Zgroženi

Pozabljamo, da se danes sumljivim patronom ni treba posebej ozirati na logiko

Eugenija Carl je v torkovem Dnevniku uporabila svojo znamenito formulo za šokanten prispevek, po ogledu katerega se lahko le še čudimo, da karkoli v tej neučinkoviti državi sploh še deluje. In razmišljamo, da bi bilo mogoče bolje kar odjadrati. A kaj, ko jadrnic nimamo, saj nam jih speljejo podjetneži, o kakršnih je govoril prispevek. Predstavila nam je kupček mahinacij poslovneža Jureta Orla. Ta je med drugim v sporu s koprsko komunalo, ki ji ni nikoli dobavil že plačane jadrnice. Najbolj pa je boleče za naša davkoplačevalska srca, da je med velikimi davčnimi dolžniki, a mu je kljub temu uspelo skleniti pogodbo z državno Luko Koper. Orel je obtožbe o spornih praksah gladko zanikal, a si ne moremo kaj, da ne bi odprtih ust gledali, kako prozorna so njegova pojasnila. FURS ga neuspešno preganja zaradi davčnega dolga, on pa se šokirano brani, da gre za osebni napad nanj. Šokirani smo tudi mi, le da zato, da si ni mogel vsaj izmisliti boljšega izgovora, preden je stopil mežikat pred kamero. V nadaljevanju prispevka se ob svojih pojasnilih sam spotika vanje, naša osuplost pa se le še stopnjuje in logično se nam zdi, da je Eugenija Carl montirala kadre izjav izmenjaje s posnetki smeti v izolskem morju. »Klasična in simptomatična zgodba o tem, kako sistem, namesto da bi odločno izpljunil take prakse, posameznike, ki se jih poslužujejo, celo nagrajuje,« zaključi zgrožena novinarka.

V nadaljevanju Dnevnika pa smo se spomnili, da se danes sumljivim patronom ob podajanju izjav ni treba posebej ozirati na logiko. Za najbolj kreativne in glasne laži so nagrajeni z najbolj odgovornimi mesti na svetu. Izvedeli smo, da ameriški predsednik Trump vstopa v tekmo za drugi mandat, in še, da glede stolčka premiera Velike Britanije najbolje kaže njegovemu privržencu, prvemu brexitašu Borisu Johnsonu. Že vsaj od Trumpove prve kampanje živimo v dobi »alternativnih dejstev«, zato je še najbolj čudno, da smo nad očitnimi lažmi še vedno lahko osupli. Tudi Orel se je v prispevku po trumpovsko pohvalil s svojo veliko moralo. Vendar k vzponu takih trumpizmov pripomore tudi televizija. V zgražanju je tudi užitek in gledalci se k temu radi vračamo, a če je končni izplen zgražanj le cinično ugotavljanje, da nepravilnostim botruje nepopravljivo nesposobna država, je naše nezaupanje v njene institucije vse večje. In ker je moč institucij odvisna od našega zaupanja vanje, imajo lopovi vse bolj prav.

Negotovost je pač dober prodajalec stvari, ki jih nočemo. V Pop Inu so ravno pravi čas pred poletjem klinično dokazali materam, da so neodgovorne do sebe in drugih, če jim ni uspelo s kozmetiko, rigoroznimi dietami in režimi vadbe povsem odpraviti sledov, da so mame. Lahko bi si namreč pomagale z grozljivo plastično ope r acijo, ki sta nam jo predstavila kirurg in njegova stranka. Za letošnje poletje so prepozne, a zdaj, ko vedo, da se morajo sramovati, lahko svojo negotovost še naprej panično hranijo s kremami, ki se prodajajo med oglasi.