Otroci apokalipse

Mlada generacija Nemcev se bojuje proti podnebnim spremembam. Spominja na gibanje 1968, le da je veliko učinkovitejša.

Berlinski nadškof Heiner Koch je podnebne demonstracije primerjal z Jezusovim prihodom v Jeruzalem, pri čemer naj bi Greta Thunberg igrala Jezusovo vlogo. Drugi jo slavijo kot sodobno Ivano Orleansko, močno v svoji šibkosti in modro v svoji naivnosti. (na fotografiji podnebne demonstracije v Berlinu 29. marca 2019)

Berlinski nadškof Heiner Koch je podnebne demonstracije primerjal z Jezusovim prihodom v Jeruzalem, pri čemer naj bi Greta Thunberg igrala Jezusovo vlogo. Drugi jo slavijo kot sodobno Ivano Orleansko, močno v svoji šibkosti in modro v svoji naivnosti. (na fotografiji podnebne demonstracije v Berlinu 29. marca 2019)
© Profimedia

Na eni od fotografij, ki so jo konec marca v Berlinu posneli na demonstracijah Petki za prihodnost, so mladi ljudje, opazno več je deklet kot fantov, s široko odprtimi usti, ker vpijejo gesla, nekateri med njimi imajo zobni aparat. Neka deklica je v vnemi celo zaprla oči, vsaj tako se zdi. Skupina pred seboj nosi napis: Our house is on fire. Naša hiša gori.

Le ena od demonstrantk nekako ne sodi tja. Je manjša od drugih in postavljena je v središče fotografije. Čeprav je sredi dogajanja, se zdi sama in spominja na sliko Zadnja večerja Leonarda da Vincija. Gleda vstran, usta ima zaprta, lase ima spletene v kite. To je Greta Thunberg s svojim značilnim izrazom neznanske resnosti: vzvišenim, odsotnim, odtujenim in celo nekoliko zaničljivim. To tukaj je šele začetek, in bolje, da mi verjamete, govori ta obraz.

Ljudje ob Greti Thunberg pomislijo na najrazličnejše stvari. Berlinski nadškof Heiner Koch je podnebne demonstracije primerjal z Jezusovim prihodom v Jeruzalem, pri čemer naj bi Greta igrala Jezusovo vlogo. Drugi jo slavijo kot sodobno Ivano Orleansko, močno v svoji šibkosti in modro v svoji naivnosti.

Demonstracije so lahko zabavne, lahko so praznovanja z ekstazo, včasih so nasilni izpadi, vendar ta podoba ne odraža dobre volje in veselja do upora ali nasilja, temveč predvsem trenutek obupa, strah in nemoč, eksistencialno grožnjo: ta svet je treba brezpogojno, absolutno in takoj rešiti.

Konec marca se je teh demonstracij udeležilo 25.000 ljudi in to je bil mogočen nastop, a jojmene, saj so bili samo otroci. Zdaj, po evropskih volitvah, ta fotografija deluje drugače, kot prerokba in prikaz novega protestnega gibanja, ki z veliko silnostjo in hitrostjo pometa po strankarskem sistemu in katerega radikalnost zahteva obširnejše odgovore, kot je davek na ogljikov dioksid ali z veliko muko sprejet zakon o varovanju podnebja.

Naša hiša gori. In zdaj gori tudi Nemčija.

V internetu se skriva odgovor na to, zakaj je ta generacija postala močna in vplivna hitreje od vseh generacij pred njo.

Vzporednice z letom 1968 so še razmeroma sveže. Stari mački protesta, kot je prazeleni Ralf Fücks, rojen 1951, so bili torej še najstniki, ko so zavzeli cesto, in vidijo podobnosti z današnjo mladino. Fücks danes vodi možganski trust v Berlinu in je bil med prvimi, ki je to pomlad začel obujati spomine na leto 1968. In ravno hamburški aktivisti na Petkih za prihodnost so se pred nekaj tedni sami oklicali za naslednike generacije 68.

Da se okliče novo 68, vedno ko na ulice zakoraka naslednja generacija mladine, pravzaprav sodi v nemško folkloro. Tako je bilo med protesti proti jedrski energiji in med mirovnimi demonstracijami v 80. letih, čeprav so te pravzaprav odgnale iz gibanja 1968. Enako velja za gibanje Attac na začetku tisočletja proti globalizaciji in kapitalizmu, ki pa je bilo tako kot gibanje Zavzemimo po finančni krizi hitro spet pozabljeno. Iskanje naslednikov 1968 je odraz želje, upanja, da se končno nekaj dogaja.

