Kultura / Voranc

Malokdo ni slišal za tisto grdo, temno globačo, ki so ji domačini rekli Pekel, za ta nekoristni kraj, kjer je bilo le nekaj stelje in lesa, za globoko korito, kamor je hodila le živina, ki je tamkaj mulila vse, kar se je dalo, travo, pa tudi češmigo, gabrovje, pasjo črešnjo, praprot, rubeželj, čmeriko in podobnega zlomka. Pekel je prispodoba za nevaren, črn kraj, kamor otroci ne smejo, pa čeprav čisto spodaj, na samem dnu, rastejo solzice.

Črtica Solzice, pa tudi druge črtice iz istoimenske zbirke, denimo Prvi maj ali Potolčeni kramoh, je kanonizirano delo koroškega pisatelja Prežihovega Voranca (pisateljevo pravo ime je Lovro Kuhar), ki ga še danes, več kot 80 let po nastanku, kot del učnega gradiva prebirajo osnovnošolci. Solzice in druge črtice iz te zbirke so napisane v zapletenem jeziku, tudi kakšna narečna beseda je vmes, opisujejo pa čase, ki se zdijo tako drugačni od današnjega sveta, da marsikateri šolar odneha po nekaj stavkih. Tako je s temi slovenskimi literati, živeli so v drugem času, pisali so v drugačnem jeziku. Tudi Prešernove poezije zahtevajo natančno branje, da kakšnega obveznega domačega branja Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni ali črtic iz Cankarjeve zbirke Moje življenje sploh ne omenjamo.

Zapisano ne pomeni, da so dela Prežihovega Voranca preživeta. Kdor se prebije skoznje, spozna marsikaj, tudi to, da je imel Voranc nenavadno življenje. Bil je predvojni komunist, interniranec, dezerter, pobudnik delavskega organiziranja na Koroškem, delal je v Moskvi, Berlinu, Parizu, kjer je vodil partijsko knjigarno Horizont, bil je inštruktor evropskega kmečkega komiteja rdeče sindikalne internacionale, pred drugo svetovno vojno pa je postal partijski iberžnik, oddaljil se je od Josipa Broza Tita in njegovih tovarišev, iz politike je bil na koncu odrinjen ali pa jo je zapustil sam. O njem še danes kroži veliko govoric, nekatere stvari iz njegovega življenja pa bodo verjetno ostale nepojasnjene. Recimo tista, ali je res stisnil roko Josifu Visarionoviču Stalinu.

Partljičeva knjiga

Tone Partljič je o Prežihovem Vorancu napisal literarizirano biografijo Voranc. Gre za obsežno delo, prvi del, ki je ravnokar izšel, ima skoraj 700 strani, drugi, ki bo izšel prihodnje leto, bo podobno zajeten. Partljičeva želja naj bi bila z romanom obuditi spomin in »ponovno oživiti duha časa, v katerem so besede o svobodi in solidarnosti še imele težo«.

Voranc je imel nenavadno življenje, bil je predvojni komunist, interniranec, dezerter, pobudnik delavskega organiziranja na Koroškem, na koncu pa je postal partijski iberžnik.

»Kot veste, je moja obsesija že od otroštva ta, da berem knjige. Podoben sem Vorancu, ki ga je ata že od malega opozarjal, naj raje manj bere in več dela,« pravi Partljič. »To imam v sebi, najprej sem bral Josipa Jurčiča, še danes ga znam na pamet, potem sem leta prebiral in prebiral Ivana Cankarja, tako nor sem bi nanj, da sem se ga moral osvoboditi. Potem je prišel Prežihov Voranc, vsa njegova dela sem prebral večkrat. Res uporablja socialne motive, zavzema se za pravičnejši svet, piše o svoji materi, a sam sem ga dojemal tudi drugače.«

