Igor Mekina

 |  Svet

»Sveto pismo je čudovito sveto delo, toda kot vsa velika stara dela vsebuje dele, ki so zastareli«

Papež Frančišek naj bi pred tremi milijoni ljudi v Copacabani udaril po rasizmu in nestrpnosti, priznal, da je Sveto pismo deloma zastarelo, napovedal enakopravnost spolov v cerkvi ter si zaželel papežinjo na čelu cerkve

Papež Frančišek je s svojimi številnimi potezami in izjavami že dodobra razburil ne samo številne katoličane, pač pa si je pridobil tudi veliko simpatij med neverujočimi. Že s prvimi odločitvami – da bo spal v preprosti sobi za goste v Vatikanu, si sam plačeval stroške, da bo zavrnil razkošne avtomobile in obleke, ter se odrekel obsojanju istospolno usmerjenih in ateistov – je naredilo dober vtis. Papež je nato še več razburjenja povzročil z ocenami, da je marksistični nauk sicer napačen, a da pozna mnoge marksiste, ki so dobri ljudje, še posebej pa s kritiko kapitalizma in grabežljivosti ter kulta denarja.

Na desnici, predvsem v ZDA, je že bil deležen silovitih besednih napadov. Tudi njegove zadnje besede naj bi bile takšne, da bi jih mnogi ortodoksni verniki, ki vero razumejo kot slepo pokoravanje avtoriteti, najraje pozabili. Povedal naj bi jih pred 3 milijoni vernikov zbranih v Copacabani v Braziliji.

»Skozi ponižnost, iskanje duhovnosti in razmišljanje, izpolnjeno z molitvami, smo pridobili novo razumevanje nekaterih dogem. Cerkev ne verjame več v resnični pekel, v katerem bi trpeli ljudje. Ta doktrina je nezdružljiva z neskončno ljubeznijo Boga. Bog ni sodnik, pač pa prijatelj in nekdo, ki ljubi človeštvo. Bog ne želi obsojati, pač pa objeti. Kot v primeru Adama in Eve vidimo pekel kot literarno prispodobo. To je bolj metafora za osamljeno dušo, ki bo tako kot vse duše na koncu združena z ljubeznijo Boga,« naj bi dejal papež. Še več, papež je dejal, da so »vse religije resnične, kajti resnične so v srcih tistih, ki verjamejo vanje«, ter se vprašal, »kakšna druga resnice je tukaj?«

»V preteklosti je bila Cerkev stroga do tistih, za katere je smatrala, kot da delujejo moralno narobe in da grešijo. Danes več ne obsojamo. Kot ljubeči oče ne obsojamo naših otrok. Naša Cerkev je dovolj velika za heteroseksualne in homoseksualne, za tiste, ki so za življenje in tiste, ki so za izbiro. Za konzervativce in liberalce, tudi komunisti so dobrodošli in so se nam pridružili. Mi vsi ljubimo in častimo istega Boga.« Te besede naj bi bile pomembnejše tudi zaradi konca tretjega Vatikanskega koncila, v okviru katerega katoliški teologi razmišljajo o različnih katoliških doktrinah in naukih. Tretji vatikanski koncil je največji po drugem, ki je potekal že davnega leta 1962. Papež Frančišek menda upa, da bo tretji koncil »končal z delom drugega«, katolicizem pa razume kot moderno ero, ki je preživela evolucijske spremembe, ki mora preseči netoleranco in sprejeti dejstvo, da verska resničnost spreminja ljudi ter da ni absolutna in zapisana v kamnu.

»Bog živi v nas in naših srcih. In ko širimo ljubezen in prijaznost po svetu, potem se dotikamo lastne božanskosti in jo prepoznavamo. Sveto pismo je čudovito sveto delo, toda kot vsa velika stara dela vsebuje dele, ki so zastareli. Nekatera celo pozivajo k nestrpnosti in obsojanju. Prišel je čas, da te odlomke vidimo kot kasnejše ocene, ki so v nasprotju s sporočilom ljubezni in resnice, s katerim je prežeto to delo. V skladu z našim novim razumevanjem bomo pričeli z imenovanjem žensk kot kardinalov, škofov in duhovnic. Moje upanje je, da bomo v prihodnosti imeli papežinjo. Naj nobena vrata, ki so odprta za moške, ne ostanejo zaprta za ženske,« naj bi pred množico dejal papež. Zelo ostre besede je namenil tudi rasistom. »Rasizem je danes najhujše zlo. Ko Italijani, Španci in Francozi obračajo hrbte afriškim imigrantom, ki iščejo boljše življenje, ali niso podobni stražarju, ki je Mariji in Jožefu dejal, da zanju in za komaj rojenega Kristusa ni prostora? Ti imigranti so otroci boga in nam je zapovedano, da jih moramo ljubiti.«

Dejal je tudi, da bi tisti, ki bi si »danes upali zavrniti imigrante, pa naj bodo legalni ali nezakoniti, s tem obrnili hrbte samemu Kristusu. Rasist ni pravi kristjan. Rasist zavrača svojo človeškost, da bi postal pošast, demon. Je personifikacija slabega, je Satan!« Še več, ker so »muslimani, hindujci in afriški animisti narejeni po podobi Boga, je sovraštvo do njih enako sovraštvu do Boga … Če častimo boga v cerkvi, sinagogi, mošeji ali templju, je popolnoma vseeno. Ne glede na to, ali kličemo k Bogu, Jezusu, Adonaju, Alahu ali Krišni, vsi slavimo istega boga ljubezni. Ta resnica je povsem očitna vsem, ki imajo ljubezen in ponižnost v svojih srcih«.

Papež je v dramatičnem tonu, ki je pretresel mnoge katolike, opozoril vse, ki bi »želeli zavrniti dom imigrantu, Afričanu ali muslimanu, da s tem tvegajo svoje mesto v cerkvi,« kajti v cerkvi bodo pričeli z »ekskomunikacijo tistih, katerih duše bi se zavestno potopile v temo nestrpnosti in rasizma«. Satan je po papeževi oceni »metafora oziroma personifikacija kolektivnih slabosti človeštva. In danes se te slabosti v največji meri kažejo kot rasizem, nestrpnost, religiozno sovraštvo in sovraštva vseh vrst«.

Te besede so sicer še daleč od uresničitve – cerkev namreč še vedno preganja duhovnike, ki ženske učijo duhovniškega poklica, da o enakopravnosti žensk in moških sploh en govorimo. Celoten govor pa ima še eno slabo točko: ni resničen. Tretji Vatikanski koncil sploh še ni bil sklican. Zgodba o tem, v resnici nikoli povedanem papeževem govoru, se je namreč že v začetku decembra pojavila na satirični strani Diversity Chronicle, ki precej neopazno opozarja, da gre za »satirične« vsebine.

Vendar se je ta prispevek kot pomembna novica hitro razširil po socialnih omrežjih. Kmalu se je izkazalo, da gre za potegavščino. Že to, da je bilo trenutek mogoče pomisliti, da so te besede nadaljevanje vsega, kar je papež povedal doslej, je dokaz o precejšnji revoluciji, ki jo je novi papež sprožil v vrhu vrhu katoliške cerkve. Duhovne revolucije, ki je sicer še daleč od tega, da bi se približala očitno utemeljenim stališčem, ki so bila doslej »izpovedana« le na neki satirični strani, po drugi strani pa kljub temu že do te mere opazni, da jo tudi dober del slovenske katoliške inteligence spremlja z očitnim strahom in nerazumevanjem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.