Generacije ljudi, rojenih od 80. let, imenujejo milenijci. Ne uživajo ravno vrhunskega ugleda, veljali so za ljudi brez ambicij, rahlo narcistične v svojem domnevno nenehnem snemanju samih sebe, predvsem pa nezainteresirane za politične procese in angažiranje. Zdaj govorijo že o naslednji generaciji, imenovani generacija Z, včasih tudi i-generacija. To so ljudje, rojeni od konca 90. let.

To je prva generacija, ki je odrasla s pametnimi telefoni, in tudi ona doslej ni bila na izrazito dobrem glasu: to so najstniki, ki ves dan brskajo po pametnem telefonu in na Instagramu objavljajo selfije.

Potem pa se zgodi to – ta mladina se vzdigne in ima svojo voditeljico, v kateri so združeni njihove sanje, strahovi in želje. To je Greta Thunberg, stara 16 let, ki je v pičlih nekaj mesecih zaslovela po vsem svetu, govorila je na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, sprejel jo je papež, predlagali so jo za Nobelovo nagrado za mir in na noge je spravila na sto tisoče mladih ljudi. Luisa Neubauer, stara 23 let, sopobudnica nemških petkovih demonstracij za prihodnost, je tako bistra in retorično spretna, da v besedni izmenjavi z njo nebogljeni izpadejo celo poklicni politiki, kot se je na primer zgodilo nemškemu gospodarskemu ministru Petru Altmaierju.

Od kod so se nenadoma vzeli – oziroma ali so res takšno presenečenje, kot se zdijo mnogim? In ali lahko spremenijo ves Zahod?

Rezo iz Aachna, ki ni star še niti 30 let, informatik in slavna oseba na YouTubu, je tik pred evropskimi volitvami objavil video z naslovom Uničenje CDU o nesposobnosti ljudskih strank, ko gre za podnebno politiko. Posnetek si je ogledalo skoraj 14 milijonov ljudi in to je verjetno pripomoglo, da so na evropskih volitvah v Nemčiji slavili Zeleni.

Rezo je po volitvah za nekaj dni izginil in novinarji so ga izsledili šele v sredo. Je pameten in zadržan, torej ni značilen nastopač na YouTubu. Za svoj namen izkorišča posebne učinke spleta, ki človeku brez funkcije in naslova čez noč lahko zagotovijo širok vpliv. Tako je Krščanskodemokratsko unijo z eno potezo izpostavil posmehu. Stranka ne govori niti jezika mladine niti ne razume kanalov, po katerih se sporazumeva in organizira ta generacija. Prav možnosti interneta so krive, da je ta generacija postala tako močna in vplivna hitreje od vseh generacij pred njo.

Če si je generacija 1968 drznila povzdigniti glas proti nacističnim očetom in se upreti avtoritarnim strukturam povojnega obdobja, zatohlosti in omejenosti let gospodarskega čudeža, in je bilo vse skupaj tudi krik po svobodi, več demokratičnosti in seksa, kdo točno so potem generacija 2019? Od kod so se nenadoma vzeli – oziroma ali so res takšno presenečenje, kot se zdijo mnogim? In ali lahko spremenijo Nemčijo, morda pa kar ves Zahod?

Včasih je za zagon dovolj eno samo spoznanje, kratka poved, strnjeno dejstvo ali utemeljena napoved. V tem primeru se ta poved glasi: ali bodo izpusti ogljikovega dioksida do leta 2030 občutno upadli ali pa sveta ne bo več mogoče rešiti.

Morska gladina se zvišuje, ekstremni vremenski pojavi so pogostejši in na marsikaterem predelu Zemlje ne bo več mogoče živeti. Na sto milijonov ljudi bi v desetletjih po letu 2030 lahko izgubilo dom in se selilo.

Poved je precej pesimistična, temelji pa na modelih in preračunih zelo zapletene znanstvene panoge. Vprašanje je seveda, ali je ta napoved absolutna in kaj storiti z njo. Lahko bi jo razumeli tudi kot vprašanje, kako močno se zanašamo na iznajdljivost človeštva in zaupamo napredku. A verjetno ima mladina pravico, da je radikalna in zapade v paniko. Čez enajst let naj bi prišlo do zatona sveta.

To je prva generacija, ki je odrasla s pametnimi telefoni. Doslej ni bila na dobrem glasu: najstniki, ki cel dan brskajo po telefonu in objavljajo selfije.

Med pripadniki gibanja 68 so bili nekateri trdno prepričani, da živijo v fašistični državi. V nasprotju s starimi predhodniki, ki so bili predvsem otroci preloma, pa so pripadniki generacije 19 otroci apokalipse, odrasli v norem desetletju, ki se je začelo s svetovno finančno krizo ter recesijo in v katerem je begunska kriza leta 2015 pripomogla k desnemu populizmu, krizi, ki zahodno demokracijo ogroža predvsem od znotraj in ne toliko od zunaj. To je tudi desetletje, v katerem novo izvoljeni ameriški predsednik svojo deželo potiska v blaznost, desetletje, ko je spolno nasilje nekega ameriškega filmskega producenta zbudilo novi feminizem, ki izraža pomislek o moškosti kot takšni, in v katerem digitalna tehnologija omogoča nastanek nove oblike odprtosti, ki poleg veliko znanja, podatkov in sporazumevanja ustvarja tudi sovraštvo, lažne novice, ogorčenje in pretiravanje.

