Film / A House of Dynamite

zelo za

Vojne igre.

Posthladnovojnega jedrskega detanta je konec – še 19 minut, pa Chicaga ne bo več! Ameriška vojaška baza na Aljaski namreč nekje v južni Aziji zazna lansiranje jedrskega izstrelka, ki sproži vse alarme, pa čeravno ni jasno, kdo sploh ga je lansiral. Kaj, če je le test? Le trik? Le provokacija? Kaj, če ni? Nenadoma naturalistično, že kar reportažno, a brezhibno kinetično – hej, film je posnela Kathryn Bigelow, avtorica filmov Bombna misija in 00:30 – Tajna operacija – skačemo iz ene vojaške baze v drugo, iz enega nadzornega centra v drugega, iz enega skrivnega kompleksa v drugega (s Strateškega poveljstva v Situation Room Bele hiše), eksperti pa – ja, to je ultimativni bazar profijev, lunapark uniform, činov, akronimov in hierarhij, političnih in vojaških – brutalno strmijo v ekrane in bevskajo v telefone, s čimer ustvarjajo vtis, da sta tretja svetovna vojna in konec sveta strukturirana kot računalniška igrica. A Chicago je tik pred tem, da postane Hirošima. »Norost,« dahne ameriški predsednik (Idris Elba), ki dobi odgovor: »Ne, gospod – realnost.« Ko svet obvisi na nitki, civilna družba ne obstaja več. Ostane le živčevje urgence. Le trzanje in hrzanje aparata države nacionalne varnosti. Le neskončno repetiranje kriznih trenutkov. Le utripanje opcij. Le tovarna napetosti. Časa pa ni. Plana B tudi ne. Izgubili bodo Chicago – in nimajo pojma, zakaj.

A House of Dynamite – totalno imerzivni, multiperspektivni, postlinearni geopolitični triler paranoje in katastrofe – je resničnostna verzija Badhamove klasike Vojne igre (1983), v kateri se izkaže, da je tretja svetovna vojna oz. konec sveta le igrica, ki jo sproži računalnik, in inverzija Lumetove Kritične točke (1964), v kateri tehnična napaka nehote sproži jedrski napad na Moskvo, ki ga ni mogoče odpoklicati. Film o svetu, v katerem narcizem neha zamujati. (Netflix)

_wpw2QHJNco