Hrvaška / Heni Erceg: Adijo, pamet

Žena, kje imam fantomko? Tukaj je, izvoli, ravno sem jo oprala. In že si je na betico navlekel črno kapuco, zgrabil fantomko in življenjski tovarišici naročil, naj ga ne čaka, ker ne ve, kdaj se bo vrnil. Tako je junak v oblačilih, primernih za to priložnost, skupaj s stotnijo tovarišev izginil v temno splitsko noč, da bi Splitčane ubranil pred vdorom nevarnih vsiljivcev, ki se jih Hrvaška ne more in ne more otresti že tri desetletja. Junaki so se neustrašno priplazili do četrti Blatine in vstopili v manjši prostor, kjer je ob dnevu srbske kulture skupina mladeničev in deklet iz Novega Sada ravno izvajala folklorni program, tam so bili tudi otroci in nekaj starejših meščanov Splita. Junaki so navzočim ukazali, naj se nemudoma poberejo, in dodali, da se jim, če bodo odšli mirno, »ne bo zgodilo nič«. Če ne bodo, no, potem se ve. Saj imajo izkušnje iz preteklosti, ko so sami ali njihovi očetje v isti četrti »prosili« lastnike stanovanj, splitske Srbe, naj mirno zapustijo domove, in tako etnično očistili precejšen del mesta. Ter zasedli stanovanja, v katera se lastniki niso nikoli vrnili.

Na takšnih okrnjenih, poroznih temeljih je zrasla Hrvaška, zato so današnji falangisti zgolj sama sebi prepuščena podaljšana roka večne hadezejevske oblasti, katere prvi človek je nesporni krivec za nasilje, ki se zdaj širi po ulicah Splita, Zagreba …

Skratka, mladi člani folklorne skupine iz Novega Sada – prej gotovo navdušeni, ker so se iz države Vučićevega fašizma lahko odpravili v očarljivi in gostoljubni Split – so pobegnili iz dvorane in se najprej skrivali po bližnjih ulicah, potem pa v spremstvu policije zapustili mesto, ki se je nekdaj utemeljeno ponašalo s svojim antifašizmom, odprtostjo in svetovljanstvom. Lastnostmi, ki jih na Hrvaškem zdaj ne najdemo več, ker smo ob molku levice in strahu državljanov državo prepustili odvratni, koruptivni, kleronacionalistični stranki, katere naduti voditelj z rožnim vencem v roki pleše s hudičem. Posledica tega je divje znašanje nad peščico državljanov srbske narodnosti, nasilje črnosrajčnikov, privržencev ideologije ustaštva, posledica tega je nasilniško prekinjanje folklornih, kulturnih nastopov pripadnikov srbske manjšine ali kogarkoli, ki ni po volji varuhom etnično čiste nacije, predvsem novembra, ko »Hrvaška objokuje vukovarske žrtve«. Ta oguljena fraza je postala izgovor za poulično nasilje, za to, da nasilneži spravljajo v strah srbske državljane, in za odpovedovanje napovedanih prireditev, za pregon otrok iz Novega Sada in nelagodje normalnih Hrvatov, za paradiranje črnosrajčnikov pred prostori Srbskega kulturnega društva Prosvjeta v Zagrebu, kjer je prav tako ob dnevu srbske kulture te dni potekala razstava. Vsekakor ne bi bila odveč razprava o nepotrebnosti te razstave, posvečene nekemu Medakoviću, soavtorju Memoranduma SANU, utemeljenega na nevarnem srbskem nacionalizmu, nikakor pa je ne bi smeli nasilno preprečevati.

Seveda je vsakemu razumnemu človeku jasno, da je desničarsko nasilje ušlo z vajeti, prav tako, da je izključni krivec za divjaške napade na srbsko manjšino in »domače izdajalce« premier, ki za dejanja ustaških hord nerazumno krivi levico – čeprav je ta, kot bi se v zemljo vdrla – in tarna, da je njegova HDZ na volitvah dosegla relativno večino, on pa je pač moral z nekom sestaviti vlado. S kom? Sestavil bi jo bil tudi s črnim hudobcem, če bi bilo treba, samo da bi še tretjič dobil mandat. In res je koalicijo sestavil s hudobcem, s proustaško stranko, ki ji je moral zagotoviti številne ugodnosti, imenovati ministre iz tega Domovinskega gibanja, polinteligente, nostalgike po obdobju ustaštva; ob pozdravu iz časov NDH »Za dom spremni«, zakričanem v parlamentu, je samo skomigal z rameni, ni se menil za zbiranje besnih revizionistov, ki prav v parlamentu neovirano podučujejo navzoče, da je bilo koncentracijsko taborišče Jasenovac še najbolj podobno centru dobrega počutja za kakih sto neposlušnih državljanov v času NDH.

Če se takšnim prepusti parlament, da v njem opravljajo revizijo krvave preteklosti, mar ni to znak za strahopetce, spuščene z vajeti in skrivajoče se pod fantomkami, ko se spravljajo na tiste, ki jih imajo za nezaželene v »svoji« Hrvaški? Ker premier, soavtor tega besnenja, popolnoma anestezirano levico obtožuje, da namerno prenapihuje fašistične pojave, saj so po njegovem mnenju samo incidenti, se ni mogoče čuditi, da je pregonu folklornega ansambla iz Novega Sada na rivi v Splitu sledilo zborovanje proti vsem, ki menda žalijo domovinsko vojno in rušijo Hrvaško. To seveda varujejo prav organizatorji zborovanja – člani navijaške skupine Torcida in dalmatinska združenja braniteljev.

V blebetanju govorcev na splitski rivi in dretju nekaj tisoč zbranih bi nemara lahko videli zgolj zborovanje pavlih – kar ti modeli dejansko so –, mogoče bi ju lahko preprosto prezrli, vendar to ne bi bilo prav. Ker tistega dne so spodobni meščani Splita vseh narodnosti občutili predvsem strah in nelagodje, s tem pa so falangisti v resnici dosegli svoje. Njihova zahteva, naj iz pripora izpustijo tiste, ki so pregnali člane srbske folklorne skupine – med njimi je bil tudi predsednik HDZ četrti Blatine –, pa je bila zgolj izgovor za nasilje in sporočilo, da bodo oni odločali o stopnji svobode na Hrvaškem. In res bodo! Ker jim je oblast to dopustila, učinek tega pa je, da »svobodo« kulturnih prireditev varujejo kordoni policistov. Učinek je tudi kot s sipinim črnilom obarvana hrvaška družba. S črnilom, ki ga je, ko se enkrat razlije, težko – če ga je sploh mogoče – dobro izprati.