Ni vam treba biti niti posebej mlad niti star, da bi se vam to zdelo precej skrb zbujajoče.

Zaradi globalnih, tehnoloških in družbenih zasukov bi bilo prej presenetljivo, če v zahodnem svetu ne bi dobili splošno razširjenega protestnega gibanja, ki je pretežno žensko in levo, mlado, digitalno in feministično, uperjeno proti rasizmu in nepravičnosti. Vsako obdobje ima protest, kot si ga zasluži.

Greti Thunberg se je težko približati. Je zadržana sogovornica. Pred nekaj tedni je v Nemčiji izšla knjiga z zgodbo o družini Thunberg. Gre za samoportret, napisala pa ga je Gretina mama Malena Ernman v imenu obeh hčera in moža. Knjiga ima naslov Prizori iz srca.

Thunbergovi so sodobna švedska družina z najsodobnejšimi nazori v eni najsodobnejših držav na svetu. To ne pomeni nujno, da bi bili vsi radi na njihovem mestu, kajti njihova zgodba je tudi sodobno mučeništvo, zgodba o pritiskih in trpljenju na tem svetu.

Mama je operna pevka, mož Svante pa igralec in producent. Vozila sta volva, odraščala sta v liberalnem duhu šestdesetih let, potovala po svetu, mama je članica kraljeve švedske glasbene akademije, obiskovala sta klasične koncerte v Berlinu, in ko je Malena zanosila, se je Svante odločil, da bo gospodinjec.

Vse sta počela prav, ko se je Greta vpisala v peti razred, pa je dobila motnjo hranjenja. Ko je videla dokumentarec o grozovitem kupu plastike, večjem od Mehike, ki pluje po Južnem Tihem oceanu, je zapadla v depresijo. Diagnoza deklice, ki je izgubila ravnovesje: Aspergerjev sindrom, visoko funkcionalni avtizem, kompulzivne motnje s težnjo po perfekcionizmu.

Nekdo mora biti kriv za to, in to ne more biti otrok, starši, ki so vse želeli narediti prav, tudi ne, in tako so se Thunbergovi odločili, da bodo na odgovornost poklicali svet tam zunaj: švedsko socialno državo, ki je odpovedala, družbo, ki je bolna, svet, ki se je snel s tečajev. »Greta je dobila diagnozo, kar pa ne izključuje možnosti, da ima prav, mi pa se motimo, da se bolj ne bi mogli,« je zapisala Gretina mama. Greta naj bi videla stvari, ki jih drugi niso hoteli videti. Deklica sodi med redke, ki lahko ogljikov dioksid prepoznajo z golim očesom. »Vidi, kako iz našega dimnika puhtijo toplogredni plini, se z vetrom dvigujejo v nebo in ozračje spreminjajo v orjaško nevidno odlagališče smeti. Je otrok, mi smo cesar, in vsi smo goli.«

Podnebne spremembe, zaradi katerih se celotna območja Zemlje spreminjajo v puščavo in tihomorski otoki izginjajo pod morsko gladino, bolezni zaradi stresa, krivice tega sveta, krize naših gospodarskih in političnih sistemov, čedalje daljše vrste pred ordinacijami otroških in mladinskih psihiatrov, vsi so del večje trajnostne krize, ki postaja ključna za zdravstveno stanje ljudi.

Vsi smo bolni, pravi ta diagnoza, vsi smo žrtve zgrešenega sveta, ki smo si ga ustvarili. In Greta je otrok apokalipse, pred katero se človeštvo lahko reši le, če bo iz deklice, kot je Greta, iz žrtve, nastala junakinja.

Zgodba Thunbergovih je sodobna zgodba o odrešenju, v kateri bolezen najprej poskrbi, da ljudje stvari vidijo, kot so v resnici. Kaj je prav in kaj narobe: leteti z letali, voziti volva, jesti meso, ohranjati termoelektrarne, ker dajejo delovna mesta – torej vse to, kar sodi v življenjski slog starševske generacije.

»Mladi ljudje,« je poudaril nemški sociolog Armin Nassehi, »se danes ne bojujejo proti svojim staršem, temveč skušajo te pritegniti na svojo stran in se bojevati skupaj z njimi.« Opozarjajo očete, naj se v trgovino z biološkimi živili ne odpeljejo s terencem. Mame spodbujajo, naj gredo včasih na poslovno pot tudi z vlakom. Prav v tem se po Nassehijevem mnenju skriva simbolna moč zgodbe Grete Thunberg: kot prva je prepričala svoje starše in s pomočjo svojih staršev želi spreobrniti še preostali svet.

