Kultura / Pripovedovalec zgodb

Rojen je bil očetu Libanoncu in materi Palestinki. Njena družina se je v Bejrut zatekla, potem ko so izraelski napadi sprožili več valov beguncev iz Gaze in z Zahodnega brega. A tudi sam je bil otrok vojne. Tudi razmere v Libanonu so bile namreč negotove in razvnete in pred natanko petimi desetletji so se razplamtele v državljansko vojno, ki je trajala petnajst let.

Ob njenem začetku je imel komaj osem let. Tisto malo, česar se iz predvojnih časov spomni, je megleno in pomešano s spomini iz afriške države Sierra Leone, kjer je več let delal njegov oče. »Kar zadeva opise predvojnega Libanona kot Pariza ali Švice Vzhoda, pa moram reči, da mi ponavljanje teh fraz skozi desetletja v ustih pušča zelo slab priokus,« pravi.

Precej bolje se spomni, kako je pri devetih ali desetih letih v roke prvič prijel fotoaparat. Ni ga več odložil. Naučil se je razvijanja fotografij v temnici. Želel je postati fotoreporter, nekaj časa celo vojni fotoreporter. »Res je. Moj oče je bil ljubitelj fotografije in je spodbujal moje interese,« pravi. Seveda ni trajalo dolgo, preden je prvič fotografiral vojno uničenje. Kaj je bilo na tistih prvih posnetkih, več ne ve. »Me pa danes mika, da bi dejal, da se le stežka spomnim fotografije, ki sem jo posnel sam ali jo je posnel kdo drug, tudi pred vojnami, ki ne bi bila povezana z vojnami – s tistimi v Libanonu in tudi z drugimi,« doda.

Ko je imel petnajst ali šestnajst let, je ena izmed strani v državljanski vojni v gorskem območju, kjer so z družino živeli, razglasila mobilizacijo. Oče ga je takrat posedel na čoln in poslal iz države. Kaj bi se zgodilo, če bi ostal? »Lahko si zamislim več scenarijev,« odgovori. In našteje jih kar šestnajst. Skoraj vsi so vsaj delno do pretežno črni. »Lahko vidite, kam merim s tem. Scenarijev je preveč.«

Razstava Walida Raada je ena od dveh letošnjih najbolj težko pričakovanih razstav. Druga je seveda razstava skupnih del Marine Abramović in Ulaya v Cukrarni.

Oče mu je s tem, ko je uredil njegov odhod iz Libanona, omogočil preživetje. Hkrati pa mu je omogočil, da si je pozneje, na drugem koncu sveta, zgradil izjemno, zavidanja vredno umetniško kariero. Je eden redkih umetnikov arabskih korenin, ki so mu na široko odprta vrata najuglednejših zahodnih kulturnih ustanov. Sloviti newyorški Muzej moderne umetnosti MoMa je retrospektivno razstavo njegovih del pripravil že leta 2015. Gostil ga je tudi nič manj prestižni pariški muzej Louvre, pa Zürich Kunsthaus, Hamburger Kunsthalle, madridski Narodni muzej Thyssna Bornemisze, amsterdamski muzej Stedelijk, stockholmski Moderna Museet ... Tu je še dolga vrsta drugih razstavišč in najpomembnejših bienalov (med drugim Documenta 11, Documenta 13, Beneški bienale, Bienale v Sao Paolu ...) v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Aziji in obeh Amerikah. In potem so tu še številne najuglednejše nagrade. Med njimi tudi Hasselbladova nagrada (2011), ki ji nekateri pravijo kar Nobelova nagrada za fotografijo. Lani so ga ovenčali z nagrado Ameriške akademije umetnosti in književnosti. Letos je prejel nagrado umetniške fundacije Trellis.

Kadar ne ustvarja, poučuje fotografijo na Bard Collegeu, eni najpomembnejših ameriških umetniških šol. Kadar ne ustvarja in ne poučuje, je velika verjetnost, da je na poti, da bi pripravil svojo naslednjo razstavo ali pa uprizoril performans, saj je prav toliko kot vizualni umetnik tudi performer, pripovedovalec zgodb. Samo v tednu, ko sva si dopisovala in je nastajal pogovor za Mladino, je potoval med Bejrutom, Doho, Šanghajem in domačim New Yorkom. In zdaj prihaja v Ljubljano. V Ljubljano? Da, v Ljubljano!

