Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Zapečateni planet

Brazilija gosti sredi novembra 2025 trideseto konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP-30). Srečanje številni spet označujejo kot prelomno, bolj zaradi zanimivih obletnic kot opazne politične erozije in nekonvencionalnega pristopa. Srečanje v mestu Belem na obrobju deževnega gozda ob ustju velike Amazonke je povedno samo po sebi. Brazilija z levičarskim predsednikom Lulo da Silvo se je na COP-30 dobro pripravila. Želi doseči preboj glede podnebne pravičnosti, finančnih zavez, implementacije skupnih politik in globalnih ukrepov. Sredi geostrateških političnih spopadov velikih sil so podnebne spremembe vse bolj obrobna globalna tema. Razviti svet postavlja v ospredje ekonomsko konkurenčnost, manj razviti terja politično odgovornost za nastale razmere. Zanka tridesetega vrha o podnebnih spremembah je jasna. Brez dogovarjanja in sprejemanja papirnih zavez na dosedanjih konferencah bi bilo še slabše, hkrati pa tudi trideseti COP ne more rešiti problema segrevanja planeta. Cilji in nameni podnebnih strategij in politik so daleč od dejanskih sprememb, povzročajo celo dodatno entropijo in kaos. Očitno soglasja o zniževanju segrevanja planeta in nujnem razvojnem prilagajanju ni mogoče doseči.

Brazilski COP-30 je poln simbolike, poglejmo zgolj tri. V Riu de Janeiru je bila leta 1992 vplivna konferenca ZN o razvojnih okoljskih problemih, ki je dve leti kasneje tlakovala pot svetovnim sporazumom o podnebnih spremembah (UNFCC, COP). Pred desetimi leti so v Parizu na COP-20 sprejeli najpomembnejše mednarodne zaveze glede strateških ciljev obvladovanja podnebnih sprememb. In ne nazadnje COP-30 poteka v brazilskem mestu Belem, na robu deževnega gozda ob ustju Amazonke, ki velja za zelena pljuča planeta. COP28 je v Dubaju napovedal slovo od fosilnih goriv, COP-29 je v Bakuju stavil na nove finančne zaveze, COP-30 pa naj bi posvetili skupnemu ukrepanju. V ospredju niso zgolj analize številnih odstopanj od želenih ciljev, temveč poizkus izdelave realne strategije preoblikovanja celotnih gospodarstev glede na nove energetske vire in tehnologije, drugačne načine potrošnje in življenja ljudi. Nacionalni programi so temelj za skupno strategijo, toda zgolj tretjina podpisnic jih ima. Ambiciozni deklarativni podnebni cilji očitno ustvarjajo iluzijo samodejnih pospeševalcev, delujejo pa bolj kot zaviralci želenih sprememb. V Braziliji je prijavljena tretjina manj držav kot v Dubaju, znižuje se udeležba najvplivnejših svetovnih voditeljev, geostrateški problem sveta je bolj tretja svetovna vojna kot ekološki zlom planeta. Ovire se očitno krepijo, možnosti preboja pa usihajo.

Seveda, države imajo v okviru stopnjevanja kriz različne interese, podnebne zaveze niso mednarodnopravno zavezujoče, prevladujejo močni lobistični interesi kapitala, pa kratkoročni manipulativni cilji političnih oblasti. Fosilna energetika še vedno diktira industrijski razvoj in ljudje preprosto niso pripravljeni spremeniti svojega načina življenja. Sloviti »zeleni prehod« je tehnološko, finančno in razvojno zahteven celo za najrazvitejše države. Nemčija je dober primer zgrešenih politik, zloma gospodarstva in nesporne politične krize. Podnebne spremembe nedvomno najbolj prizadenejo revne države, potrebne finančne pomoči in pravičnosti pa ni brez globalne solidarnosti. Prevladujoč kapitalistični ustroj nacionalnih in globalnih gospodarstev preprosto spodbuja rast in ne trajnostni razvoj. Oboje je navzkriž z omejenimi planetarnimi viri in okoljskimi družbenimi cilji. Dejansko je dosedanja politika podnebnih sprememb zgolj velika tržnica prerazdeljevanja emisij. Če jih nekatere države zmanjšujejo, jih druge povečujejo, kumulativni svetovni izpusti pa rastejo. Manj domačih emisij pokrivamo z uvozom izdelkov z več tujimi. Zato je ključni scenarij o zadrževanju segrevanja planeta (1,5 stopinje Celzija) že izgubljen. Agenda je znanstveno relevantna, toda ekonomsko problematična in politično nedosegljiva.

COP-30 zato kljub svoji želeni nekonvencionalnosti ostaja ujetnik propadle podnebne diplomacije. ZDA se očitno umikajo, ker jih trajnostni cilji ovirajo pri obrambi svoje globalne dominacije. Kitajska je tukaj z daleč najmočnejšo delegacijo spodnesla ekološko politično iniciativo EU. COP-30 je geostrateška prelomnica, »tretji svet« na enem ključnih področij prevzema vodilno politično vlogo v imenu razvitega sveta. »Zelena tranzicija« ni več sprijena domena imperialnega Zahoda, temveč del nove multipolarne podobe sveta, obrambe drugačnega multilaterizma. Toda 1400 želenih javnih in zasebnih investicij komaj pokrije letne škode podnebnih katastrof. Hkrati pa neznosna lahkotnost oboroževanja namesto financiranja ekološke sanacije planeta in pravičnejše porazdelitve ekoloških stroškov razvoja pove vse. Preprosto, sledite denarju in ne deklaracijam, merljivim učinkom in ne lažnim zavajanjem.

Razogljičenje planeta ostaja za zdaj neobvladljiva politična naloga. Odgovorna odrast ni sprejemljiva za nikogar. V imaginariju Milankovićevih podnebnih ciklov smo obtičali v medledeni dobi holocena. Svet bi se moral ohlajati, toda dejansko se segreva, naravno in politično. Podnebne spremembe namesto nujnega sodelovanja vodijo v družbene konflikte in vojne spopade. COP-30 teh ireverzibilnih procesov očitno ne (z)more rešiti. Usoda antropocena je za zdaj videti zapečatena.