Številni pripadniki generacije 68 so šli na ulice in uživali v tem, da so strašili strumne državljane, to je bil del njihove strategije, ki se strokovno imenuje subverzivna akcija. »Mladi aktivisti pa nočejo strašiti ljudi,« je razložil Nassehi. »Strašenje je danes predvsem desničarska metoda.«

Nekoč so mladi napadali svoje starše in njihova politična prepričanja, predstave o vrednotah ter način življenja. Svojo identiteto so razvili razmejeno od očeta in mame. K mitu generacije 68 sodi tudi, da je bila v tem še posebej radikalna. Mladi ljudje se danes bolje razumejo s svojimi starši, ti ne vzgajajo več z avtoriteto, temveč s pogovorom, oči in mami sta tudi najboljša prijatelja.

Enako kot drugi protesti tudi trenutni upor mladih kritizira obstoječe odnose in se legitimira kot boj proti močno občutenim krivicam. Nekaj novega pa je odziv staršev, učiteljev in uveljavljenih državljanskih akademskih krogov, ki podpirajo uporniške otroke in jim z veseljem napišejo opravičilo za šolo, če gre otrok v petek demonstrirat. Čeprav je protest uperjen proti načinu življenja in konzumu starševske generacije, se stari le redko počutijo napadeni. Pa se očitki mladine dotikajo samih temeljev: Uničujete našo prihodnost!

Njihov pristop vseeno deluje, kar je bilo mogoče videti tudi prejšnji torek dopoldne v dunajskem Hofburgu, na podnebnem vrhu R 20 Austrian World Summit. Greta Thunberg je na tem srečanju sedela v prvi vrsti, na njeni levi Arnold Schwarzenegger, ki je konferenco organiziral, na desni pa Alexander Van der Bellen, avstrijski predsednik, ki je prišel, čeprav ima trenutno verjetno druge skrbi. »Zahvaljujem se za upanje, ki si ga zbudila v mnogih od nas,« je v pozdravni besedi mladi Švedinji rekel Van der Bellen. Dogodek je prenašala avstrijska televizija, v živo ga je bilo mogoče spremljati tudi po internetu. Kamera se je ob teh besedah obrnila k Thunbergovi, ki je s svojim značilnim izrazom mirno gledala naravnost predse.

Na Dunaj jo je povabil Schwarzenegger. Večer prej je na Twitterju po srečanju z njo objavil, da je očaran nad njo, kot da ne bi bil hollywoodski zvezdnik on, temveč ona. Mnogi od okoli 1200 ljudi v občinstvu so bili dovolj stari, da bi bili Gretini starši, nekateri celo stari starši, opremljeni z očali brez okvirjev in doktorskimi nazivi. »Hi,« je Thunbergova pozdravila poslušalce, obuta v športne copate in oblečena v temno rožnato bluzo. Poslušala sta jo tudi generalni sekretar OZN António Guterres in astronavt Scott Kelly. »Večini ljudi se niti ne sanja, kako grozne so razmere,« je povedala. Govorila je počasi in razločno v tekoči angleščini s švedskim naglasom. List v njenih rokah se je rahlo tresel.

Pripadniki i-generacije niso le produkt sveta pametnih telefonov, temveč tudi svojih staršev. In ti starši jim danes stojijo ob strani.

»Številni med vami v dvorani ste voditelji. Tukaj sedijo predsedniki, politiki, vodje podjetij, slavni ljudje, novinarji. Ljudje vas poslušajo, lahko vplivate na njih. To je velika odgovornost. In če sem iskrena, večina od vas te odgovornosti doslej ni prevzela.«

Graje s tem še ni bilo konec. »Politiki v nekem trenutku pravijo, da so podnebne spremembe pomembne in da bodo naredili vse, kar je le mogoče, za njihovo preprečitev, naslednji hip pa že hočejo širiti letališča, postaviti nove termoelektrarne in zgraditi nove avtoceste, vodje podjetij na svoje sestanke na drugem koncu sveta letijo z zasebnimi reaktivnimi letali. Tako se med krizo ne obnaša!«

Govorila je deset minut, natančno toliko, kot je bilo predvideno po programu. Komaj je izgovorila zadnjo besedo, je stekla z odra, zlezla na svoj stol in se izgubila za mogočnimi Schwarzeneggerjevimi rameni. »Greta,« je moderatorka zaklicala z odra, »obrni se in videla boš, da so vsi ljudje v dvorani vstali zaradi tebe.«

A Greta se ni obrnila.

