Švicarski referendum je razplamtel debato o prostem pretoku ljudi v Uniji

Vse večja brezposelnost v državah članicah in obubožani državni proračuni ogrožajo eno temeljnih pravic Evropejcev – pravico do prostega gibanja. Predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso bo danes miril Britansko vlado, ki meni, da se državljani revnejših držav Unije preseljujejo v bogatejše predvsem zato, da bi izkoriščali socialne pravice v teh državah. Kot poroča Guardian, bo Barroso med drugim dejal, da je »sicer res, da svobodno gibanje lahko dodatno obremeni lokalne skupnosti in socialne storitve, ki jih ponujajo, in zlorabe se dejansko tudi dogajajo, ampak to ne bo spremenilo našega stališča do prostega gibanja ljudi v Uniji«.

Debati o migraciji znotraj osemindvajseterice je dal krila švicarski referendum o ponovni uvedbi kvot za priseljence. Glavni organizator referenduma je bila tamkajšnja Ljudska stranka. Udeležba je bila visoka, 56-odstotna, za omejitev priseljevanja pa je glasovalo 50,3 odstotka volivcev, predvsem iz nemško govorečega dela Švice.

Švica sicer ni del Evropske unije, je pa del Šengenskega območja in z EU sodeluje na več ravneh. S povezavo ima sklenjene tudi dvostranske pogodbe, izid referenduma in nova zakonodaja, ki jo bo morala na njegovi podlagi uveljaviti švicarska vlada, pa bo v nasprotju s temi pogodbami: »Švicarji ne morejo uživati vseh pravic, ki izvirajo iz povezave z EU, in hkrati omejevati pravice Evropejcev,« je dejal za Reuters.

Nasprotniki prostega gibanja v Uniji izid referenduma aplicirajo kar na raven Unije, češ da jasno prikazuje stališče večine Evropejcev. Ksenofobija in evroskepticizem naj bi bila predvsem posledica tega, da predstavniki EU o načelu prostega pretoka ljudi nočejo razpravljati, nenaslovljeni zato ostajajo strahovi pred (i)migracijsko politiko Unije.

Neil Farrage, ustanovitelj Stranke za neodvisnost Velike Britanije (UKip), je za EUobserver  dejal, da se je sicer skepsa do prostega pretoka ljudi pojavila leta 2004, ko se je Unija razširila na revnejše, nekdaj komunistične države, in da bi morali pravico takrat omejiti.

Zmernejši politiki so se na razlage in izjave večinoma desničarskih politikov odzvali kritično. Švicarska kampanja naj bi bila samo umeten produkt izdatno financirane politične kampanje, ne pa dejanski odsev mnenja Švicarjev. »Organizator Christoph Blocher ima morda veliko denarja, je pa kratkoviden. Njegove ideje si sicer delijo predstavniki nizozemske skrajnodesničarske stranke, francoske nacionalistične stranke Front National Jeana-Maria Le Pena in Avstrijske svobodnjaške stranke, ki jo povezujejo z neonacisti. Kot vidite, je del izjemne družbe,« je dejal luksemburški politik Jean Asselborn.

Nekateri drugi politiki so izrazili bojazen, da se v Uniji res krepi strah pred tujci in z njim moč skrajne desnice. A rezultat referenduma vendarle ne bi smel biti uporabljen za predstavitev, kaj si Evropejci na splošno mislijo o migracijski politiki EU. (er)