V slovenski prestolnici se je nekajkrat že mudil. Enkrat se je tudi že predstavil tukajšnjemu občinstvu – leta 2019 je na festivalu Mladi levi uprizoril znameniti performans Les Louvres in/ali Brcanje mrliča, ki je del njegovega odmevnega umetniškega projekta, v katerem je izrazito kritičen do gradnje novih megalomanskih muzejev na Bližnjem vzhodu. A tokrat prihaja še bolj »na polno«, s celo paleto svojih del. V petek, 21. novembra, bodo v Moderni galeriji namreč odprli njegovo veliko razstavo Festival (ne)hvaležnosti.

Kustosinja razstave, ki si jo bo mogoče ogledati vse do 27. maja prihodnje leto, je Zdenka Badovinac, nekoč dolgoletna direktorica Moderne galerije, danes samostojna kuratorka in predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada, ki tudi po upokojitvi ostaja polno vpeta v mednarodni svet sodobne vizualne umetnosti. Z Walidom Raadom sta se pred desetletjem spoznala v Avstraliji in se našla v zamisli, da bi njegovo razstavo nekoč lahko pripravili tudi pri nas, v Moderni galeriji. Morda bi se konkretnejših dogovorov lotila že kdaj prej, če se vmes ne bi zgodil obračun tretje Janševe vlade s kulturo, v katerem so kompetentni direktorji kulturnih ustanov – tudi Zdenka Badovinac – s položajev morali oditi, nasledili pa so jih precej manj kompetentni direktorji, ki položaju niso bili kos. V Moderni galeriji je sledila agonija – za zaposlene in za obiskovalce. To temno obdobje se je medtem sicer končalo. A nekatere posledice so še vedno vidne in ustanova zaradi njih težko diha s polnimi pljuči.

Naslednjega pol leta pa bo Moderna galerija zagotovo spet na polno zasvetila na mednarodnem zemljevidu sodobne umetnosti. Na razstavi Walida Raada si bo namreč mogoče ogledati tri umetnikove osrednje, globalno prepoznavne projekte, v okviru katerih je posebej za to priložnost ustvaril tudi povsem nova, še nikoli prikazana dela. To je izjemna novica, ki bo v Ljubljano nedvomno pritegnila tudi marsikaterega obiskovalca iz tujine. Zato ne preseneča, da je prav razstava Walida Raada ena od dveh letošnjih najbolj pričakovanih razstav. Druga je seveda razstava skupnih del Marine Abramović in Ulaya, ki jo bodo teden dni kasneje, 30. novembra, odprli nedaleč stran, v ljubljanski Cukrarni. Obe sta dokaz, da Slovenija, čeprav se ne zdi vedno tako, zmore gostiti tudi velike pregledne razstave najbolj osrednjih imen iz mednarodnega sveta sodobne umetnosti.

Nadomestni svet nasilja

A vrnimo se še malo v preteklost – k čolnu, ki je mladega Walida Raada odpeljal iz Libanona. Njegov cilj so bile Združene države Amerike, kjer so mu ponudili zatočišče. Danes, v času Trumpove grobe imigrantske politike, to zveni kot misija nemogoče. A obstajajo razlogi, zakaj je ta država podeljevala in podeljuje vizume, še posebej prosilcem iz arabskega sveta. »Danes je ameriški imigracijski sistem morda bolj naklonjen kristjanom ali judovskim Arabcem, več možnosti za sprejem bi lahko imeli tudi Sirijci, Izraelci ali libanonski Druzi. Z drugimi besedami, Trump z grobim in absolutnim jezikom le naglas ponavlja, kar se je prej govorilo tišje: da je bila ameriška imigracijska politika vedno sestavni del njene zunanje politike,« pravi Walid Raad. Prepričan pa je, da so uradniki »pri uveljavljanju priseljenske politike še mnogo bolj pristranski (in s tem bolj politični). Vse skupaj je tako le še bolj napeto«.

Na drugi strani Atlantika svojih korenin ni pozabil – nasprotno, tam jih je začel šele zares raziskovati. Med študijem fotografije se je vpisal še na bližnjevzhodne študije, se vanje dodatno poglabljal med pripravo magisterija in doktorata iz kulturnih študij. K Libanonu in širšemu Bližnjemu vzhodu – in s tem k vojnam, nasilju, trajni nestabilnosti in njihovim posledicam – pa se vedno znova vrača tudi kot umetnik.

