Staš Zgonik  |  foto: Uroš Abram

21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Družba  |  Intervju

Jonas Sonnenschein, okoljski ekonomist: Z nazadnjaškimi okoljskimi stališči bo vedno težje zmagati na volitvah

»Z nazadnjaškimi okoljskimi stališči bo vedno težje zmagati na volitvah. Grimsove pravljice bodo imele vedno manj poslušalcev.«

Dr. Jonas Sonnenschein zadnje leto z družino živi v Sloveniji. Je Nemec, poročen s Slovenko, ki jo je spoznal med študijem na Švedskem. Kljub bivanju v Sloveniji je še vedno zaposlen kot raziskovalec na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu.

V doktorski nalogi, ki jo je uspešno zagovarjal prejšnji mesec, se ukvarja z vprašanjem zelene rasti in hitrega razogljičenja družbenih sistemov. Njegova osrednja ugotovitev je, da pri snovanju in izvajanju ukrepov še zdaleč nismo dovolj odločni in ambiciozni.

Lahko bi živeli v Nemčiji, lahko bi živeli na Švedskem. Zakaj ste se odločili za Slovenijo?

Zaradi kakovosti življenja. Za mlado družino je Slovenija super. Veliko nam pomeni možnost izletov v naravo. Ne rečem, da Švedska ni do družin prijazna država, a narava je na jugu države, kjer smo živeli, precej dolgočasna. Nasploh je zelo težko najti boljšo možnost od Ljubljane, kjer lahko uživaš v mestnem življenju, ki pa mu lahko tudi skoraj v trenutku ubežiš. V delu Nemčije ob meji z Nizozemsko, v katerem sem odraščal, je v krogu stotih kilometrov sama ravnina, prekrita s polji. Tukaj lahko v krogu stotih kilometrov izkusim celo paleto fantastičnih pokrajin.

Slovenci imamo Slovenijo za dokaj »zeleno« državo. Koliko se naše predstave ujemajo s pogledom od zunaj?

Vedno bi lahko bilo še boljše, a menim, da je stanje kljub vsemu boljše, kot si misli večina ljudi, ki se ukvarjajo z okoljevarstvom. Vem, da je za Slovence značilno, da so do svoje države zelo kritični. Včasih tudi neupravičeno, ker na številnih področjih stvari delujejo zelo dobro. Na splošno je mentaliteta zelo prijazna do okolja. Smeti denimo skoraj ne ležijo po tleh. Če se zapelješ čez mejo v Italijo, takoj opaziš razliko v kulturi. Všeč mi je tudi, da si veliko ljudi nenehno prizadeva za izboljšanje stanja. Seveda so tudi v Sloveniji prisotni korupcija, stari načini poslovanja, dinozavri, ki želijo ohranjati status quo ... A ti so v vseh državah, morda je v Sloveniji konfrontacija samo bolj vidna. V času, ko so potrebne velike družbene in ekonomske spremembe, je to povsem pričakovano. Nekateri bodo na boljšem, nekateri na slabšem. Nihče se ne bo zlahka odpovedal udobju in vplivu.

Sebičnost se zdi ena glavnih ovir na poti hitrejših sprememb.

Korenite družbene spremembe je nemogoče doseči brez pritiska od spodaj navzgor. Politika mora služiti ljudem. In če ljudje ne zahtevajo sprememb, jih politiki težko zagovarjajo in stavijo nanje za pridobivanje glasov. Seveda pa ne moremo vse odgovornosti za spremembe naložiti posameznikom. Tukaj obstaja nevarnost, da se ujamemo v začaran krog. Eni trdijo, da od ljudi ne gre pričakovati korenitih sprememb v načinu življenja, ne da bi jim politika to najprej omogočila, drugi pa opozarjajo, da brez individualne pobude ne more biti skupinskega političnega ukrepanja. Dober primer, s katerim sem se veliko ukvarjal, je vprašanje letenja, ki postaja z vidika izpustov toplogrednih plinov vse večji problem. Pomanjkanje političnega ukrepanja na tem področju je očitno, hkrati pa ljudje z razmahom nizkocenovnih prevoznikov letijo vse pogosteje in na vse krajše razdalje. Dokler bodo ljudje sprejemali in izkoriščali trenutni sistem, ki omogoča tako nizke cene letalskih vozovnic, bo večje spremembe na bolje težko doseči. Omejevanje letalskega prometa je eno od področij, na katerih zanašanje le na etičnega posameznika in spremembo od spodaj navzgor ne more biti uspešno.