Partljič je bil v mladih letih učitelj, učil je v Radljah ob Dravi, v Ribnici, v Vuzenici in tudi on je kot množica drugih z učenci na šolskih ekskurzijah obiskoval Prežihovino, hišo, v kateri je nekoč živel Prežihov Voranc. V tistem času je bila Vorančeva žena Marija Kuhar, po domače Micka, še živa. Nekoč ga je povabila, naj jo obišče. »Šel sem tja, bila je res lepa črnolasa gospa, ne bi mogel reči, da je bila izobražena, a bila je nedvomno zelo bistra, skrajno ljubezniva. Povedala mi je marsikaj, mogoče sem kak delček njenih spominov uporabil v knjigi, na primer to, da so jo opozarjali, da ne sme vzeti komunista, ker bo veliko časa preživela sama z otroki. Imeli so prav. V knjigi sem želel rehabilitirati komuniste, pa ne dolance ali marince ali kakšne druge partijce, mislim na tiste mlade fante, ki so se v času pred drugo svetovno vojno zavzemali za boljši svet, bolj so bili podobni prvim kristjanom kot pa oblastnikom.«

Prežihov Voranc se je rodil avgusta 1893, bil je leto dni mlajši od Josipa Broza Tita. Rodil se je v kmečki družini, oče je bil tesar, najemnik, družina pa je živela v Podgori pri Kotljah na Koroškem. Imel je starejšega brata Alojzija, ki so ga poslali na šolanje v Celovec, saj naj ne bi bil tako uporniški in svojeglav, on pa je moral ostati doma pri hiši. Alojzij je kasneje postal duhovnik, v Parizu je diplomiral iz diplomacije, znan pa je po tem, da je leta 1944 na britanskem radiu BBC pozval slovenske domobrance, naj se pridružijo partizanom. Revolucionarni Voranc in pobožni brat nista bila vedno v dobrih odnosih, prepirala sta se o bogu in komunizmu, o krščanstvu in boljševikih, a zares se nista nikoli razšla.

Voranca so namesto na gimnazijo poslali v Ljubljano, kjer je pod patronatom Janeza Evangelista Kreka obiskoval nekajmesečni tečaj Zadružne šole, in ker je bil uspešen, je šolanje nadaljeval na Dunaju. Rad je bral, še raje pisal, med šolanjem v Ljubljani pa je, kot piše Partljič, na Rožniku od daleč opazoval tudi Ivana Cankarja. V tistem času je napisal nekaj sramežljivih besedil, ki pa so bila polna pravopisnih napak, germanizmov, narečnih besed. Bil je frajgajstovskega duha, še pred šolanjem v Ljubljani je skrivoma odšel v Trst, kjer se je želel kot slepi potnik vkrcati na ladjo, da bi se odpeljal v ZDA. Ni mu uspelo, našli so ga pred izplutjem in nagnali na kopno. Nato je iskal delo v Gorici, bival v Celovcu, dokler ni pristal na družbenem robu, ob pijancih in klošarjih. Nazadnje se je vrnil domov, kjer sta ga pričakala jokajoča mati in jezni oče.

Velika prelomnica v njegovem življenju je bila seveda prva svetovna vojna. Mobilizirali so ga in ga po različnih pripetljajih ter delu za črno vojsko v Gradcu poslali na fronto, v bližino Doberdoba. Tam ni zdržal dolgo, po enem tednu so ga odpoklicali zaradi bolezni, najverjetneje je šlo za grižo, ter ga poslali na Dunaj. Razpadajoča monarhija je potrebovala vojake – kanonenfutter, kot so si pravili sami – zato so Voranca po krajšem okrevanju poslali nazaj na fronto, tokrat na Južno Tirolsko. Tam je ostal nekaj mesecev, nezadovoljen in jezen – »zakaj bi se tolkel za državo, ki jo sovražim,« je o njegovih mislih zapisal Partljič. Oktobra 1916 je prebegnil na italijansko stran, Avstrija pa ga je zaradi dezerterstva obsodila na smrt. Do konca vojne so ga italijanske oblasti pošiljale iz enega vojaškega taborišča v drugo, v njih pa se je seznanil s komunističnim naukom. V Evropi je tedaj vrelo, v Rusiji je izbruhnila oktobrska revolucija, na Madžarskem je nekaj mesecev vladal Bela Kun, v Nemčiji spartakovci … Tudi Voranc je v enem izmed italijanskih taborišč organiziral upor, nazadnje pa pobegnil in se prek Barija, Dubrovnika, Zagreba in Ljubljane vrnil na Koroško. Potem naj bi se bil v domačih krajih hvalil, da se je ravno v Italiji srečal s komunizmom, njegov brat duhovnik pa naj bi bil kasneje večkrat dejal, »da Voranc ne bi bil nikoli komunist, če ne bi srečal italijanskega zdravnika Lazzarinija«.

