar je v nasprotju s samim seboj, potem je to edina rešitev za ta sistem. Mi, ki si prizadevamo, da bi bil ta jebeni kapitalizem bolj človeški in pravičen, smo pravzaprav največji borci za njegovo ohranitev. Neoliberalci, ki niso opazili, da ljudje niso več pripravljeni prenašati obupnih nesorazmerij pri razporeditvi dobrin, pa bodo zaradi hude ideološke zaslepljenosti svet pognali do revolucije, a ne? Ko je bil po drugi svetovni vojni komunizem v vzponu, je kapital hitro spoznal, da mu delavcev ne bo uspelo obdržati na vajetih, če jim ne bo nekaj dal. Sistem je bil preprosto preveč izkoriščevalski. Zdaj gre za isto logiko. Kapitalistični sistem je mogoče ohraniti samo z zavzemanjem za trajnostni razvoj, z utrjevanjem solidarnosti in sodelovanja, ne pa s tekmovalnostjo in z brutalnim napadom na socialno državo.

Kaj če s pogajanji in stavko ne dosežete nič? Bo sledil referendum?

Ta stavka naj bi zaradi svoje množičnosti izrazila absolutno nestrinjanje s smerjo, ki jo pomenijo predlagani ukrepi. Jasno je, da bomo sindikati storili vse, da uzakonitev teh ukrepov preprečimo. Če ne drugače, pa z referendumom. Janša sistematično ustvarja izredne razmere. Značilen primer je govorjenje, da bo v zadnjih treh mesecih letošnjega leta zmanjkalo denarja za plače učiteljev. Ali pa postavljanje nemogoče kratkih rokov za pogajanja, ki jih tudi pri najboljši volji ni mogoče izvesti. Ali pa grožnje o tem, kako bodo prišli grdi strici iz Bruslja in nam pobrali vse, kar imamo. Jasno je, da bo treba javne finance na dolgi rok spraviti v red. Vendar pa ne s takšno divjaško logiko, ki dobesedno čez noč spreminja življenje ljudi.