Nizkocenovni prevozniki so letenje spremenili praktično v osnovno dobrino ...

Po mojem mnenju bi morali natančneje razločevati med stvarmi, ki jih potrebujemo, in stvarmi, ki si jih želimo. Strinjam se, da so kakovostne počitnice potrebne za kakovostno življenje, a poceni letenje ni nujen pogoj zanje.

V zadnjih dveh letih sem se odpovedal letenju. Tudi na zagovor doktorata sem se na Švedsko in nazaj odpeljal z vlakom. Najhitrejša možnost, ki je na voljo, vzame 19 ur. Organizacija potovanja sicer vzame nekaj več časa, stroški pa so, če si vozovnice rezervirate dovolj vnaprej, primerljivi z letalskimi kartami. Mi je pa ta način potovanja všeč, ker spoznavam nove ljudi, na vlaku pa imam tudi dovolj priložnosti za delo.

Kakšni ukrepi bi bili po vašem mnenju potrebni za širše omejevanje letenja?

Nujni so odločni zakonodajni posegi. Združenja letalskih prevoznikov in Mednarodna organizacija za civilno letalstvo so zelo uspešni pri izvzemanju letalske industrije iz različnih mehanizmov za omejevanje izpustov toplogrednih plinov. Izposlovali so si zelo dolga prehodna obdobja, mile zahteve in možnost, da neizogibno naraščajoče izpuste iz letal kompenzirajo z vlaganjem v projekte za znižanje izpustov na drugih področjih.

Poleg tega je letalska industrija praktično neobdavčena. Zame je to ena največjih norosti v okoljski politiki – kako je mogoče, da je letalsko gorivo neobdavčeno? Pa ne samo to, pri nakupu mednarodne letalske vozovnice vam ni treba plačati niti davka na dodano vrednost. Sprememba na teh dveh področjih je res minimum ukrepov, ki so potrebni.

Treba se je tudi »lotiti« ljudi, ki letijo zelo pogosto. Že tako z letali potuje le nekaj odstotkov svetovnega prebivalstva. Celo v Evropi večino vseh letalskih potovanj opravi le majhen delež ljudi. Nujna se mi zdi progresivna obdavčitev letalskih vozovnic. Za prvo bi plačali minimalen davek, za vsako naslednjo pa bi se obdavčitev podvojila. Zelo pogosto letenje je treba narediti zelo drago.

Kaj pa prepoved notranjih letov v večjih državah, denimo v Nemčiji ali Franciji?

Po mojem mnenju bi bilo to na državni ravni zelo težko izvedljivo, podpiram pa možnost, da se za to odločajo državne ustanove in podjetja. Večina notranjih letov je namreč poslovne narave. Na Švedskem denimo veliko občin svojim uslužbencem za pot do Stockholma plača izključno vozovnico za vlak. Še vedno lahko letijo z letalom, a si morajo v tem primeru vozovnico kupiti sami. In učinek je že viden. Število letalskih potnikov se je začelo zmanjševati na račun večje rabe železniških povezav.

Zame je to ena največjih norosti v okoljski politiki – kako je mogoče, da je letalsko gorivo neobdavčeno?

Kakšna pa je stvarna podoba okoljske politike na Švedskem? Načeloma jo jemljemo za vzor na številnih področjih.

