Obama predstavil »miroljubno« zunanjo politiko

Ameriški predsednik je predstavil politiko, novo, »miroljubno« zunanjepolitično doktrino, ki je v popolnem nasprotju s politiko prejšnjega ameriškega predsednika Georga Busha.

»Obama je pravkar napovedal najbolj protivojno zunanjepolitično doktrino v zadnjih desetletjih.« S temi besedami je ameriški VOX v naslovu izpostavil najpomembnejše sporočilo govora ameriškega predsednika šolajočim se ameriškim častnikom na akademiji v West Pointu. Glede na to, da Barack Obama svoj mandat opravlja že šesto leto, pravzaprav ni šlo samo za napoved, pač pa tudi za obrambo Obamine dosedanje ameriške politike. Njegovo sporočilo je preprosto – nobenega »avanturizma« več, nobenega »militarizma«. V VOX-u so prepričani, da je ta govor, z izjemo govora Jimmyja Carterja v Notre Dame leta 1977 eden od najbolj »miroljubnih« ameriških govorov vse od časov predsednika Eisenhowerja. Obama je v govoru večkrat poudaril, da bodo ZDA morale zmanjšati svojo vojaško moč in jo manj uporabljati kakor sredstvo zunanje politike in to ne samo intervencije večjih razmer, pač pa tudi doslej zelo priljubljene omejene »udare« in razne »zračne kampanje« ter bombardiranja, razen v primeru, ko bo res potrebno ščititi »vitalne interese« da bi zavarovali »naše ljudi, domovino ali naš način življenja.« Več>>

Čeprav tudi takšen širok razpon razlogov za »legitimne« intervencije ZDA še vedno dopušča lepo paleto uporabe sile, je to po mnenju analitikov »visoka prepreka« za uporabo vojske v prihodnje. Obama je napovedal, da se ZDA kljub temu ne bodo izogibale reševanju kriz, vendar bodo to počele »posredno« in tako, da ne bi bile neposredno vpletene. Kot tipične primere te politike je navedel uspehe v pogajanjih z Iranom, Sirijo ter tudi »sankcije«, ki naj bi »že delovale« v primeru Rusije. Glede boja proti terorizmu je večjo pozornost posvetil »partnerstvu« z različnimi državami. Povedano preprosto – namesto neposrednih bojev ameriških vojakov z uporniki, ki v Afganistanu tudi po več kot desetletju niso privedli do uničenja vseh »teroristov«, naj bi ZDA v prihodnje več denarja in sredstev posvetile predvsem šolanju tujih vojakov za boj proti terorizmu. Ob tem je Obama tudi mirno priznal, da bo država še naprej sodelovala s »slabimi vladami« tam, kjer bo to potrebno prav zaradi varnostnih interesov. Tipičen primer naj bi bil Egipt, kjer ZDA sodelujejo z novo vojaško oblastjo, čeprav ima oblast, ki je krvavo zatirala ljudstvo, resne težave z legitimnostjo. V primeru ruske politike v Ukrajini se je Obama celo pohvalil in zatrdil, da je prav zaradi ameriških akcij svet »obsodil ruske akcije«, izolacija Moskve pa na bi na koncu privedla celo do tega, da se je »Putin uklonil.« V vseh ostalih primerih je Obama sodržavljane pozval, da naj svet pač jemljejo »takšnega, kot je«. »Tragično je, toda nobena ameriška varnostna operacija ne more izkoreniniti nevarnosti, ki jo predstavljajo ekstremistične skupine, kot so Boko Haram,« je dejal Barack Obama in dodal, da »globalno vodstvo zahteva, da svet vidimo takšnega, kot je, z vsemi nevarnostmi in negotovostmi.«

Vse to na zelniku ameriške zunanje politike ni zraslo kar preko noči. Najnovejša »miroljubna« in celo »golobja« politika je rezultat vse bolj multipolarnega sveta in velikih neuspehov, ki jih je doživela ameriška zunanja politika, ki jo je v dobri meri od Busha prevzel in nadaljeval tudi Barack Obama.

Da gre za res velik preobrat, kaže že primerjava z začetki ameriške zunanje politike v času Georga Busha. Že tedaj smo opozarjali, da je iskanje orožja za množično uničevanje pravzaprav le krinka, za katero se skrivajo načrti za veliko bolj obsežne spremembe na Bližnjem vzhodu. Nekdanji direktor CIE James Woolsey je bil že tedaj prepričan, da bo sedanja vojna trajala kar “desetletja”. Po oceni Johna Lewisa Gaddisa z univerze Yale naj bi bila ameriška zmaga v Iraku pravzaprav samo prvi “preizkusni kamen” reformulacije celotne “velike ameriške strategije v zadnjih petdesetih letih.” Ta strategija pa je temeljila na zastraševanju nasprotnikov, delovanju izven sistema OZN, »preventivnih napadih« in idealiziranju moči orožja. Pisci strategije »projekta za ameriško stoletje« (PNAC) so bili prepričani, da je “izziv prihajajočega stoletja ohraniti in razširiti ameriški mir.” Večino od zapisanega je mogoče najti v kasnejših obrambnih načrtih predsednika Busha. Tako na primer PNAC zahteva, da ZDA odstopijo od pogodbe o antibalističnih izstrelkih, kar je bila ena od prvih potez Busheve administracije. Dokument je prav tako zahteval povečanje ameriških vojaških izdatkov, k čemur je takoj pristopila Busheva administracija.

Eden največjih kritikov te ameriške poenostavljene vere v moč orožja je bil teoretik Joseph Nye, ki je ameriško politiko opozarjal, da bi morala pri svojem obnašanju bolj igrati na karto “mehke moči”, vodenja z dobrim zgledom in ne zgolj z uporabo sile. Nye je trdil, da bodo v naslednjih 30 letih sedanje članice OECD namesto 70 odstotkov proizvedle le še 45 odstotkov svetovnega bruto družbenega produkta ter da bo ameriški odstotek padel s tedanjih 23 na 15 odstotkov. Vse skupaj se je odvrtelo še hitreje in Kitajska bo zato že letos, ne pa šele čez nekaj let, postala največje gospodarstvo na svetu.

Moč in nasilje nista eno in isto, nasprotno, odkrito nasilje lahko pomeni tudi konec moči. Samo nasilje je zato pravzaprav že dokaz upada “prave” moči. Pred desetletjem smo zapisali, da »moč ZDA zato ne bo dokazana s številom držav na bližnjem vzhodu, ki jih bo okupirala, pač pa s hitrostjo, s katero bo ta prostor sposobna zapustiti brez prevelikega nereda.« Ameriški predsednik je do tega spoznanja, žal, prišel nekoliko prepozno, po neredu, ki je dodobra spremenil podobo sveta. Toda – bolje pozno kot nikoli.