Partljič je v knjigi želel rehabilitirati komuniste, pa ne dolance ali marince ali druge partijce, temveč mlade fante, ki so se v času pred drugo svetovno vojno zavzemali za boljši svet. Bolj so bili podobni prvim kristjanom kot oblastnikom.

»Vorančeva zbrana dela sem prebral trikrat, mnogi pravijo, da je bil socialni realist. Morda je tega nekaj res v Samorastnikih, a večina njegovih del nima optimističnega proletarskega konca. Ne piše samo o delavcih in njihovi revščini, piše tudi o kmetih pa o nenavadnih ljudeh, v noveli Kurjak opisuje čudaka, starca, ki je v svoji bajti hranil ptice, bil pa je sodomit in na koncu so ga ptiči pobili,« pravi Partljič. »Opisoval je svet, reveže, toda njihove poti se praviloma ne končajo srečno. Predvsem pa mu ni bilo vseeno za ljudi. Ko je za Solzice dobil državno nagrado, je dal ta denar za elektrifikacijo domačih Kotelj, tako da so dobile elektriko prej kot večji Slovenj Gradec. V času socializma so v njegovih delih vsi iskali nekaj partijskega, proletarskega, zdaj pa je po krivici odmaknjen.«

Konec prve svetovne vojne na Koroškem ni prinesel miru. Zaradi nemirov v Mežici, razbijanja in ropov, zaradi vpadov avstrijskih nacionalistov in odgovora Maistrovih čet, čakanja na kraljevo vojsko, ki je čepela v Celju, zaradi mencanja ljubljanskih politikov na Koroškem niso vedeli, kje bo potekala nova državna meja. Voranc se je v teh nemirnih tednih skrival, saj je nad njim visela smrtna obsodba, srečal pa naj bi se bil tudi s Franjem Malgajem, Maistrovim častnikom, ki je v bojih za severno mejo osvobodil Mežiško dolino in prišel do Velikovca. Po vojni se je zaposlil v železarni na Guštanju, kot so takrat rekli Ravnam na Koroškem, postal je uslužbenec, uradnik in ustanovil koroško podružnico Socialistične delavske partije Jugoslavije, predhodnice Komunistične partije Jugoslavije. To, da so mu pravili komunist, ga ni motilo, celo javno je govoril o tem.

Leta 1920 je Država Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) z obznano (razglasom) prepovedala partijo, to pomeni, da so morali njeni člani v ilegalo. Voranc se ni umaknil, nadaljeval je politične aktivnosti, odhajal je v Ljubljano, se srečeval s slovenskimi komunisti, Dragutinom Gustinčičem, Dušanom Kermaunerjem, Francem Klopčičem, Mirkom Weinbergerjem. Pripravil je konferenci Zveze komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) na Koroškem, odgovoren pa je bil tudi za ilegalni prestop meje in uvoz prepovedane literature. Kot obstranec, kot človek z dežele je ugotovil, da se v partiji širi sektaštvo, še posebej je bilo to izrazito na dunajskem kongresu Komunistične partije Jugoslavije leta 1926, kjer so nekateri zagovarjali revolucionaren pristop, tudi oborožen odpor, drugi tezo, da bi se bilo modro povezovati s socialdemokrati. Voranc ni bil navdušen nad teoretiziranjem, bil je partijski paver, lokalni organizator, Ljubljani pa je očital centralizem in da govori le o delavcih, manj o kmetih. Na koncu, po uvedbi šestojanuarske diktature in po tem, ko je Koroščevi policiji uspelo pozapreti večino slovenskih komunistov, je začelo goreti pod nogami tudi njemu, zato je prek Strojne, po poteh, po katerih je vodil druge ubežnike, odšel še sam, doma pa pustil ženo in dva majhna otroka.