Kar se tiče ukrepanja proti podnebnim spremembam, so vsekakor lahko vzor. Res pa je, da imajo za to vse možnosti. Velik potencial hidroelektrarn in jedrske elektrarne jim zagotavljajo zelo čisto, nizkoogljično in razmeroma poceni proizvodnjo elektrike, na severu se odpira velik potencial za izkoriščanje vetrne energije. Kar se tiče energije za ogrevanje gospodinjstev, se v veliki meri zanašajo na daljinsko ogrevanje z biomaso, kjer imajo prav tako zelo velik potencial. Lahko bi se pritoževali, da preveč odpadkov skurijo v sežigalnicah, a po drugi strani jih vsaj ne izvažajo v države v razvoju. Še več, odpadke celo uvažajo.

Najbolj zaostajajo na področju individualnega transporta, kar je predvsem posledica tega, da imajo še vedno močno avtomobilsko industrijo. Razmere so podobne kot v Nemčiji. Avtomobilski floti obeh držav sta med bolj umazanimi v Evropski uniji.

Švedska je posebna zato, ker Švedi zelo zaupajo državnim institucijam. Švedska nima dolge tradicije civilnih okoljevarstvenih pobud. Preprosto niso bile potrebne, saj so bile vlade na številnih področjih dovolj učinkovite same po sebi. Je pa res, da zdaj vsi govorijo o Greti Thunberg, za katero se zdi, da je predramila celo generacijo mladih, ne samo na Švedskem.

Pred časom ste zapisali, da sveta ne moremo rešiti, da pa se je vredno truditi. Še vedno mislite tako?

Nočem biti zelo pesimističen, a pri vprašanju podnebnih sprememb je to vse prej kot preprosto. Premalo se zavedamo, da bodo izpusti toplogrednih plinov, ki smo jih pridelali do danes, vplivali na segrevanje ozračja še mnogo let v prihodnosti. Ob trenutnem sistemu proizvodnje in porabe energije si je zelo težko predstavljati hiter obrat, ki je potreben za resen učinek. Izpusti se bodo na neki točki sicer verjetno nehali povečevati, težko pa verjamem, da bi začeli pospešeno upadati. To pa pomeni še veliko dodatnega učinka na podnebje. Mislim, da je cilj omejitve segrevanja na 1,5 stopinje v primerjavi s predindustrijsko dobo zelo zelo nerealističen, cilj omejitve segrevanja na dve stopinji pa zgolj zelo nerealističen, če nemudoma in drastično ne spremenimo sistema. Lahko bi upali, da se znanstveniki v svojih napovedih pogubnih posledic podnebnih sprememb motijo, a nič ne kaže na to. Pa vendar kljub pesimizmu ohranjam pozitivno miselnost. Še vedno hočem narediti nekaj dobrega za svet.

Pravite, da so postavljeni cilji nerealistični. Kako smiselno si je postavljati cilje, za katere vemo, da so neuresničljivi? Če nikoli ne izpolnimo zastavljenih ciljev, lahko to pri ljudeh povzroči apatijo.

Psihološka znanost na tem področju je razdeljena. Na eni strani lahko nerealistični cilj paralizirajo javnost, na drugi pa so lahko drastična opozorila dobro motivacijsko orodje. Konsenza o najboljši strategiji za motivacijo ljudi na tem področju ni. Vsekakor menim, da je lansko poročilo IPCC o omejitvi segrevanja na 1,5 stopinje, ki vsebuje drastična dognanja, da moramo v samo 12 letih prepoloviti izpuste toplogrednih plinov, veliko ljudi spodbudilo k organiziranju in odločnejšemu ukrepanju.

V doktorski nalogi ste se ukvarjali z vprašanjem zelene rasti. Je ta sploh mogoča? Načeloma se vsi zavedamo, da neskončna rast na omejenem planetu ni smiselna predpostavka.

