Ko so Jenullu trije policisti pritiskali na hrbet, vrat in glavo, sem brez razmišljanja preskočil ograjo 

Kaj in zakaj se je zgodilo v petek, 12. junija 2020, malo po 20. uri

Naj začnem z dejstvi. Sem Jaša Mrevlje-Pollak, vizualni umetnik, živim v Ljubljani. Sem samozaposlen v kulturi, ne prejemam socialne podpore, nisem lenuh in nisem kaviar socialist. Protestov v Ljubljani se od samega začetka udeležujem zaradi nestrinjanja s politiko razdiranja, ločevanja, laži, sovraštva, agresije in koalicijskega oportunizma.

V Sloveniji se je v zadnjem obdobju komunikacija na socialnih omrežjih in v širšem medijskem prostoru zaradi izrednih razmer ob zamejevanju virusa pretvorila v obsedno stanje verbalne vojne med pripadniki aktualne vlade in tistih, ki se s trenutno oblastjo ne strinjamo. V tej izjavi se ne bom osredotočal na lastna politična prepričanja ali osebno pozicijo, temveč le razložil, kaj se je zgodilo 12. 6. 2020 na miroljubnih protestih na Trgu republike.

Stal sem se v prvi vrsti ob ograji, v valu množice, ko je nekaj minut čez osmo zrak postal gostejši. Nevpleten v to, kar se je dogajalo na levi in desni, sem čez ograjo zagledal, kako je bil sodelavec in prijatelj kljub jasni miroljubni gesti pobiranja papirnatih aviončkov v trenutku z vso silo zbit na tla s strani treh oboroženih in polno opremljenih policistov posebne enote. V času brutalnega umora temnopoltega Američana Georgea Floyda in zaradi posledične policijske brutalnosti na protestih po svetu sem ob videnem jasnem in nedopustnem policijskem ravnanju reagiral. Ko so Jaši Jenullu tri policijska kolena pritiskala na hrbet, vrat in glavo, sem brez razmišljanja, povsem instinktivno v hipu preskočil ograjo z izključno enim namenom – pomagati. V afektu sem z roko in telesom segel med policiste in Jašo, kar je sprožilo brutalen in agresiven napad name s strani še treh specialcev. V strahu in šoku sem fizično reagiral, trznil, kar je sprožilo nadaljnje stopnjevanje sile policistov specialcev, ki so me vsem na očeh z vso težo svojih teles zbili na tla in vklenili.

Ko so Jaši Jenullu tri policijska kolena pritiskala na hrbet, vrat in glavo, sem brez razmišljanja, povsem instinktivno v hipu preskočil ograjo z izključno enim namenom – pomagati. V afektu sem z roko in telesom segel med policiste in Jašo, kar je sprožilo brutalen in agresiven napad name s strani še treh specialcev. 

Občutek teže, ki sem ga v tistem trenutku čutil na tleh, v praznem prostoru pred ograjo – jaz na eni strani in Jaša na drugi – je v meni prebudil prvi val eksistencialnega strahu. Kaj sledi in kako se lahko odvije? Dogajanje vsak naslednji trenutek je moj strah zgolj povečevalo. Z očmi in besedami sva se z Jašo iskala, medtem ko so naju odvlekli s trga, po levi strani, za parlament.

Kljub ponavljanju osnovnih vprašanj, kaj naj bi sledilo in kako, so policisti odgovarjali zgolj z žaljivkami, grožnjami in vedno večjim stopnjevanjem agresije, vse do udarca z čelado, ki sem ga dobil po glavi. Jenull je vpil od bolečine, ker so mu policisti zvijali levo roko – kar mi najbolj ostaja v spominu, pa je vedno večja gostota policistov okoli mene, globokega dihanja, groženj skozi zobe (in maske), popolnega sadizma v očeh in jasnega uživanja v izvajanju sile in vzbujanju strahu. Ni bilo več dvoma, da bi se lahko v senčnem delu parlamenta zgodilo vse. Ta drugi val globokega, eksistencialnega in primarnega strahu bo v meni odzvanjal še dolgo.

Jaševi kriki in očitne prošnje po popuščanju pritiska so se stopnjevali. Vsakič ko sem jim tudi sam dodal krik, sem po glavi dobil dodaten udarec s čelado – vse skupaj je sicer trajalo le nekaj minut, a je zaradi izrečenih besed, verbalne in fizične agresije in popolne negotovosti, kaj sledi, in predvsem, kje se lahko ustavijo, če se bodo, postalo en brezčasni medprostor.

Na prehodu za parlamentom sem zagledal Žerdina in začel vpiti svoje ime, in kaj se v tem trenutku dogaja. Pritisk policistov je momentalno popustil, vse dokler se jim ni pridružila nova skupina specialcev, s čimer sta se njihova aroganca in sadizem le povečala. V bližini maric sva bila ločena, v žepu mi je zvonil telefon, in medtem ko so mi trije specialci odvzeli osebne stvari, sem ponavljal prošnjo, da se lahko javim na telefon, da se mi pove, kaj sledi, zakaj sem sploh pridržan, koliko časa bom, in predvsem, kakšne so moje pravice. Vsa moja vprašanja so ostala neodgovorjena, nanje so se odzvali le s prezirom, žaljivkami in grožnjami. Potem ko so mi bili odvzeti pas, torba s sinovimi plenicami, skicirko, očali in telefonom, ko sem jih komaj ustavil, da mi niso strgali obeska, ki je bil darilo moje hčerke, je sledil odgovor: Ali mu vzamemo še vezalke, da se ne bo obesil?