»Micka mi je povedala, da sta bila z Vorancem poročena 25 let, od tega sta skupaj preživela le pet let. Veste, kaj to pomeni? V letih, ko je bil v Rusiji, je želel, da bi se znova srečali, potem je bila Micka nekaj časa z njim v Parizu, a to je vse,« še pravi Tone Partljič. »Na koncu je bil odvisen od nje, pomagala mu je, ker je bil zaradi angine pektoris obnemogel, težko je dihal, dušilo ga je. Umrl je pet let po vojni. O vsem tem pišem v drugem delu knjige, ne pišem le o njegovih političnih aktivnostih in literarnem ustvarjanju, zapisal sem zgodbo o dveh junakih, o možu in ženi, o družini, o izgubljenem sinu, ki se je po letih emigracije, skrivanja, zaporov, vojne bolan vrnil domov, pozabljen in zavrnjen od zmagovite oblasti.«

Partija ga je leta 1939 izolirala, po vojni pa naj bi mu bil najprej grozil montirani dachavski proces, potem pa še obračun v času Informbiroja. »Iz partije so ga metali na vseh ravneh,« še pravi Partljič. »Ni se oziral na druge, šel je na polnočnico, bil je krstni boter. In pozor, šlo je za človeka, ki je v tridesetih letih delal kot uslužbenec Kominterne. Takšen je pač bil ta človek, verjel je, da je mogoč boljši svet, svet, kjer ni izkoriščanih in izkoriščevalcev, po osvoboditvi pa je hitro videl, da navkljub komunizmu takšen svet živi naprej.«

Voranc, ki je delal kot uslužbenec Kominterne, se ni oziral na druge, šel je na polnočnico, bil je krstni boter. Verjel je, da je mogoč boljši svet, svet, kjer ni izkoriščanih in izkoriščevalcev. Po osvoboditvi pa je videl, da navkljub komunizmu ta svet živi naprej.

Partljičeva prva knjiga se konča maja 1930, takrat, ko se je Vorančeva »borba na tujih tleh« šele začela. Partljič je vse to dogajanje popisal v prihajajočem drugem delu knjige, tam je pisal o Dunaju, Berlinu, Moskvi, Parizu, o drugi svetovni vojni, o tem, kako so ga zaprli belogardisti in kako se je po letih kalvarije le vrnil na Prežihovino.

Resnice in miti

Zgodovinar dr. Zdenko Čepič je oktobra 2022 priredil javno predavanje o političnem življenjepisu Prežihovega Voranca, namen predavanja pa je bila tudi razgradnja, kot je zgodovinar jezno dejal, napačnih trditev o njegovem življenju. »Bil je pisatelj in politik,« je povedal Čepič, »a vendar se vseskozi sprašujem, ali je bil res v politiki. S politiko se je ukvarjal, bil je v politiki, delal je za politiko, ni pa delal politike.« Voranc je bil po mnenju njegovega pisateljskega pandana Cirila Kosmača trojna osebnost: bil je kmečki Prežih, skop človek, nasilen, patriarhalen, bil je molčeči partijski politik, ki se ni želel spreti s kakšno partijsko linijo in je raje delal kot operativec, hkrati pa je bil pisatelj.

In katere so netočnosti, ki jih omenja Čepič? Prva je trditev, da je bil Voranc visok politični funkcionar Kominterne. Res je delal za Kominterno, a ni bil nikoli njen funkcionar. Drugi mit govori o tem, da je bil Titov tekmec za položaj generalnega sekretarja Komunistične partije Jugoslavije, kar ne drži. Res je bil kandidat za organizacijskega sekretarja, a dve leti, preden je Tito formalno prevzel vodenje partije. Nekaj let sta dobro sodelovala, ko je bil Tito v Moskvi, je v Parizu prejemal njegovo pošto in skrbel za tisk ilegalnih publikacij. Njun spor naj ne bi bil ideološki, pač pa prej oseben, v Parizu naj bi se bila prepirala o denarju, Voranca naj bi bila motila »švabska dečva«, Herta Haas, Titova prva žena, po nekaterih virih pa naj bi bil, ko je slišal, da bo Tito dokončno prevzel Komunistično partijo Jugoslavije, rekel, »če se to zgodi, uboga partija, uboga Jugoslavija«. Po drugi strani naj bi bil Tito Vorancu očital, da je preobilen, Kuhar pa njemu, da živi preveč razkošno.