Vsekakor trajna rast na dolgi rok ni vzdržna. Rasti gospodarske aktivnosti preprosto ni mogoče v zadostni meri ločiti od naraščanja porabe naravnih dobrin. Izpuste toplogrednih plinov je sicer mogoče nekoliko ločiti od gospodarske rasti, a glede na doslej znane podatke iz raziskav ne toliko, da bi lahko ob nadaljnji rasti izpolnili zaveze iz pariškega sporazuma. Najbolj nesmiselno pri vsem skupaj pa je, da pod izrazom zelena rast še vedno razumemo skupno rast bruto domačega proizvoda, ne glede na to, kaj to rast zagotavlja. Tudi okoljske nesreče povečujejo BDP, ker zahtevajo naložbe v sanacijo.

Po mojem mnenju bi države lahko zagotavljale blaginjo za svoje državljane tudi brez gospodarske rasti, zgolj z vzdrževanjem določene stopnje gospodarske aktivnosti. Mislim, da se moramo predvsem nehati obremenjevati z rastjo. Pozitivne spremembe se bodo začele dogajati, ko BDP ne bo več edini zveličavni kazalec uspešnosti gospodarstva in države nasploh.

Obstaja velika verjetnost, da bo med ljudmi ob bolj strogih zakonodajnih ukrepih za boj proti podnebnim spremembam začelo naraščati nezadovoljstvo. In zdi se, da se populistične stranke že pripravljajo, da bodo to nezadovoljstvo speljale na svoj mlin. Poglejte samo izjave Branka Grimsa.

(Zavije z očmi, op. p.)

Kako lahko preprečimo tovrstni politični oportunizem?

Po mojem mnenju ima tovrstna politika z vsako nadaljnjo generacijo mladih, ki pridobi volilno pravico, manj možnosti za uspeh. To se je lepo videlo na nedavnih evropskih volitvah v Nemčiji. Z nazadnjaškimi okoljskimi stališči bo vedno težje zmagati na volitvah. Grimsove pravljice bodo imele vedno manj poslušalcev.

Mislim, da se vsi zavedamo, da je cilj omejitve segrevanja na 1,5 stopinje zelo zelo nerealističen, cilj omejitve segrevanja na dve stopinji pa zgolj zelo nerealističen, če nemudoma in drastično ne spremenimo sistema.

Pa vendar, proteste rumenih jopičev v Franciji je sprožila že zgolj napoved povišanja okoljskih dajatev na bencin ...

Zelo pomembno je, da ljudem ukrepe ustrezno predstavimo in jih umestimo v primeren kontekst. Stranko francoskega predsednika Macrona ljudje (upravičeno) dojemajo kot zelo elitistično, zato so tako potezo dojeli kot zeleni elitizem. Zato je tako pomembna komunikacija o tem, komu oziroma čemu bodo dodatni davčni prilivi namenjeni. Vsekakor obstaja tveganje, da zelene politike dobijo oznako elitizma in privilegija bogatih.

Pa bi lahko rekli, da se zagovorniki zelenih politik kdaj dejansko obnašajo nekoliko elitistično? Ali živite v lastnem udobnem mehurčku?

Do neke mere vsekakor. Všeč mi je usmeritev Guardianovega okoljskega kolumnista Georgea Monbiota, ki poleg tega, da veliko piše o vprašanjih podnebnih sprememb, poudarja tudi nujnost oživljanja in grajenja skupnosti. V večini držav je vidno vse večje neskladje med prebivalci velikih mest in tistimi s podeželja. Tudi na Švedskem v velikih mestih prevladuje svobodomiselna leva usmerjenost, na podeželju pa je še vedno velik delež ljudi, ki volijo fašistično stranko Švedskih demokratov. Pomembno se je izogniti nagonski označitvi tistih, ki ne podpirajo naprednejših okoljskih ukrepov, za neumne. Vsak ima svoje razloge. Mislim, da lahko podnebno gibanje mladih veliko pripomore k širšemu zavedanju o nujnosti radikalnih ukrepov in njihovi družbeni sprejemljivosti.

