Darja Kocbek

14. 1. 2019  |  Družba

Kako so milenijci postali generacija izgorelih

Potrebna je sprememba sistema, zato se vse več milenijcev identificira z demokratičnim socializmom in podpira sindikate

© Pixabay

Mlade, rojene od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, pesti »paraliza opravkov«, Anne Helen Petersen opozarja v svojem eseju How Millennials Became The Burnout Generation (Kako so milenijci postali generacija izgorelih). »Paraliza opravkov« pomeni, da na seznam dodaja vedno nove vsakdanje opravke, ki jih prelaga iz tedna v teden. Nobeden ni težak: nabrusiti je treba nože, odnesti čevlje k čevljarju, podaljšati registracijo za psa, nekomu poslati podpisan izvod knjige, se dogovoriti za termin pri dermatologu, ... 

To ne pomeni, da je lena, saj objavlja zgodbe, napisala je dve knjigi, kuha, potovala je po državi, načrtuje potovanja, odplačuje posojilo za študij, redno telovadi. Prelaga vsakdanje opravke, ki ji ne bi olajšali dela, koristili v službi.

Ker se jim izogiba, jo je vsak dan bolj sram. Dopoveduje si, da je njena mama tako rekoč vsak dan opravljala vsakdanja dela. Ni jih marala, jih je pa naredila. Zakaj jih sama ne naredi, čeprav so na prvi pogled enostavna? Skupno jim je, da bi ji vsa koristila, ne bi pa si s tem, da bi jih opravila, izboljšala življenja. Videti so kot dela, ki zahtevajo veliko napora za malo koristi, zato jo paralizirajo. To se ne dogaja le njej, ampak številnim njenim prijateljem milenijcem, piše Anne Helen Petersen.

Zadnji dve leti je preslišala opozorila urednikov, prijateljev, družinskih članov, da bo izgorela. Bila je prepričana, da se to lahko zgodi le zdravstvenemu osebju, zelo zaposlenim odvetnikom in preiskovalnim novinarjem. Prepričana je tudi bila, da se je izgorelosti mogoče izogniti s tednom počitnic na morju.

Njena mama je tako rekoč vsak dan opravljala vsakdanja dela. Ni jih marala, jih je pa naredila. Zakaj jih sama ne naredi, čeprav so na prvi pogled enostavna? Skupno jim je, da bi ji vsa koristila, ne bi pa si s tem, da bi jih opravila, izboljšala življenja.

Toda bolj kot se je trudila iskati razloge za svojo »paralizo opravkov«, več znakov izgorelosti je odkrila. Tako je prišla do odgovorov, da opravke prelaga, ker je izgorela. Izgorela je zato, ker je se je prepričala, da mora ves čas delati. Da mora ves čas delati, ker vsi, odkar pomni, to podpirajo in spodbujajo. »Življenje je bilo vedno težko, toda številni milenijci se niso sposobni spoprijeti s tistim, zaradi česar je zanje postalo težko,« piše Anne Helen Petersen.

Kaj naj naredi, da bo stvari s seznama opravila in teoretično pozdravila svojo izgorelost? To je vprašanje, ki si ga milenijci, ki so zakorakali v 30 leta svojega življenja, ves čas postavljajo in nanj nimajo ustreznega odgovora. Morda zato, ker je napačno? Milenijci niso več najstniki, najmlajši so letos stari 22, najstarejši, med katerimi je Anne Helen Petersen, 38 let.

Medtem ko je za njihove starše veljalo, da bo naslednji generaciji bolje, za milenijce, ki so rojeni med letoma 1981 in 1996, to ne velja. Finančno so veliko na slabšem, kot so bili njihovi starši v njihovih letih. Ker je za podjetja postal glavni cilj dobiček, ne morejo pričakovati, da jih takoj, ko dobijo v roke diplomo, čaka zaposlitev do upokojitve pri 55 letih starosti. Prisiljeni so ves čas tekmovati, da bi lahko bili najboljši.

Prišla je do odgovorov, da opravke prelaga, ker je izgorela. Izgorela je zato, ker je se je prepričala, da mora ves čas delati. Da mora ves čas delati, ker vsi, odkar pomni, to podpirajo in spodbujajo.

To se je začelo že zelo zgodaj, so generacija, ki ji starši niso dovolili biti brezskrbni otroci, katerih glavna naloga je igra. Vse njihove dejavnosti so bile organizirane in nadzorovane, njihovi starši so svoje neuresničene želje prenašali nanje kot na svoje otroke (če njim ni uspelo, da bi diplomirali, mora njihov otrok biti prvi v družini, ki mu bo to uspelo). Kot profesorica je Anne Helen Petersen ugotovila, kako zelo različni so današnji študenti od nje in njenih sošolcev. Veliko več študirajo, izpustijo veliko manj predavanj, grebejo se za ocene, profesorjem ob vsakem času pošiljajo elektronsko pošto z vprašanji, delajo vse, da bi bili kreativni. Ker so vse življenje vodeni, tudi od profesorjev pričakujejo, da jih bodo vodili. So prestrašeni.