»Tako široka podpora je nekaj neverjetnega,« je komentirala Meike Sophia Baader, pedagoginja na univerzi v Hildesheimu. »Protest znotraj družine in v družbi na splošno ne poteka kot konflikt generacij, temveč se širi v abstraktno: politiki so prespali velike teme, uveljavljene stranke so okamnele.« Nekateri, ki so nekoč demonstrirali za mir in proti jedrskim raketam, se spet vidijo na demonstracijah. V družini Grete Thunberg, pa tudi v manj slavnih, starši to, kako njihov otrok idejo razvija v politično, dobronamerno opazujejo kot pomemben razvojni korak na poti v samostojno osebnost. Tako se potrdi njihov trud z vzgojo: razsvetljeni starši, ki vzgajajo angažirane, pogumne in samostojne otroke. Protest otrok naj bi bil dokaz uspešnosti staršev.

Tudi to, da imajo pri uporu tako pomembno besedo dekleta, bi lahko razložili kot posledico vzgoje po gibanju 68, je še izpostavila Baaderjeva. »Iz tega veje prepričanje, da je treba dekleta okrepiti, če hočejo imeti enakovreden položaj v družbi. Zdaj kot aktivistke določajo smer protesta. Dekleta so podnebne spremembe na dnevni red javne pozornosti uvrstile tudi kot socialno temo.«

To je upor, ki nikakor ni naključen. Ulrich Schneekloth, soavtor študije Shell, raziskave o mladi generaciji, že nekaj let zaznava vnovično politizacijo mladine – pri čemer politike ne smemo razumeti strankarsko.

Članstvo v podmladkih strank že leta upada, udeležba na volitvah za študentski parlament je zelo nizka, nazadnje je na univerzah v Kölnu, Greifswaldu in Hamburgu volilo le 13 odstotkov študentov, na Svobodni univerzi v Berlinu pa celo samo devet odstotkov.

»Politizacija se vedno začne z osebno prizadetostjo,« je pojasnil Schneekloth. Razlog so lahko begunci, ki se utapljajo v Sredozemskem morju, severni medvedi na Arktiki, ki se jim pod tacami topijo ledeniki, lačni otroci po obdobjih suše v Afriki. V političnih strankah pa ni prostora za prizadetost. Najprej se je treba včlaniti, se nato mrežiti, si priboriti položaj in potem je nekoč morda mogoče kaj celo spremeniti. Ravno to večino mladih odvrača.

Zanimanje za teme prihodnosti naj bi se v skladu z zadnjo raziskavo Shell iz leta 2015 povečalo za dvakrat. Varovanje podnebja in trajnostni razvoj sta vse pomembnejša, razlog za to pa je precejšnja ekonomska brezskrbnost mladih. »Mladi so manj obremenjeni glede gospodarskih in družbenih razmer, počutijo se varnejši in zato je njihova skrb namenjena prihodnosti, ne sedanjosti,« je komentiral Schneekloth.

Mnogim niso več na prvem mestu denar, delovno mesto, socialna pravičnost v običajnem pomenu, njihov lastni tukaj in zdaj. Mladi postavljajo drugačno vprašanje pravičnosti, v središču ni več pravičnejša porazdelitev premoženja, temveč podnebje. Podnebno vprašanje je novo sistemsko vprašanje.

Evropske volitve so pokazale, da dnevni red vse bolj zaznamuje generacija YouTube: na nemških splošnih volitvah leta 2017 je 25 odstotkov volivcev, starih od 18 do 29, glas oddalo krščanski uniji, na letošnjih evropskih volitvah se je tako odločilo le še 14 odstotkov mladih. Zeleni pa so z 31 odstotki svoj rezultat v tej starostni skupini skoraj potrojili.

Mladi že zdavnaj ne potrebujejo več stranke, da bi bili slišani. Internet je z YouTubom, Instagramom in Twitterjem največji oder na svetu. Teme, soborce in zglede je mogoče najti po vsem svetu.

Kdor živi pretežno v preteklosti, lahko v sedanjosti veliko zamudi. Nemški krščanski in socialni demokrati so po volitvah priznali, da so podcenjevali pomen podnebnih sprememb za mlade. Mnoge so zato pritegnili Zeleni, kajti krščanska unija med predvolilnim bojem o tej temi ni govorila kljub nedvoumnim znamenjem, kot je na primer Instagramov račun 23-letne Luise Neubauer, študentke geografije, ki v Nemčiji predstavlja obraz gibanja Petki za prihodnost. Ona je sklicala prve demonstracije v Berlinu in še vedno vsak teden skrbi za povezovanje protestnikov, vendar drugače kot Švedinja.

