Tjaša Zajc

13. 12. 2013  |  Mladina 50  |  Družba  |  Intervju

Dušan Šarotar: "Zatekanje v intimo potrošnika je zelo naivno, saj se prav tam, kjer smo najbolj zasebni, zbira največ informacij."

Pisatelj, pesnik, publicist – eden izmed podpisnikov peticije proti množičnemu nadzoru, ki je nastala na pobudo 500 pisateljev iz 82 držav

© Borut Krajnc

Imate kakšno kartico zvestobe, Facebook profil, Twitter račun …

Seveda. To imamo vsi.

Pri teh storitvah je deljenje osebnih podatkov nuja in danes se mu, sploh na spletu, ne moremo izogniti. Ni torej utopično pričakovati, da bomo imeli v prihodnosti več zasebnosti? Kje vidite možnosti za korak nazaj?

Razmislek je smiseln z drugega konca. Digitalni svet je danes naš zrak, s telefoni spimo, se z njimi zbujamo in v tem smislu poti nazaj ni. A ne gre za to, da bi se počutili osebno ogroženi. Peticijo razumem kot akcijo ozaveščanja ljudi o tem, kako brezbrižno, neodgovorno se obnašamo do svojih podatkov.

Ob izbruhu afere Snowden je pred meseci novinarju in publicistu Lenartu J. Kučiču eden izmed hekerjev dejal, da je, dokler nismo tarča obveščevalnih agencij, vseeno, kaj počnemo na internetu, ker nismo zanimivi in nas nihče ne bo preverjal. Če pa smo tarča nadzora, smo prav tako nemočni, ker nimamo znanja ali orodij, da bi izbrisali svoje podatke ali skrili sledi ...

Zatekanje v intimo potrošnika je zelo naivno, saj se prav tam, kjer smo najbolj zasebni, zbira največ informacij. Vse informacije o naših nakupih, željah, interesih končajo v korporacijah, ki zbirajo, analizirajo in oblikujejo potrošniške navade. To načeloma ni povezano s politiko, lahko pa postane zelo politično. Sploh pri analizah javnega mnenja. Ta izjava se mi zdi površna in cinična, ker spodbuja miselnost, da moramo biti vsi ubogljivi in v tem pomenu neaktivni državljani. Da zavoljo miru ničesar ne naredimo in se za nič ne zavzemamo.

Že samo zavedanje o možnosti nadzora vzpostavlja nevidni mehanizem spodbujanja k podrejenosti in ubogljivosti ...

Včasih niti ni nujno, da se naše informacije povežejo z nami. Ljudje se ne zavedajo, da lahko k največjim zlorabam prispevajo velike količine informacij anonimnih posameznikov. Teh tehnik zbiranja nihče ne regulira. Pri čemer so zasebne organizacije večji problem kot država.

Ampak tudi v primeru sprejetja novih zakonov ali pravilnikov še vedno ne moremo biti povsem prepričani, da jih bodo zasebne institucije tudi upoštevale, kar so jasno pokazali žvižgači – Manning, Snowden, Assange. Vsi so danes v zelo nezavidljivem položaju, kar javnost ponovno opozarja na posledice nekonformnosti.

Omenjeni primeri žvižgačev so bili medijsko odmevni, vendar nas, ki prihajamo iz družbenih sistemov, kjer smo bili obsedeni z vohunjenjem in državnim nadzorom, niti ne bi smeli preveč presenetiti. Pomembneje je, da večina vohunjenja nima temeljev v institucionalnih okvirih, ampak v zasebnih podjetjih, kjer stojijo strežniki in strojna oprema. Šele ko se bo spornosti nereguliranosti podjetij, kot so Amazon, Google, Yahoo, ki jih vsakodnevno uporabljamo vsi, zavedala milijarda ljudi, bomo lahko dosegli drugačno ureditev. V tem vidim smisel te peticije: je globalna, enako kot digitalni svet.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.