Pa vendar se spremembe dogajajo prepočasi ...

Problem političnega ukrepanja je v tem, da so politiki načeloma dokaj naklonjeni razvoju novih zelenih tehnologij in rešitev, denimo hitrih železnic in obnovljivih virov energije. Na drugi strani pa so zelo zadržani do omejevanja ali celo ukinjanja sektorjev in tehnologij, ki niso združljivi s prihodnjo družbeno ureditvijo. Poglejte samo, koliko časa države potrebujejo za to, da bi se odpovedale premogu.

Že leta 2013 ste nekaj časa živeli v Sloveniji. Ste imeli priložnost spremljati slovenske razprave v zvezi z gradnjo TEŠ 6?

Ko so elektrarno priključili v omrežje, smo živeli na Švedskem, sem pa v Slovenijo prvič prišel ravno v času, ko je postalo jasno, da poslovni načrt elektrarne ne drži vode. Po mojem mnenju je šlo za mešanico korupcije in učbeniškega primera zmote potopljenih stroškov, češ, ker smo že vložili toliko denarja in truda, nimamo druge izbire, kot da projekt dokončamo, četudi to nima smisla. S psihološkega vidika je tak argument zelo težko preseči, sploh če so v ozadju močni finančni in zasebni interesi za dokončanje gradnje. TEŠ 6 je zelo dober primer infrastrukture, ki je nikoli ne bi smeli zgraditi.

Je pa v tistem času tudi vaša rodna Nemčija gradila nove termoelektrarne na lignit.

Žal so bile tržne razmere v Nemčiji v tistem času take, da so to dopuščale. Postavljali so tudi najnovejše, najbolj učinkovite termoelektrarne na plin, pa se jim ni splačalo obratovati, ker je bila cena emisijskih kuponov za izpuste CO2 tako nizka, da se je bilo s finančnega vidika smiselneje še naprej zanašati na stare in neučinkovite premogovne elektrarne. Eden glavnih problemov tržnega mehanizma za zniževanje izpustov toplogrednih plinov sta nestanovitnost in nepredvidljivost cene. To onemogoča dolgoročno načrtovanje investicij. Ob uvedbi evropske trgovalne sheme je bila cena emisijskih kuponov sprva visoka, nato je strmoglavila in bila več let na zelo nizki ravni. Šele v zadnjem letu so cene spet višje.

Politiki zelo radi selektivno izbirajo lekcije iz ekonomske teorije, ki jih zagovarjajo. Hitro se ogrejejo za to, da bi podnebni ukrepi temeljili na tržnih mehanizmih. S tem samo po sebi ni nič narobe, a tržni mehanizmi morajo biti v tem primeru postavljeni dovolj strogo, spodbude morajo biti dovolj močne, da so učinkovite. Ta korak pa praviloma manjka.

Alternativa tržnim mehanizmom je, da država sama določi ceno izpustov. To pa je že davek na ogljik. Uvajanje novih davkov pa je politična nočna mora.

S tem vprašanjem sem se veliko ukvarjal. Pomemben problem uvajanja tovrstnega davka je, če ga spremenimo v prihodek integralnega proračuna. Obstajata dva načina, kako tak ukrep narediti sprejemljivejši. Prvi je ta, da prihodke od okoljskih davkov porabite za financiranje okoljskih ukrepov. S tem se ljudje mnogo laže sprijaznijo. Druga možnost, o kateri v Nemčiji poteka razprava, pa je redistribucija zbranih sredstev nazaj ljudem, predvsem gospodinjstvom z nižjimi dohodki in praviloma nižjim ogljičnim odtisom, ki jim ne bi smeli naložiti dodatnega bremena okoljskih davkov. Gre za zelo zanimivo zamisel, za dobro kombinacijo okoljskih in socialnih ukrepov, ki pa jo je zelo težko spraviti v zavest odločevalcev. Dokler imajo tisti, ki si prizadevajo za ohranjanje statusa quo, v družbi dovolj vpliva, bomo ob predlogu tovrstnih ukrepov vedno poslušali kričeča opozorila o uničevanju gospodarstva.

