Uvodnik / Grega Repovž: Policija

Že pred ubojem v Novem mestu in še zlasti po njem predstavniki policije poskušajo javnosti podtakniti, da je izvorni problem povečevanja romskega kriminala pomanjkanje pristojnosti policije, ki da s sedanjimi pooblastili nič ne more zoper kriminalce in nasilneže. Ne more jih pripreti, ne more vstopati v njihova bivališča, policija je nemočna. A to preprosto ne drži. Policija namreč ima vse te pristojnosti – in to je dokazala prav v zadnjem letu, posebno pa v zadnjem mesecu. Začnimo z najstarejšim primerom. Ko je romski moški mahnil ribniškega župana, je policija tega moškega priprla. In to kljub mladoletnosti. Nekaj dni so zatrjevali, da ne morejo nič. Enako se je zgodilo pretekli teden v Kočevju: nenadoma je policija od nikoder potegnila možnost, da je dva nasilna mladoletna Roma priprla. Tretji primer je še bolj indikativen. Policija je po javni seji mestnega sveta v Novem mestu in streljanju v romskem naselju namigovala, da ima težave, ker nima možnosti, da bi hitro ukrepala in opravila hišne preiskave. A je tožilstvo te trditve že postavilo na laž in javnosti predstavilo podatke, iz katerih jasno izhaja, da policiji v vseh zahtevah nemudoma ugodijo, ne nazadnje imajo za to tudi dežurno službo, odobrene pa so praktično vse zahteve policije.

Že zgolj ti trije primeri nam kažejo, da sploh ni problem v zakonodaji, ampak v sami policiji: policija zelo očitno že ima vse pristojnosti – a jih uporabi le, če kdo to od njih zahteva.

Če so se lahko odzvali v teh treh primerih, zakaj se niso v vseh predhodnih? Zdaj nenadoma preiskujejo, predlagajo pripore, celo mladoletnih, zahtevajo tudi odredbe za hišne preiskave – in vse to delajo, čeprav zakonodaja še ni spremenjena. Zakaj v primerih običajnih ljudi tega ne počnejo in niso počeli?

Kdor malo pozna razmere v Novem mestu, ve, da ljudje večine deliktov sploh ne prijavljajo več na policijo, če ne gre za res hude poškodbe. A ne prijavljajo jih prav zato, ker policija že leta ne ukrepa. In tako ni zgolj v Novem mestu, tako je po celotni Sloveniji.

Seveda lahko naštejemo veliko razlogov, s katerimi se da nezainteresirani odnos slovenske policije do kraj ter manjšega in večjega nasilja celo razložiti in opravičiti – med drugim bi lahko na prvo mesto postavili izživljanje politike nad policijo. A ni namen tega sestavka analizirati razloge za stanje v policiji, ampak se vprašati nekaj drugega: ali kot državljani res zaupamo tej policiji – ki je že v omenjenih treh primerih dokazala, da je pri izpolnjevanju elementarnih dolžnosti selektivna, da se torej odziva predvsem, ko res ne gre drugače –, da zdaj dobi dodatna pooblastila, katerih glavna značilnost je, da ji ne bo več treba toliko paziti na človekove pravice? Ali ni prav to, da doslej svojih dolžnosti ni opravljala, da torej ni preganjala nasilja, ki se je dogajalo, že zloraba zakonodaje? Mar ne gre za opuščanje dolžnosti? Če že zdaj tako zlorablja zakonodajo, kako ji torej zaupati, da nove razširjene ne bo še bolj? Zakaj že doslej ni preganjala kriminalcev in nasilnežev, ki so nadlegovali novomeško mladino in otroke, pa tudi starejše? Zakaj že doslej ni tako ukrepala, kot zdaj nenadoma lahko, ko jo gleda celotna Slovenija? Zakaj ljubljanska policija že eno leto ne ukrepa zoper nasilne mladeniče, ki iz tedna v teden nadlegujejo ljudi po prestolnici? Mar se torej ne bi morali zdaj pogovarjati o tem, da je ta policija problem, ne pa da tej instituciji politika daje nove pristojnosti? Ne trdimo, da ne dela. Trdimo pa, da se ne loteva neprijetnih primerov, ki zahtevajo veliko mučnega dela. Seveda to ne velja za vse, daleč od tega. Številni se trudijo. In res je, kar smo namignili zgoraj: politika jim redno za šefe postavlja neke sumljive tipe, kar na moralo in zavzetost v policiji zagotovo slabo vpliva. Ampak to ne more biti opravičilo za dejansko nevestno delo. Se zdi to premočna beseda? Pa ni. Omenjeni trije primeri namreč dovolj jasno kažejo, da problem policije niso omejena pooblastila.

Dodatna pooblastila težav torej ne bodo rešila, naj so nameni še tako dobri. Vladna koalicija bi zato morala razmisliti, ali ni Šutarjevega zakona pripravila s preveč razgreto glavo. Policija je namreč začela opozarjati na pomanjkljive pristojnosti zato, da bi s tem prikrila, da je sama dejanski problem. In politika ji je nasedla.