Dva leva / Vlado Miheljak: Luči velemesta

»V tem trenutku politične teme bo New York luč.«

»Včasih se srečava, ne na resnem klepetu – z Golobom. ... Jaz bi celo bil za to, kar je enkrat Golob omenil – vojsko poslati tja. Ne me narobe razumeti, ne vojske, ki bi oblegala romska naselja. Ampak vojska je še vedno percipirana kot neka relativno nevtralna institucija, samo paradirala bi tam, pa to ustvari neko tako lepo vzdušje, ker veš, da ga ne moreš lomiti.«

Američani so večna referenca. V dobrem in v slabem. Ko je Trump leta 2016 prvič naskakoval oblast, se nam je zdelo, da se bo, kljub večinsko zarukanemu podeželju osrednje Amerike, predpostavljeno večinsko liberalna Amerika lahko brez težav obranila pred pohodom avtoritarnega populizma. A je Hillary Clinton izgubila, ker je v nekaterih tradicionalnih demokratskih državah, kot je Pensilvanija, jemala zmago kot samoumevno. Trump je govoril jezik zafrustriranih modrih ovratnikov, vzvišena Hillary pač ne. Ko je po enomandatnem premoru, utrujenega in dezorientiranega Bidna v zadnjem hipu zamenjala bolj vitalna in retorično spretnejša Kamala Harris, je spet kazalo, da se bo lahkotno sprehodila do mandata, a je skupaj z demokratskimi strategi naredila še hujšo napako kot Hillary Clinton. Računala je, da lahko zmaga, če prevzame trampistični žargon. Namreč, verjela je, da nekatere večne ameriške premise pač ni mogoče premikati. V odnosu do Izraela, do genocida v Gazi, do Ukrajine, celo do posesti osebnega orožja. Edina razlika je bila v odnosu do splava. Pa je gladko tudi ona izgubila. In obe poraženki sta racionalizirali neuspeh s floskulo, da Amerika še ni zrela za žensko predsednico. A paradoks: govorili sta izrazito »moški jezik«.

Nekoč v času njene največje moči sem zapisal, da je liberalna demokracija obsojena na uspeh. A ocena je bila zgrešena, da bolj ne bi mogla biti. Bolj ko se je počutila močna in samozavestna, bolj je izgubljala stik z realnostjo in lastnimi volivci. Dokončno so se trendi obrnili, ko se je postavila na čelo kampanje za vstop v Nato, ki je bila nekorektna, manipulativna, lažniva. In ko je Rop popeljal liberalno demokracijo v zgodovinski poraz, so bili prepričani, da je prišlo do nesporazuma z lastnim volilnim telesom. Še zlasti, ker so imeli pri svojih konceptivnih ideologih in nekaterih izpostavljenih intelektualcih polno potuho za vse sporne manevre. Danes se zgodba ponavlja in zgošča okrog Golobove Svobode. Panični, brezglavi odziv na sicer realne težave v zvezi z romsko problematiko v JV Sloveniji so, ne samo po prepričanju civilne družbe, ampak tudi serioznih in lakoničnih pravnikov, pripeljali do ustavno spornega represivnega omnibusa, v katerem najbolj izstopata poenostavljen policijski vstop v stanovanje brez sodne odredbe ter aktiviranje vojske na podlagi 37. člena zakona o obrambi. In ob tem se ne morejo enoznačno odločiti, ali represirajo celotno državo ali zgolj segregirajo Rome. A najhuje je, da dobiva Golob za svoje iracionalne poteze podporo vplivnih posameznikov. Denimo Slavoja Žižka, ki ga prisotnost vojske v civilni sferi očitno fascinira. No, vsekakor so primeri »dobre prakse« ameriška velemesta, Los Angeles, Chicago, Washington, kjer po nedavnem povelju Trumpa za »lepo vzdušje« skrbi nacionalna garda.

Izkušnja Združenih držav je koristna še v enem kontekstu, namreč, na županskih volitvah v New Yorku je suvereno zmagal 34-letni Zohran Mamdani, ki je v vseh pogledih nasprotje etablirane politike. Zato je moral premagati ne le republikance, ampak tudi lastno demokratsko stranko. V teh zapletenih časih je zmagal kot musliman in priseljenec. In še huje, je »demokratični socialist«, kot sam sebe poimenuje. Ne brez razloga. Napovedoval je zvišanje davkov za podjetja in bogate, s čimer bi med drugim financiral zamrznitev najemnin, brezplačne javne prevoze, brezplačno varstvo otrok. Napovedal je tudi 200.000 novih poceni stanovanj, pa subvencionirane trgovine z živili za reveže in podvojitev minimalne plače na 30 dolarjev na uro. In medtem ko sta republikanski in demokratski protikandidat v primeru zmage napovedala takojšni solidarnostni obisk Izraela, je sam napovedal, da bo newyorški policiji ukazal takojšnjo aretacijo Netanjahuja, če se pojavi v mestu. Z Wall Streeta širijo zgroženost in paniko glede izvolitve »socialista« na čelo finančne prestolnice sveta. Trump pa ga je označil kar za komunista.

Pa bo Mamdani uspel? Verjetno ne bo, ker ima predsednik Združenih držav preveč široka in svobodna pooblastila, s katerimi lahko nevtralizira župana in mesto. A vseeno je Mamdani z zmago pokazal, da prava formula uspeha ni spogledovanje z avtoritarno paradigmo, ampak kar najbolj radikalni odmik od nje. V Ameriki, v Sloveniji, povsod. Tega Golob ne razume, njegovi prijatelji in svetovalci pa mu tega tudi ne razkrijejo.