Tretja, najbolj neverjetna zgodba o Vorancu so ugibanja, da naj bi mu bili Nemci v Berlinu leta 1943, tja so ga pripeljali iz zaporov v Begunjah, ponudili vodenje slovenske marionetne države, in ker naj bi bil ponudbo zavrnil, so ga poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen. Trditve o marionetni državi so, kot bi dejal Čepič, »čista neumnost«. Nemci so leta 1943 ustanovili Operacijsko cono Jadransko primorje, hkrati pa je Adolf Hitler ukazal, naj slovenska dežela postane nemška. »Zakaj bi torej kaj takega decembra 1943 Nemci ponujali Prežihovemu Vorancu, pisatelju in komunistu?« se še sprašuje Zdenko Čepič. Vso to zmedo naj bi bil povzročil Voranc sam, ko je po vojni v bolnišnici obiskovalcem cinično razlagal, kaj naj bi se mu bilo dogajalo v Nemčiji. Trditev, da naj bi zamenjal Leona Rupnika, je torej z zgodovinskega vidika popoln nesmisel.

V vsem tem času je ostal predvsem pisatelj, ostal je takšen, kot je bil, molčeč in robat koroški samorastnik.

Še bolj bizarna je zgodba o solati. Voranc je, to v knjigi poudarja tudi Tone Partljič, res rad jedel solato. Gre za trivialnost – ko je nastajal njegov prvi zbornik, je Tito prek Jožeta Vilfana poslal informacijo, da se ga spomni predvsem po tem, da je jedel solato iz lavorja in jo zalival z veliko olja. Posmehljivo so o jedcu solate govorili tudi drugi, recimo Edvard Kardelj; ta mu je zameril, da je objavil knjižico Boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, ki naj bi bila konkurenca tistemu, kar je o isti temi zapisal sam. Voranc je bil na Čebinah, kjer je bila leta 1937 ustanovljena Komunistična partija Slovenije, v odsotnosti izvoljen v centralni komite, a zgolj formalno, možnosti odločanja ni nikoli dobil. »Nekoč mi je Micka dejala, da vsi govorijo le o solati – moj Voranc si ne zasluži drugega, kot da pravijo, da je jedel to solato, hvala lepa, Slovenci, če se ga tako spominjajo,« še pravi Partljič. »Povedala pa mi je še neko drugo anekdoto – nekoč je tudi Tito, ko je v Parizu v Vorančevem stanovanju čakal na sestanek, pojedel vso kumarično solato, ki jo je imela Micka pripravljeno za več ljudi, a Titu tega ni nikoli nihče oporekal.«

Vrnimo se h knjigi. Zakaj ravno Prežihov Voranc? »Prvi krivec je Mitja Čander iz Beletrine, silil me je v to, da se spravim k pisanju. A to ni bistveno, pomembneje je, da sem se čutil dolžan Vorančevi ženi Micki, dobro poznam Koroško, sam sem šel dvakrat po poti čez Strojno, po kateri naj bi bili hodili Voranc in tisti, ki so bežali iz predvojne Jugoslavije. Koroška je res neverjetna pokrajina, vsi ti gozdovi, pašniki, narava, ljudje, ima nekaj mistike, ima tudi koroške ljudske pesmi. Najbolj mi je pri srcu Pojdam u Rute. Ljudska pesem obrusi, kar ni bistveno, veliko pove z malo besedami.« Kakšno je že besedilo te pesmi? »Pojdam u rute, tam, čir je mraz, tam čir moj šocej je pokopan …«

Prežihov Voranc ni edini slovenski pisatelj, za katerega se zdi, da postaja zastarel in odvečen, ibržen, pa četudi je njegovo pisanje o pravičnosti in svobodi pomembno še danes. Prav tako ni edini predvojni komunist, ki je bil zaradi različnih razlogov, ideoloških ali osebnih ali generacijskih, postavljen na stranski tir, ni niti edini človek, o katerem je uradna partijska zgodovina molčala, v zameno pa ga je povzdignila na literarni Parnas. A morda je tako tudi prav. Voranc je v vsem tem času ostal predvsem pisatelj, ostal je takšen, kot je bil, molčeč in robat koroški samorastnik.

* Knjigo bodo med drugim predstavili tudi na simpoziju o Prežihovem Vorancu, ki bo 27. novembra 2025 v razstavišču Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem.

Knjiga:
Tone Partljič: Voranc, prva knjiga
Založba: Beletrina, 2025
Cena: 34 evrov