Njihovo celo življenje je dejansko trženje sebe. Ni pomembno le, kaj delajo v službi, ampak tudi, kaj objavljajo na socialnih omrežjih. Fotografije o sebi, ki jih objavljajo, morajo biti privlačne, a hkrati na njih ne smejo biti videti taki, da bi povzročale zgražanje. Pregledovanje elektronske pošte ni omejeno na službo, dosegljivi morajo biti 24 ur 365 dni v letu. Malcolm Harris, avtor knjige Kids These Days, piše, da je učinkovitost glavni cilj milenijcev, so generacija »fino obrušenih orodij, ki so vse od spočetja izdelana tako, da bi bila nepotratni, odlični stroji za proizvodnjo«.

Po besedah sociologa Arneja L. Kalleberg je mišljeno, da naj bi jim učinkovitost dala več varnosti na delovnem mestu, večjo plačo, morda več prostega časa. Skratka boljše službe. Dejansko pa, bolj kot so učinkoviti, slabše je: imajo nižje plače, manj ugodnosti, manj varna delovna mesta. Podjetja jih slabo obravnavajo, ker ne vidijo druge možnosti. »Ne damo odpovedi. Prepričujemo se, da se ne trudimo dovolj. In dobimo novo priložnost,« piše Anne Helen Petersen. Vse to vodi do izgorelosti.

To izgorelost je mogoče pravilno opisati le ob hkratnem priznanju raznolikosti (milenijci niso samo diplomanti, starši, delavci, ampak vse) in statusa quo. So do vratu zadolženi, opravljajo več služb za nizko plačo, te službe niso varne, prizadevajo si, da bi imeli enak življenjski standard, kot ga imajo njihovi starši, v razmerah psihološke in fizične prekarnosti, ob tem pa ves čas poslušajo, da morajo samo bolj garati, pa bo zmagala meritokracija, ki jim bo omogočila razcvet.

Milenijci so do vratu zadolženi, opravljajo več služb za nizko plačo, te službe niso varne, prizadevajo si, da bi imeli enak življenjski standard, kot ga imajo njihovi starši, v razmerah psihološke in fizične prekarnosti, ob tem pa ves čas poslušajo, da morajo samo bolj garati, pa bo zmagala meritokracija, ki jim bo omogočila razcvet.

Da bi to spremenili ukrepanje posameznika ni dovolj. Potrebna je sprememba sistema. To je po besedah Anne Helen Petersen razlog, da se vse več milenijcev identificira z demokratičnim socializmom in podpira sindikate: začenjamo ugotavljati, kaj nas pesti in rešitev za to ni tretma s kisikom ali miza s tekalno stezo. Ni za pričakovati, da bo ta sprememba, odprava kapitalističnega sistema, prišla od podjetij, mogoče jo je doseči z zakonodajo, kolektivnim ukrepanjem, feminističnimi pritiski.

Dawn Foster, se v kolumni, ki jo je v Guardianu napisala na podlagi eseja Anne Helen Petersen, strinja, da je problem današnji kapitalizem. Z vsako novo tehnologijo delodajalci in koncerni premislijo, kako jim vsaka nova aplikacija, funkcija, spletna stran, ki jo prinese, lahko koristi. Tudi če povzroča depresijo, znajo od tega potegniti dobiček: socialna omrežja in vozila javnega prometa so polna reklam za aplikacije, prek katerih je mogoče priti do zasebnega zdravnika, se naročiti na spletno terapijo in zdravnika, če je človek prezaposlen ali v službi ne more dobiti prosto, da bi se lahko oglasil pri svojem osebnem zdravniku.

Vlade prav tako pomagajo ohranjati sedanji sistem, saj sprejemajo delavsko zakonodajo v korist delodajalcev z zmanjševanjem pravic delavcev in gotovosti zaposlitev. Izgorelost je po besedah Dawn Foster več kot le bolezen posameznika, je simptom krize kapitalizma, tega posameznik sam ne more spremeniti, potrebno je kolektivno ukrepanje.

Izgorelost je etični problem. Izhaja iz zahtev do drugih, nepriznavanja dobrega dela, neskladnosti naših besed in dejanj. Vprašanje tako ne more biti, kako lahko preprečim svojo izgorelost, ampak tvojo. Rešitev niso le boljša delovna mesta, ampak tudi, da moramo postati boljši ljudje.

Shanon Palus v Slate piše, da Anne Helen Petersen korektno opisuje realne razmere, a ne navede prepričljivih razlogov, zakaj veljajo le za milenijce, z izjemo staerševske organizacije in nadzora, v katerem so bili vzgojeni. Pozablja, da se pripadniki drugih generacij soočajo z enakimi razmerami.

Jonathan Malesic v The New Republic prav tako piše, da izgorelost ni problem, s katerim se soočajo le milenijci. Izgorelost nastaja v organizacijah, a je produkt nezdravih odnosov tam. To pomeni, da v osnovi ni ekonomski ali politični problem. Je etični problem. Izhaja iz zahtev do drugih, nepriznavanja dobrega dela, neskladnosti naših besed in dejanj. Vprašanje tako ne more biti, kako lahko preprečim svojo izgorelost, ampak tvojo. Rešitev niso le boljša delovna mesta, ampak tudi, da moramo postati boljši ljudje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.