Ker je to njegov dolg? »Res čutim nekakšen dolg,« priznava, »vendar ne do Libanona ali Bližnjega vzhoda.« Dolg, ki ga čuti, je precej bolj abstrakten. Gre za dolg, o katerem govori tudi njegov prijatelj, libanonsko-ameriški filozof Džalal Tufik, ki ga Walid Raad nadvse rad citira. Tufik umetnika – če povemo zelo preprosto – razume kot nekoga, ki ne sodeluje le z umetniki svojega časa, temveč obenem tudi z umetniki prejšnjih generacij, v delih katerih uživa na »kredit«, in umetniki bodočih generacij, ki jih bodo njegova dela šele zaznamovala. V umetniškem ustvarjanju se namreč »pojavljajo paradoksi, podobni tistim v zgodbah o potovanju skozi čas«.

Walida Raada pa kot umetnika niso zaznamovali le ti premisleki, temveč tudi to, da se je oddaljil od klasičnega fotoreporterstva. Še vedno sicer pripoveduje zgodbe o resničnih krajih in dogodkih, vendar se podobam, fotografijam, pridružujejo še zvoki, predmeti, glasovi, geste in besede. Pridružuje pa se jim – in to je tisti ključni odmik od fotoreporterstva – tudi fikcija. Njegove podobe so ponavadi videti kot kopije »dokumentov«, denimo zvezkov, skicirnih knjig, poslovnih knjig. Kot dokumenti, ki jih je izvlekel iz arhiva. Ker jih pomeša s tistimi, ki jih je dejansko našel v arhivih, ne vemo, kateri so resnični in kateri ne. Vse tudi obravnava enako – kot najdbe. In okoli njih se mu sčasoma »razkrije zgodba«.

Lahko bi tudi rekli, da Walid Raad ustvarja dokumente, za katere je prepričan, da nekje morajo obstajati, a jih ob brskanju po zgodovini ni našel. »Izkaže se, da so obstajali na mestu, imenovanem fikcija,« doda.

Raadov pristop, s katerim nastajajo novi fascinantni svetovi, ki odpirajo vrata v nadomestni svet nasilja nad ljudmi, nad zemljo, nad zgodovino, je bil v času, ko ga je začel prenašati v umetniške projekte, tako zelo svež, da je temeljno, pionirsko spremenil to, kako se sodobna umetnost ukvarja s političnim nasiljem in zgodovinsko travmo, ne da bi se zanašala na dokumentarno. Danes velja za ključno referenčno točko v povojni in postkolonialni umetnosti.

Raadov pristop k ustvarjanju nadomestnih svetov nasilja je bil pionirski – nov način, kako se sodobna umetnost lahko ukvarja s političnim nasiljem in zgodovinsko travmo.

Zato ne preseneča, da je njegov najbolj sloviti dolgotrajni umetniški projekt, ki ga je leta 1989 začel podpisovati kot The Atlas Group, požel izjemno zanimanje po vsem svetu. Gre za bogat in – čeprav je projekt uradno trajal do leta 2004 – še vedno rastoči arhiv dokumentov, ki se ukvarjajo z dolgotrajnimi vojnami v Libanonu ter z njihovimi političnimi, družbenimi in psihološkimi posledicami.

In del tega projekta si bomo lahko ogledali tudi v Moderni galeriji, kjer mu bosta namenjeni dve od petih sob. V eni nas bo med drugim pričakal pravi avtomobil hrošč, letnik 1971. Zgodba o njem gre takole: »Septembra 1983 je ob obalo Libanona priplula najbolj odlikovana ameriška bojna ladja, USS New Jersey. Bila je del večnacionalnih sil, poslanih z namenom, da po izraelski invaziji na Libanon in posledični izselitvi Osvobodilne organizacije Palestine (PLO) iz Bejruta zagotovijo ’mir in red’. Že nekaj dni po prihodu so ameriške sile postale tarča napadov, kar je pripeljalo do bombnega napada na marinsko poveljstvo v Bejrutu oktobra 1983, v katerem je umrlo 241 ljudi. Tik preden so se ameriške sile umaknile iz Libanona, je USS New Jersey izstrelila 288 granat iz svojih mogočnih 16-palčnih topov v libanonske gore – to je bilo prvič po vietnamski vojni, da je ladja streljala v spopadu. Med to divjo salvo izstrelkov je ena od granat padla na hišo moje družine.«

Kako je to povezano s hroščem? Tako, da je vsaka granata, enako kot hrošč, »tehtala eno tono«. In ko je švignila po zraku – in preden je pri oddaljenosti do 37 kilometrov »ustvarila krater s premerom 15 metrov in globino šest metrov« – so jo mnogi »primerjali z letečim hroščem«.

