Izraelska vlada sprožilec za palestinsko državo

Izrael je dobil novo, desno vlado, ki bo zagotovo nasprotovala vsem kompromisnim rešitvam palestinskega vprašanja. Izraelski premier in mandatar za sestavo nove izraelske vlade Benjamin Netanjahu je ob tem na skupni novinarski konferenci z voditeljem stranke Judovski dom Naftalijem Bennettom, katerega stranka se je pridružila novi vladajoči koaliciji, dejal, da si bo prizadeval tudi široko podporo vladni koaliciji. Vendar pa je vodja izraelske opozicije Izak Herzog novi vladi napovedal kratko obdobje vladanja. Ta vlada je brez odgovornosti in stabilnosti, je ponoči na Twitterju zapisal Herzog. Netanjahu je za sedaj mesto zunanjega ministra zadržal zase, pravosodno ministrstvo pa je prepustil političarki Ayelet Schaked, ki je znana po svojih skrajnih stališčih, predvsem glede Palestincev. Poslanec Nachman Schai iz sionističnega tabora je pri tem dejal, da je imenovanje Schakedove za pravosodno ministrico enako, kot če bi požigalca imenovali za vodjo gasilcev.

Vendar pa ameriški predsednik očitno ni želel počakati na oblikovanje vlade, ki je nastala po volitvah, na katerih je Benjamin Netanjahu ostro nasprotoval tudi politiki Bele hiše na Bližnjem vzhodu. Po poročanju portala Debka naj bi ameriški predsednik že dal "zeleno luč" evropskim, predvsem francoskim diplomatom, da pripravijo tekst resolucije VS OZN, ki bo zahtevala oblikovanje palestinske države. To naj bi bila tudi neposredna posledica oblikovanje skrajno desničarske vlade in kabineta, v katerem ni zmernih politikov, pripravljenih na kompromis s palestinskimi oblastmi. V novi resoluciji naj bi bilo podrobno opredeljeno ozemlje palestinske države, njene meje, varnostne garancije za mir med Palestinci in Izraelci ter določeni roki za implementacijo načrta. Če bodo ti bolj jasno postavljeni, bi kršitev rokov lahko privedla tudi do sankcij zoper Izrael. Izrael je doslej sicer lahko zmeraj računal na "zaščito" ZDA v VS OZN in je zato lahko brez sankcij kršil ne samo resolucije VS OZN, pač pa tudi sodbe Meddržavnega sodišča, vendar bo to v prihodnje morda težje. ZDA namreč reševanje palestinskega vprašanja ob istočasnem iskanju kompromisa z Iranom glede jedrskega vprašanja ponujajo kot del nove rešitve problemov na Bližnjem vzhodu. Koliko časa in prostora bodo ZDA Izraelu dale ob reševanju palestinskega vprašanja, je zato odvisno tudi od odzivov in stališč izraelske vlade. Nova resolucija VS OZN o palestinski državi bi skoraj zagotovo dobila večinsko podporo v VS OZN, veliko vprašanje pa ostaja njena implementacija s strani ZDA v primeru republikanske zmage. Iz izjav vodij republikanske večine v senatu in predstavniškem domu je namreč zelo očitno, da bi ZDA v tem primeru morebitne sankcije uvedene s strani VS OZN zoper Izrael vsaj v svojem mandatu kršile. Vendar pa bi resolucija VS OZN – enako kot na isti podlagi sprejet sporazum o iranskem jedrskem vprašanju – mednarodnopravno zavezovala tudi ZDA, zato bi ZDA takšno rešitev prej ali slej morale spoštovati, kljub sedanjemu odporu republikancev.

Izrael ima sicer precej lastnih sredstev, da se temu upre, toda v primeru soglasja v VBS OZN bi bil tudi svetovni pritisk na Izrael verjetno tako resen, da bi država morala spremeniti svojo politiko. Tudi Južnoafriška republika na primer ni zmogla vzdrževati sistema apartheida iz desetletja v desetletje. Izraelska diskriminacija Palestincev je še dolgotrajnejša in celo hujša, vendar prav primer JAR kaže, da je tudi takšno politiko držav mogoče spremeniti. Francoski predsednik Hollande se medtem že mudi v Rijadu, kjer državam članicam sveta za sodelovanje zalivskih držav predstavlja osnovne elemente novega načrta za Palestino ob istočasnih razprava glede intervencije v Jemnu ter reševanju iranskega jedrskega vprašanja. Ameriški zunanji minister John Kerry je iste ameriške načrte o palestinski državi pravkar predstavil tudi saudskim voditeljem.

Usodni govor Benjamina Netanjahuja v Kongresu, ki ga je izraelski predsednik vlade izpeljal v nasprotju z diplomatskimi običaji in kljub nasprotovanju Bele hiše ima zato očitno bolj daljnosežne posledice, kot se je to zdelo na prvi pogled. Cena za ta nastop in za politiko Izraela v zadnjih letih, ki je vrhunec doživela v lanskem napadu na Gazo bo bi zato lahko bilo s strani Varnostnega sveta OZN zapovedano oblikovanje palestinske države. Prav zato tudi ni jasno, zakaj Slovenija še zmeraj čaka s priznanjem Palestine – namesto da bi zunanja politika Slovenije to storila preden bo to zaukazano s strani VS OZN, bo očitno čakala vse do zadnjega trenutka in s tem dodatno dokazala svojo nesamostojnost.