Na fotografijah na Instagramu jo je videti v samozavestnih pozah, lasje ji sproščeno padajo čez ramena, ustnice ima zavihane v skrivnostni nasmeh. Neubauerjevi na Instagramu sledi več kot 34.000 uporabnikov, na Twitterju pa še nekaj več. Aktivistka se ne privezuje na drevesa in bagre, temveč objavlja. Večinoma je pri tem v ospredju kar ona sama.

Neubauerjeva je sicer članica Zelenih. Piše o podnebnih spremembah, pa tudi o mikroplastiki in kozmetiki, dejavna je v številnih drugih mrežah, od proevropskih akcij do blogov o varstvu narave. Preletela je že pol sveta in je na primer v Tanzaniji pomagala napeljevati vodovod. Zaradi številnih potovanj so ji kritiki nadeli vzdevek #LangstreckenLuisa (Daljinska Luisa). »Evropske volitve so bile za nas mlade prelomnica,« je povedala Neubauerjeva. Dijakom, ki še nimajo volilne pravice, je svetovala, naj se dogovorijo s starimi starši – naj odločitev o tem, kje bodo naredili križec, prepustijo vnukom. Pri tem ni delala reklame za Zelene, napisala pa je: »Volite za podnebje.« In: »Poskrbimo, da bo volilna udeležba med mladimi strmo poskočila in si bodo vsi samo želeli, da bi bili ti mladi ljudje spet tako udobno pasivni kot prej, ko bo prišel dan volitev.«

Tako delujejo družbena omrežja. Trend raste eksponentno, takoj ko se mu pridružijo drugi, ki tudi sami pritegnejo nove privržence in začnejo sodelovati celo modne blogerke: nenadoma je kapucar v modri barvi EU obvezen kos pomladne garderobe.

Blogerka Diana zur Löwen, ki piše o lepoti in modi in ima na Instagramu 751.000 sledilcev, je podprla kampanjo evropskega parlamenta za večje sodelovanje na volitvah in je med običajnimi priporočili za kozmetiko objavila več posnetkov, v katerih gledalce poziva, naj odidejo na volišče. Mirella Precek s kanalom na YouTubu z lepim imenom Mirellativegal (mirellativno vseeno), ki sta jo nekoč zanimali le moda in zabava, se danes ukvarja tudi z varovanjem narave in solidarizira s kolegom z YouTuba Rezom. Navdihnili so jo demonstranti, ki so še mlajši od nje: »Ljudje so bili prepričani, da odraščajo s pametnimi telefoni in da jim nikoli ne bo uspelo kaj takšnega. Zdaj odlagajo pametne telefone in odhajajo na ulice.«

V Berlinu se širi strah, da stare stranke niso izgubile samo evropskih volitev, temveč celo generacijo volivcev.

Celo tisti, ki jim pripisujejo soodgovornost za podnebno krizo, so sprevideli, kako oseba z Instagramovim profilom zaradi učinka mreže lahko postane zelo vplivna. Neubauerjeva je bila govornica na zadnji skupščini energetskega koncerna RWE, ki upravlja številne termoelektrarne, in je zahtevala: »Izklopite jih, še letos!« Kot bi ji bilo vseeno, da to tako hitro skoraj ni mogoče – tudi to je značilnost novega gibanja, da ukvarjanje z neprijetnimi podrobnostmi raje prepušča profesionalcem.

Še vplivnejši od Instagrama je najbrž YouTube, kjer se ne vrtijo le glasbeni videi. Najbolj priljubljena videoplatforma na svetu je hkrati tudi drugi največji iskalnik in zato pomemben informacijski kanal. Kar 90 odstotkov mladih med 12. in 19. letom na YouTube zaide večkrat na teden, 23 odstotkov pa jih priznava, da tam večkrat na teden poiščejo tudi novice.

Kakšno moč mobilizacije ima ta platforma, se pokaže predvsem, ko gre za teme, ki so blizu generaciji YouTube, na primer zakonska ureditev interneta. Vanjo sodi tudi 13. člen, ki se danes imenuje 17. člen in je del novele EU o avtorskih pravicah. Gre za odgovornost pri kršitvah avtorskih pravic na internetu, kar je na prvi pogled dolgočasna tema, ki je številni odrasli sploh ne razumejo. Temu primerno so bili politiki presenečeni nad silnostjo napadov, saj so ne nazadnje želeli samo zavarovati avtorske pravice. Zvezdniki YouTuba s številnimi naročniki so postali tudi politični vplivneži in aktivisti, ki vabijo na demonstracije in tudi nastopajo na njih.

Medtem ko konservativci jezne uporabnike opisujejo kot nevedne lutke, sta mlada nemška politika Tiemo Wölken (socialdemokrati) in Julia Reda (Pirati) do njih spoštljiva: prvi je na YouTubu denimo pojasnil, kdaj bodo razprave o reformi in kako bo po njej, Redova pa je posredovala navodila, kje naj pobrskajo uporabniki, da bodo našli prevod besedila zakona.

