Mattia Cason / Plesalec, koreograf in antropolog, ki skozi gib raziskuje evropsko civilizacijo

Cason je vsestranski ustvarjalec in raziskovalec, ki se vsega loteva s strastjo in predanostjo. Je plesalec, koreograf, antropolog, režiser in performer, ki je od leta 2021 član plesnega zavoda En-Knap, njegov ustanovitelj Iztok Kovač pa mu je v začetku prejšnjega leta zaupal tudi umetniško vodenje skupine.

Njegovo delo se ves čas giblje med dvema poglavitnima zanimanjema: na eni strani raziskovanjem plesa in gibanja kot jezika in načina, kako telo posreduje ideje, zgodbe in izkušnje – ter na drugi antropološkim zanimanjem za afroazijsko Evropo, s čimer ima v mislih »spoznanje, da je to, kar imenujemo evropska civilizacija, vedno nastajalo v dialogu z Azijo in Afriko – zgodovinsko, filozofsko in kulturno,« pravi. »Prepoznati to dediščino in iz nje razviti drugačen odnos do sodobnih migracij se mi zdi ključno – ne le kot moralna gesta, temveč kot temelj za resnično uresničitev evropskega projekta, kot je bil zamišljen nekoč: Evrope, ki presega meje nacionalnih držav.«

To denimo počne v dolgoročnem projektu e, ki je bil med drugim del programa Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorica in ga vodi z umetnikom Alessandrom Contejem. Njegovo jedro je predstava Na poteh Evrope, ki sledi srečanju dveh svetov: Mattie Casona, evropskega popotnika, in Mohameda ’Abd al-Mun’ima, sirskega pesnika, begunca iz Alepa. S prepletom časov, od sodobne do antične zgodovine, predstava skozi gibanje, performans in video odpira vprašanja migracij, identitete in prepletanja civilizacij ter opozarja na nujnost preseganja meja, v družbi in v umetnosti.

Presega pa tudi institucije. Predstave namreč potekajo na prostem, stran od mestnih središč, v obrobnih krajih vzdolž slovensko-italijanske meje. Vsaka lokacija zahteva dolgotrajno pripravo: spoznavanje ljudi, poslušanje njihovih zgodb in razumevanje prostora, v katerega bo umeščena uprizoritev. Ta je pogosto obogatena z vodenim sprehodom in pogovori, zato dogodki prerastejo v celostno izkušnjo. Projekt se je namreč rodil tudi iz razočaranja nad institucionalnim, vase zaprtim gledališčem in iz želje po neposrednem stiku z ljudmi, ki sicer ne bi prestopili praga dvorane. »Zame je bistvo, da sem antropolog: obiščem kraj, opazujem, poslušam, prebiram plasti zgodovine in mitov – nato pa vse to prevedem v telo, v gibanje, kjer se zgodovina, prostor in človek zlijejo v en sam, živ trenutek,« pravi.

Mattia Cason prihaja iz Belluna, mesteca na severovzhodu Italije ob vznožju Dolomitov. Že kot aktiven otrok (rojen je bil leta 1989) se je začel zavedati telesa in gibanja; zlasti v sozvočju z naravo oziroma prostorom. Plesati je začel razmeroma pozno – pri triindvajsetih. Sprva je vpisal študij antropologije na univerzi v Sieni, toda vse bolj ga je vleklo h gledališču. Tako je vpisal še študij igre na akademiji dramskih umetnosti v Vidmu, kjer pa je spoznal, da ga v resnici bolj kot igra privlači gibanje. Da je tisto, kar je iskal v gledališču, pravzaprav našel v plesu. In odločil se mu je posvetiti v celoti. Priložnost je našel v Tel Avivu, kjer je študiral in začel delati kot plesalec – obenem pa je v Italiji kot izredni študent nadaljeval študij antropologije.

S prepletom obeh področij in izkušenj življenja v tujini pa se je izoblikoval tudi temelj njegovega umetniškega izraza – ideja o Evropi kot večplastni celini, katere zgodovinski in kulturni temelji segajo globoko v stik med različnimi civilizacijami in mitologijami. To je, odkar je opravil avdicijo za nove člane plesnega ansambla En-Knap in pristal v Ljubljani, kjer danes pomembno sooblikuje domače sodobnoplesno prizorišče, raziskoval v avtorskih predstavah, kot so Poskusi mozaika in Etiopijke – od leta 2024 pa tudi v drugih projektih, nad katerimi bdi kot umetniški vodja ansambla.

Umetnik, ki se je nedavno preizkusil tudi v filmu – nastopil je v enem najbolj nagrajevanih slovenskih filmov zadnjih let, Kaj ti je deklica režiserke Urške Djukić – trenutno raziskuje projekt o Benetkah. Potuje, opazuje, raziskuje podobe, ki jih bo pretvoril v gib. »Ko se navežemo na starodavne podobe, telo naenkrat premosti čas. Takrat se meje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo izbrišejo. To je, po mojem mnenju, najbolj magičen trenutek gledališča. Ni stvar metode, ampak tistega bežnega občutka večnosti. Ti trenutki so zame smisel umetnosti.«