Pri vprašanju oskrbe z električno energijo v postogljičnem svetu se vse bolj v ospredje postavlja vprašanje zmanjševanja porabe energije v industriji, ki trenutno porabi skoraj polovico slovenske elektrike. Do katere meje je omejevanje energetsko intenzivne industrije izvedljivo, ne da bi povzročili njeno selitev v države z manj strogimi okoljskimi zahtevami?

Na srednji rok se morajo energetsko intenzivna podjetja tako ali drugače »očistiti«, sicer bodo postala nekonkurenčna in bodo na koncu prisiljena zapreti vrata. Na Švedskem denimo že delujejo prve pilotne jeklarne, ki so sposobne proizvodnje brez izpustov toplogrednih plinov. Za gorivo uporabljajo vodik, pridobljen s pomočjo vetrnih elektrarn. Proizvodnja je okoljsko sprejemljivejša, pa še cenejša. Brez tovrstnih inovacij podjetja srednjeročno ne bodo mogla obstati. Spremembe so tudi v Sloveniji neizogibne. Mogoče nima smisla preprosto zapreti ali izgnati obratov, ki porabijo največ energije, bi pa morala država razmisliti, na katerih področjih je dolgoročno sploh lahko konkurenčna, in začrtati jasno strategijo prilagajanja.

Kakšen je vaš pogled na jedrsko energijo in njeno vlogo pri razogljičenju proizvodnje energije? Švedska se poleg hidroelektrarn zanaša na osem jedrskih reaktorjev, v Sloveniji razpravljamo o nujnosti gradnje drugega bloka NEK, v Nemčiji naj bi v nekaj letih zaprli vse preostale jedrske elektrarne.

Veliko je odvisno od konteksta v posamezni državi. Kar se tiče Nemčije, popolnoma podpiram opustitev jedrske energije. Jedrska energija v Nemčiji preprosto ni več družbeno sprejemljiva. Celotno okoljsko gibanje in ves razvoj na področju uvajanja obnovljivih virov energije v Nemčiji izvirata iz gibanja proti jedrski energiji. Nemška zakonodaja je z velikodušnimi subvencijami za sončne elektrarne izdatno pripomogla k pocenitvi tehnologije, zaradi česar danes zmogljivosti sončnih elektrarn hitro naraščajo povsod po svetu. Nemško nasprotovanje jedrski energiji je imelo torej veliko pozitivnih stranskih učinkov. Če na zadevo pogledam s povsem pragmatičnega vidika, je seveda načeloma smiselno ohranjati obstoječe jedrske elektrarne, dokler lahko obratujejo varno. Gradnja novih pa je tako draga, da je smiselnost vprašljiva. Vsi novejši evropski jedrski projekti so se spremenili v ekonomske polomije.

Za Slovenijo se mi razmišljanje o drugem bloku nuklearke ne zdi smiselno, dokler je tako veliko streh še vedno brez sončnih elektrarn. V mojem rodnem kraju v Nemčiji so praktično vse strehe prekrite z njimi.

Za Slovenijo se mi razmišljanje o drugem bloku ne zdi smiselno, dokler je tako veliko streh še vedno brez sončnih elektrarn. V mojem rodnem kraju v Nemčiji so praktično vse strehe prekrite z njimi, pa je veliko bolj na severu in tudi oblačnost je pogostejša kot pri vas. V prihodnosti bo morda treba odgovoriti tudi na vprašanje morebitne gradnje novega bloka jedrske elektrarne, a v tem trenutku bi morale biti prioritete po mojem mnenju drugje.

Kako sprejemljive so za današnji čas luksuzne dobrine? Je mogoče etično upravičiti zasebna letala, velikanske jahte in gromozanske dvorce?