Nato sta prišla Rezo in njegov prvi video, nekaj dni pred volitvami pa je v drugem posnetku skupaj z nekaj deset drugimi zvezdniki YouTuba posredoval volilna priporočila: »Ne volite CDU, niti socialdemokratov, sploh pa ne Alternative za Nemčijo.« Odzivi politike so bili burni. CDU je kot odgovor na Rezov prvi video pripravila enajst strani dolgo datoteko v formatu PDF, predsednica Annegret Kramp-Karrenbauer pa je z zmedenimi izjavami o hujskanju od stranke samo odvrnila še več mladih.

V Berlinu se širi strah, da stare stranke niso izgubile samo evropskih volitev, temveč celo generacijo volivcev.

Aachen, prejšnjo sredo. Čez cesto je hušknila prihuljena postava s spuščenim pogledom in kapo, čeznjo pa si je za vsak primer poveznila še kapuco. To je bil moški, ki si je nadel vzdevek Rezo, zakrinkan, da ne bi nihče videl njegovega obraza in las. »Na cesti se prihulim,« je povedal pozneje. Več od tega, da bo kmalu star 30 let, ni želel izdati.

Rezo je zvezdnik YouTuba z oranžnim hudijem in modrimi lasmi, tisti, ki je objavil moteči posnetek, CDU ozmerjal kot kup diletantov ter lažnivcev in navajal iz raziskav o podnebnih spremembah ter izobraževalni politiki. Ta video so uporabniki doslej zavrteli skoraj 14-milijonkrat, kar teoretično pomeni, da ga je videl vsak šesti Nemec.

Sam pravi, da je bil njegov vpliv na evropske volitve majhen: »Mislim, da nisem prepričal veliko ljudi, v to nisem vložil veliko energije. Če na mizi leži kegljaška krogla, zadostuje majhen sunek za velik učinek.« Želel je le posneti video, nič drugega.

Tudi to, da imajo pri uporu tako pomembno besedo dekleta, bi lahko razložili kot posledico vzgoje po gibanju 68.

Rezo je tudi medijsko poniknil že pred evropskimi volitvami in odtlej ni imel intervjujev. Vse skupaj mu je postalo preveč, ni si želel takšne pozornosti in toliko novinarskih vprašanj. Sredi maja je bil čisto navaden zvezdnik YouTuba, ki je pel karaoke in oznanjal svojo izvedenost v masturbiranju. Zdaj pa je zelo zaželen in vsi bi ga radi gostili v svojih oddajah in napisali članek o njem. O njem redno poročajo v največjih nemških časnikih, poleg tega se pojavljajo še teorije zarote, da so ga ugrabili, enkrat dobre sile, drugič zlobne, in še kdo drug. »Moj prvi impulz je bil, da bi nad seboj nosil velik ščit, dokler ne bi bilo vse skupaj mimo.« A je ugotovil, da tako pač ne gre.

Rezo bi rad razčistil nesporazume in tako je privolil v srečanje z novinarji v hotelski sobi. Noče, da bi kdorkoli vedel, kje živi in kako.

Boji se, da bi kak norec razbil šipe njegovega stanovanja. V skupini svojih sošolcev iz srednje šole na WhatsApp je prosil, naj nihče ne govori z novinarji velikega časopisa, ki je ravno raziskoval njegovo zasebno življenje.

Rezo je tako rekoč čez noč postal obraz generacije mlajših kot 30 let, nekdo, ki ga ljudje povezujejo z gibanjem Petki za prihodnost, čeprav nima nič opraviti z njim. »Nisem aktivist, ne lezem na drevesa in ne korakam vsak dan na demonstracijah v prvi vrsti. Mislim, da družbi bolje služim, če dobro opravim svoje delo.« Opisuje se kot zabaviščnik in pravi, da se ni nikoli vprašal, ali je političen.

Rezo je popoln predstavnik svoje generacije. Je vegan, meni, da se moramo izogibati plastičnim odpadkom in reševati begunce pred utopitvijo. Ne bere niti časopisov niti ne gleda televizijskih poročil. Gleda Netflix. Na Twitterju in Instagramu izve, kaj se dogaja po svetu. Če ga kaj natančneje zanima, gre na Google. Marsikaj sliši samo tako mimogrede, na primer, kaj je predsednica CDU izjavila o njegovem videu in kako jo je kanclerka potem zagovarjala.

