Kolumna / Janko Lorenci: Norost smetane

V brazilskem Belemu poteka letošnja podnebna konferenca (COP 30). Mesto leži sredi Amazonije, »zelenih pljuč sveta«, ki jim grozi, da bodo toplogredni CO2 nehala skladiščiti in ga začela oddajati. V nič boljšem položaju ni COP 30; najbrž bo še en jalov podnebni vrh.

Na to kaže že dejstvo, da na njem ne bo Trumpa, Xija, Putina … Trump je v Belem poslal nižje uradnike, še te le zato, da bi po potrebi preprečili kak dober sklep. Ameriški predsednik je nasploh ekološka nesreča za ves svet; zeleni prehod ustavlja doma, hkrati pa na druge države neposredno in z zgledom pritiska, da počnejo isto. Pritiska tudi na EU, tu pa podnebno krizo prav tako – le da malo bolj potuhnjeno – zanika vedno močnejša skrajna desnica.

Poleg nje duši zeleni prehod nova geopolitika moči, sile in prisile. Mednarodna konfliktnost tako narašča, z njo občutek ogroženosti, vso prednost dobiva (vojaška) varnost, zeleni prehod pa tone v ozadje in peša. Žrtev tega nevarnega procesa je tudi COP 30.

Vsebnost CO2 v ozračju je lani dosegla nov rekord. Vedno bolj »razviti«, industrializirani in potrošniški svet vztrajno kuri čedalje več fosilnih goriv, tudi premoga. Polovica CO2, nakopičenega v ozračju po industrijski revoluciji, se je nabrala v zadnjih treh desetletjih. Hkrati so naravni viri absorbiranja CO2 (oceani, gozdovi, mokrišča, savane …), ki vsrkajo polovico na novo nastajajočega plina, čedalje bolj utrujeni. Planet se tako segreva naprej.

Vse ni črno. Obnovljivi viri, zlasti fotovoltaika, so »najhitreje rastoči vir energije v zgodovini«, hkrati pa so razvili lastno, ekonomsko gnano inercijo in naglo napredujejo kljub ekološki zaostalosti politike in kapitala. Nastajajo tudi nova ekološka gibanja, zelenost uveljavljajo številna pomembna mesta, v Belem prihajajo tudi ameriški demokrati. In čeprav je ekološka tesnoba uspavana z zvijačami, pritiski in eksistenčnimi stiskami, skrbi podnebna kriza kar devet desetin ljudi.

To so spodbudna znamenja, a podnebje je vedno bolj surovo. Zolj tehnološki napredek nas ne bo rešil. Kriza okolja je v osnovi kriza družbe. Okolje bo propadalo, dokler bo igro vodil kapital, ki ekonomsko moč preliva v politično in politiki nalaga, da so dobički čim višji in nedotakljivi, z izdatki za zeleni prehod pa je treba zato varčevati. Primat odločanja mora prevzeti politika, ki služi večini, ne bogati manjšini. Ta primat bi se izrazil z odpravo subvencij za fosilna podjetja, prepovedjo sekanja gozdov, načrtovanjem, visokimi davki za bogate, ekološkim sodelovanjem držav. In z manj potrošniškim obnašanjem prebivalstva. To bi bil pravi in potrebni prelom.

Ki pa ga ni. Kaj bi ga lahko prineslo? Kot je videti zdaj, samo kombinacija hude naravne katastrofe, ki bi odločilno spremenila pogled prebivalstva in politike na podnebno krizo, in pa stanje okolja v tistem času. Taka katastrofa bi lahko bila denimo zaporedje orkanov, ki bi opustošili Ameriko in Evropo. Okolje pa takrat še ne bi smelo biti v tako slabem stanju, da bi spremembe na slabše postale nepovratne.

Kdaj lahko nastopi točka nepovrata, se ne ve. Okolje se ne spreminja linearno, ampak v preskokih, s tako imenovanimi tipping points, ki vplivajo na globalno podnebje (upočasnitev atlantskih tokov, taljenje permafrosta, ledu na Grenlandiji in Antarktiki, propad amazonskega gozda …). Kdaj se aktivirajo, ni mogoče predvideti. Zato je dejavnik časa tako pomemben, zamujanje pa morda usodno. Če bodo spremembe enkrat nepovratne, nam ne bo pomagal noben zeleni prehod.

Ta se, kot rečeno, upočasnjuje, družbeni prelom pa očitno še ni mogoč, čeprav ujme postajajo grozljive. Tudi še hujša podnebna kriza človeštva ne bo kar iztrebila, lahko pa zamaje in zruši našo krhko civilizacijo. Potem bi bilo grozno in krvavo. Kljub temu hazardersko rinemo v vedno bolj tvegano ekološko prihodnost.

V takem položaju svet še ni bil. Človek se je vedno imel za gospodarja narave in s tem globalno ni bilo velikih težav, dokler se ni materialno in tehnološko tako »razvil«, da maje svoje okolje v celoti. A miselnost gospodarja ohranja in tako okoljske nevarnosti naraščajo, zelena politika pa se opušča. Norost! Prednost ima (vojaška) varnost, a v imenu te (ameriške, ruske, kitajske …) varnosti postajamo vsi manj varni. Opuščanje zelenosti pomeni tudi, da se odpovedujemo nepogrešljivemu gibalu razvoja – znanosti. Podnebna znanost nas dramatično, a zaman opozarja na grozeči zlom podnebja. To zanikanje znanosti, ki ga pooseblja šef najvplivnejše države na svetu, napoveduje konec racionalizma in elementarne prosvetljenosti.

No, ob trumpih na vseh meridijanih so še žive silnice, ki vidijo rešitev v humanizmu za današnji čas: kombinaciji socialnosti in zelenosti. Vsekakor se lahko podnebnemu zlomu še izognemo. Vendar to zahteva individualno in kolektivno odpoved fatalizmu, ravnodušnosti in miselnosti: jaz se bom nekako že zmazal. Kaj pa naši otroci, vnuki, pravnuki? Če bo njim nekoč nebo padlo na glavo, bo to pomenilo, da se tu in zdaj dogaja kolektivni moralni zlom človeštva. Ali vsaj njegove »smetane«.