Po mojem nikakor ne. Z vidika podnebne krize se zdi noro, da še vedno dopuščamo take stvari. Celo zasebna letala so v številnih državah po svetu neobdavčena. Je pa to dediščina liberalizma, ki jo je zelo težko preseči. Vse pove fotografija popolnoma zasedenega letališča ob zasedanju Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Stanje se mi zdi povsem nemoralno. Gre za ljudi, ki bi si lahko privoščili zelo udobno življenje, ne da bi na ta račun dodatno škodili planetu. Navadni ljudje na drugi strani pogosto nimajo druge možnosti, kot da se denimo vsak dan z avtomobilom vozijo na delo v nekaj deset kilometrov oddaljeno službo. Res ne vem, zakaj ukrepi, usmerjeni proti pretiranemu luksuzu, niso bolj izpostavljeni na političnem radarju. Prepričan sem, da bi bilo javno mnenje takšnim ukrepom naklonjeno. A ideja individualne svobode je na tem področju močno zakoreninjena in podpirajo jo tudi številni manj premožni, ki od tega nimajo nikakršne koristi. Preprosto zato, ker so jih prepričali, da si bodo tudi sami lahko privoščili ves luksuz, če jim enkrat uspe, ne glede na to, kako malo možnosti je za to.

V zaključku svoje doktorske disertacije pravite, da bi morali politiki začeti vestneje živeti to, kar v zvezi s podnebnimi spremembami zagovarjajo in pričakujejo od drugih. Ste imeli koga posebej v mislih?

Ne samo politiki, tudi okoljevarstveniki in znanstveniki s področja podnebnih sprememb se moramo bolj potruditi. S tem nočem reči, da smo kot posamezniki odgovornejši za ukrepanje, prepričan pa sem, da lahko s postavljanjem zgleda močno vplivamo na razpravo in hkrati razorožimo tiste, ki samo čakajo na priložnost, da nas predstavijo kot elitistične hinavce. Če naša dejanja ne odražajo naših besed, jim s tem ponudimo preveč preprosto tarčo za napad na našo kredibilnost in za ubijanje resne razprave.

Se večina po vašem mnenju sploh zaveda, kako velik izziv je pred nami?

Nikakor ne. Učinek, ki ga lahko dosežemo s pozitivnimi in negativnimi spodbudami, je omejen. Nujna je strožja regulacija. Ni dovolj ljudi in podjetja spodbujati, da si omislijo energetsko učinkovitejše naprave. Včasih je treba preprosto prepovedati najbolj neučinkovite tehnologije. Zakaj bi denimo še naprej dopuščali odpiranje novih nahajališč fosilnih goriv? Če bo na trgu večja ponudba, se bo povečalo tudi povpraševanje. Zakaj dopuščamo širitve letališč? Če povečujete infrastrukturo, ki spodbuja izpuste toplogrednih plinov, ne morete biti presenečeni, če izpusti nato rastejo.

Pozitivne spremembe se bodo začele dogajati, ko BDP ne bo več edini zveličavni kazalec uspešnosti gospodarstva in države nasploh.

Čas malenkostnih ukrepov je minil, a se to v razpravi še ne odraža. Del odgovornosti je tudi na okoljskih znanstvenikih in okoljevarstvenih organizacijah, ki v prizadevanjih za uvajanje naprednih politik pristajajo na kompromise in nižanje ambicioznosti teh politik. Morali bi biti bolj radikalni. Potrebujemo namreč drastično in hitro preobrazbo, za to pa so potrebne »težke« politične intervencije, ki bodo zahtevale spremembe v načinu življenja.

Večina raje še vedno živi v pravljici?

Predvsem nas preveč skrbi, kaj je trenutno politično sprejemljivo. Če ukrepe že načrtujemo z mislimi na to, da morajo biti politično sprejemljivi, nato pa jih v procesu sprejemanja s kompromisi še dodatno omilimo, bo končni rezultat neizogibno povsem nezadosten.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.