In še nekaj je značilno za njegovo generacijo: samo- in svetobolje, kar v nasprotju z moškimi nekoč tudi priznava. Rezo jeclja, česar se v njegovih dobro montiranih posnetkih ne opazi. V šoli je bil pogosto najmanjši in najmlajši. »Včasih je bil to res kar hud boj,« je priznal. Sošolci so ga na primer vtaknili v koš za smeti ali mu športne copate vrgli v straniščno školjko. Kot najstnik je razmišljal o samomoru. Nekoč je stal na strehi in razmišljal, ali naj skoči.

Rezo je novinarjem vse to zaupal, ker je to del njega, ne želi pa dramatizirati ničesar, sploh ker se je vse srečno izteklo: »Nisem žrtev.« Zdravil se je, a ne dolgo, pač nekaj srečanj s psihologi. Rešila ga je glasba in začel je igrati v skupinah. Želja po samouničenju se je spremenila in nekaj časa se je rezal. »Potem sem opazil, da to lahko prenesem na druga področja. Ni se ti treba rezati, da se poškoduješ, bolečino lahko občutiš tudi drugače. Lahko se izčrpavaš z delom.« V preteklih desetih letih je bil le enkrat na dopustu, dela skoraj vsak dan, tudi ob koncu tedna, in sicer od devetih zjutraj in pogosto do poznega večera, da gre naravnost v posteljo. Dela za računalnikom in pred kamero.

A za trenutek so ga tisto popoldne vseeno premagala čustva, in sicer ko je pripovedoval, da gre enkrat na leto, za božič, v cerkev. Nima se za kristjana, vendar mu krščanske vrednote nekaj pomenijo: »Močno sem ponotranjil, kakšen tip je bil Jezus.« Rezo ima starše teologe, oba sta duhovnika, enako velja za dedka, dve teti in dva strica. In na koncu božične maše vsi zapojejo otroško božično pesem, zaradi česar se vedno zjoče. »V tistem trenutku se vedno vprašam, ali živim pravo življenje. Mi bo uspelo? Vem, da se moji posnetki dotaknejo številnih ljudi. Pa je to vredno vsega skupaj? Vse, kar se nabere čez leto, se tisti večer sprosti.« Rezo je zajokal.

Svoje starše ima rad. »Sta odprti, topli osebi, ki sta mi dali veliko ljubezni.« Tako o svojih starših ne govori noben pripadnik generacije 68, to je ena od bistvenih razlik med danes in nekoč. Ti revolucionarji se Rezu zdijo preostri in v nasprotju z njimi ne razdvaja družbe.

Ali sanja o čem? O da. »O hiši, dveh ali treh otrocih, psu.« Tako živijo tudi običajni volivci CDU. »Saj ni treba, da se v vsem razlikujemo od njih,« je odgovoril Rezo.

Newyorški psiholog Jonathan Haidt je lani izdal knjigo o generaciji Z, The Coddling of the American Mind (Razvajanje ameriškega uma).

Haidt, rojen leta 1963, ne sodi med nove desne intelektualce, temveč je liberalec iz New Yorka. Opazil je, da se je po letu 2013 vzdušje na ameriških univerzah spremenilo, ko so se vpisali prvi pripadniki i-generacije. Nekateri med njimi so skušali prepovedati vse, kar jim ni bilo všeč, želeli so opozorila pred neprijetnimi vsebinami, na katera bi se lahko burno odzvali, varne prostore in da ne bi vabili politično nekonformnih gostujočih govornikov. Haidt je postavil tezo, da pripadniki i-generacije niso le produkt sveta pametnih telefonov, temveč tudi svojih staršev, to je generacije, ki je svoje otroke vzgojila v večne varovance, ki ne prenesejo drugačnega mnenja. S tem je želel povedati, da je malo distance in generacijskega konflikta čisto koristno, saj tako družba ni sestavljena le iz posameznikov, ki jih je treba reševati pred podnebnimi spremembami, drugačnim načinom razmišljanja in vsem hudim.

S tem bi lahko deloma pojasnili rigoroznost novega gibanja in njegovo nagnjenost k hipermoralni delitvi sveta na dobro in zlo.

Sociolog Nassehi kljub temu ne vidi nevarnosti, da bi upor, podobno kot že leta 1968, dejansko zašel v totalitarne vode. Tudi generacija 68 se je pozneje socialdemokratizirala. »Gibanje je postalo uradniško in enako bo doletelo tudi sedanje.« Družbo bo kvečjemu prisililo, da bo spremenila okvirne politične pogoje. »Družba včasih potrebuje takšne sunke.«

Se mu to zdi simpatično? »Številne izjave mladih protestnikov so brezmejno naivne,« je odgovoril Nassehi. »A če sem čisto iskren, tudi sam ne bi rad spet slišal vsega, kar sem povedal kot najstnik. Mi imamo srečo, da se pri nas ni vse ovekovečilo.«

A morda takrat, leta 1968, in danes ne gre drugače, kot da si glasen, sicer se nič ne zgodi.

© 2019 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.