TV komentar / Komaj čakamo naslednjo podelitev Zoisovih nagrad in njen prenos

»Slavnostna podelitev Zoisovih nagrad, Zoisovih priznanj, priznanja ambasador znanosti ter Puhovih nagrad in Puhovih priznanj v letu 2025, prenos iz Cankarjevega doma v Ljubljani.« Težko bi si predstavljali manj atraktiven naslov za nedeljsko večerno posedanje pred televizijo, a nekaj nam ni dalo miru, verjetno je bila kriva ambiciozna napoved, morda pa zgolj to, da je bila to tako presenetljiva oddaja za nedeljo zvečer. Tudi sicer podelitve nagrad za splošno javnost, torej za tiste, ki osebno ne poznamo nagrajencev ali same dejavnosti, niso nekaj, v čimer bi posebno uživali, saj so to pretežno duhamorne in sive prireditve, še mi pred televizorji običajno čakamo, da udeleženci čim prej odidejo na zakusko. A kot smo zapisali: nekaj nam ni dalo miru in tako smo obsedeli pred televizorjem. In tam ostali do konca oddaje.

Podelitev, ki jo je prenašala TV Slovenija, je ministrstvo za visoko šolstvo in znanost zaupalo scenaristu in režiserju Nejcu Gazvodi. Le čestitamo mu lahko, da se je tako dobro zavedal našega splošnega malce pišmeuhovskega odnosa do slovenskih znanstvenikov (in umetnikov), vgrajenega v naše duše skozi neliberalno agendo, ki nam ves čas sporoča, da bi morala država investirati le v podjetnike in ceste, ne pa v neke inštitute in gledališča ter galerije. A Gazvoda nas je, prek presenetljivega voditelja Jerneja Gašperina, spretno popeljal na potovanje med nagrajenci, kjer smo čisto iskreno obsedeli navdušeni nad tem, kar počnejo. To nalogo je zaupal Niku Zagodetu (podkasterju ZnanstveNiku), pogovori pa so bili posneti vnaprej in režirani, kar je bilo hvalevredno, saj so nagrajence s tem zaščitili pred tremo, ki tako velikokrat vpliva na naš vtis in seveda njihov nastop. Da, ker malo vemo, se je treba res potruditi, da razumemo stvari, o katerih mnogokrat prvič slišimo.

A to še ni vse. Gazvoda je za pripravo glasbenega programa angažiral dva izjemna glasbenika, Maria Babojelića in Leona Firšta, ta pa sta poleg glasbenikov, zbranih v ansambel prireditve, na oder privabila res dober in svež izbor pevk in pevcev, naj še posebno izpostavimo Aleksandro Ilijevski, Blaža Mencingerja, Ireno Yebuah Tiran in Leticio Yebuah Slapar ter seveda Tokca. In prav z glasbo in prefinjenim izborom izvajalcev je prireditev nenadoma dobila svežino, ki jo sem in tja sicer doživimo na različnih državnih proslavah in podelitvah nagrad, a se redko obdrži celotno prireditev, običajno traja le kakšnih pet, deset minut.

Ob tem pa je bilo tudi vse ostalo prav narejeno, tudi vizualna podoba in režija, pri kateri je Gazvodi ob strani stal Matic Markič. Že odločitev, da za uvodni del uporabi glas Sebastijana Cavazze, je bila premišljena, saj nas je s tem prikoval na naš televizijski sedež: pač takšne drobne stvari so tiste, ki razkrijejo, da režiser ve, kaj dela, da ve, kako razmišljamo, da ve, kako blizu naših prstov je torej daljinec. Čisto malo je treba, da gremo drugam, sploh če gre za nedeljski večer. In prva minuta je točka, ko nas je treba zadržati. In nas je.