Eden od policistov je odprl vrata blindirane celice v marici, drugi mi je do maksimuma zategnil plastične lisice in kljub ponavljanju vprašanj, kaj sledi in koliko časa bo to trajalo, so me trije strpali v popolno temo in zaprli vrata. Znašel sem se v štirih kubičnih metrih popolne teme, brez zraka – zaradi vsega opisanega me je bilo resnično strah, doživel sem popoln napad klavstrofobije. Zaradi pomanjkanja osnovnih informacij je občutek tesnobe postal neznosen, zato sem začel trkati na stene in postalo mi je jasno, da moje trkanje in vprašanja samo podžigajo sadizem in meni le povečujejo občutek utesnjenosti. Občutka za čas v popolni temi nisem imel, kakor nisem imel zraka, zato sem se poskušal umiriti in se pripraviti na dejstvo, da lahko situacija traja v nedogled, dokler jim bo pasalo. Težko opišem občutke, ki so variirali od strahu in žalosti do popolne ponižanosti. Ob odvzemu osebnih stvari so se mi odpele hlače, z rokami za hrbtom nisem mogel nič. Po dvajsetih minutah, da jih je minilo toliko, vem šele sedaj, so se odprla vrata, prosil sem za požirek vode in stranišče, policist me je vprašal po imenu in rojstnem datumu, ob ponovni prošnji po nujnostih pa mi je odgovoril, da to ni stvar njihovega servisa, in vrata ponovno zaprl. Šele takrat sta se ob vžigu motorja prižgala luč in ventilator — še vedno nisem vedel, kaj sledi, kam grem.

Znašel sem se v štirih kubičnih metrih popolne teme, brez zraka – zaradi vsega opisanega me je bilo resnično strah, doživel sem popoln napad klavstrofobije. Zaradi pomanjkanja osnovnih informacij je občutek tesnobe postal neznosen, zato sem začel trkati na stene in postalo mi je jasno, da moje trkanje in vprašanja samo podžigajo sadizem in meni le povečujejo občutek utesnjenosti.

Če je bil namen postopka razvrednotenje in ponižanje na povsem osnovni človeški ravni, je bilo v tej fazi to doseženo.

Temu je sledilo še eno obdobje negotovosti in kričečega trajanja. Težko opišem čustvena nihanja, in kaj vse sem preživljal, podoživljal, a kakorkoli obrnem, je bil strah tisto, kar je popolnoma definiralo moje počutje.

Želel sem si, da bi bil nekje, v miru, z ljudmi, ki so mi blizu, ki jih imam rad in za katere vem, da me imajo radi. Obenem mi je postalo jasno, da če ob videnem ne bi skočil čez ograjo in bi se mojemu prijatelju in sodelavcu zgodilo kaj nepovratnega, si lastne neodzivnosti ne bi nikoli odpustil. Zato sem skočil čez ograjo, oborožen s skicirko, svinčnikom in skico za naslednji projekt v zadnjem žepu – projekt poslikave, ki izraža hrepenenja po pristni bližini, na pročelju stavbe v mojem mestu.

Po tridesetih minutah stanja na mestu so se ponovno odprla vrata, pridružila sta se mi še dva fanta, očitno so morali izpolniti kvoto za premik, a je bilo zaradi njiju takoj malo lažje.

Po prihodu na postajo in izstopu iz marice mi je ob pogledu na neverjetno veliko skupino podpornikov in somišljenikov dokončno odleglo. Na postaji sem bil predan drugi skupini, ki me je končno spustila na stranišče in mi dala kozarec vode. Podajanje izjav in pisanje zapisnika sta potekala posamično. Prepričan sem, da je le zaradi množice pričevalcev odnos postal kolikor toliko človeški.

Ravno ta množica me je spomnila na moč skupnosti in dejstva, da s čistimi in močnimi načeli držimo skupaj. Da se ne bomo pustili strahu in zastraševanju, ker ne smemo dopustiti, da prevladajo kakršne koli ideologije zastraševanja, represije, agresije, poniževanja. Skupaj bomo zmagali.

Dodam lahko le to, da ne samo, da skupaj zmoremo, temveč da moramo – zaradi človečnosti, zaradi skrbi drug za drugega, zaradi naših otrok, ki si zaslužijo svobodno in dostojno prihodnost. Da se enkrat in za vselej zaključi cikel sovraštva, zastraševanja, ločevanja ter kakršne koli oblike agresije in represije do vseh. Tu gre več kot za spopad različnih pogledov. Gre za popolnoma nesprejemljiv ustroj katere koli svobodne družbe.

Vsak glas, vsaka gesta, vsaka poteza v smeri humanosti, sprejemanja in skupnosti, četudi so mnenja ali ideje drugih odtenkov in barv, sta ključna, saj se zavedamo, da smo kot družba eno in da zato nosimo osnovno odgovornost do sebe in drugih, da ne odnehamo, da zmoremo in da si upamo povedati naglas in se upreti vsem mogočim oblikam agresije.