Walid Raad seveda ve, da je bil pobudnik izdelave hrošča, »avtomobila za ljudstvo«, sam Hitler, kar njegovo zgodbo naredi še temačnejšo. »Seveda. A zame ima tudi še veliko drugih pomenov,« odgovori. »Spomnim se, da mi je bila v zgodnjih osemdesetih zelo všeč ameriška igralka Brooke Shields. Leta 1983 je odpotovala v Libanon, da bi podprla ameriške marince, ki so bili tam nameščeni. Zabavala jih je na ladji USS New Jersey – ladji, ki bo bombardirala mojo hišo. Dvajset let pozneje sem naletel na oglas za Volkswagen, v katerem je kot predstavnica znamke nastopila Brooke Shields. Oglas je bil za Volkswagnov avto z imenom ’boom’. Ironično, kajne?«

Na ljubljanski razstavi bo še kar nekaj drugih del, podpisanih z imenom The Atlas Group. Nekoliko presenetljivo pa bomo v enem od njih, delu z naslovom Better be watching the clouds (again and again), naleteli tudi na nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita in nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševića.

Izklopiti slap

V Moderni galeriji bomo lahko pobliže spoznali še dva druga Raadova dolgotrajna umetniška projekta. V prvem, Sladke besede: Bejrut (Naročila) – v izvirniku Sweet Talk: Beirut (Commissions) –, dokumentira Bejrut, njegove stavbe, ulice, izložbe, vrtove ... Drugi, Skice tega, kar bi lahko zatajil – v izvirniku Scratching on Things I Could Disavow – je njegova raziskava umetniških infrastruktur v »arabskem svetu«.

Ta je pritegnil ogromno pozornosti, saj je Bližnji vzhod zadnja leta v ospredju tudi zaradi premožnih šejkov in drugih pripadnikov elit, ki na dražbah za umetniška dela namenjajo osupljivo vrtoglave zneske. Druga stran istega kovanca so novi gigantski muzeji, ki so začeli vznikati kot gobe po dežju. Največ naj bi jih zgradili na otoku Sadijat v Abu Dabiju, seveda po načrtih največjih zvezd arhitekture. Louvrov muzej v Abu Dabiju že stoji in je množično obiskan muzej na Bližnjem vzhodu. Potem ko so začeli leta 2011 v bližini graditi Guggenheimov muzej po načrtih Franka Gehryja, pa se je zapletlo.

Prav Walid Raad je bil skupaj z organizacijo Gulflabor (Zalivsko delo) eden največjih kritikov tega projekta. Opozarjali so na različne problematike, med drugim na brutalno izkoriščanje azijskih delavcev, najetih za gradnjo muzeja. Muzej namreč ni le stavba, zbirka in program. Muzej je tudi vse ostalo – tudi način, kako se muzej gradi. In če se muzej gradi tako, da so delavci obravnavani kot sužnji, je to škandalozno. Še toliko bolj, če gre za muzej, katerega zbirka bo vsebovala številna tako imenovana politična umetniška dela iz regije. In za muzej s sedežem v bogati državi, ki si dostojno plačilo delavcev lahko privošči. Odgovornim v muzeju so leta poskušali predstaviti druge poti. Niso jim prisluhnili. Prisluhnili pa so jim umetniki, ki so se pridružili bojkotu te ustanove. Združeni arabski emirati so aktivistom odgovorili s prepovedjo vstopa v državo. Ali ta desetletje kasneje še velja? »Da, na žalost,« odvrne Walid Raad.

Muzej bo po vsej verjetnosti odprt prihodnje leto. »Prepričan sem, da bo zbirka čudovita in program bogat. A hkrati se sprašujem, kako šele bi bil obisk tega muzeja nagrajujoč, če bi bil ta zgrajen v skladu s političnimi ideali številnih umetnikov, ki tam razstavljajo, ter zaposlenih in kustosov, ki tam delajo,« pravi Walid Raad.

S svojim »muzejskim« projektom se ni omejil le na Bližnji vzhod. Eno najnovejših del za ta projekt je ustvaril z brskanjem po arhivih Moderne galerije. Njegovo pozornost so pritegnile fotografije – a sploh ne umetniška dela, temveč madeži na stenah, ki so nastali po poplavi leta 2021, ali pa štrleči električni kabli. »Vedno me pritegne, kar obdaja umetniška dela,« priznava Walid Raad. »Od stene, barve in teksture stene ... do stranišča, garderobe, kuhinje, kavarne, stavbe in rastlin okoli samega muzeja,« našteva. Ti elementi se mu ne zdijo naključni, včasih celo »bistveni za doživljanje umetniških del«. Sicer pa je bila izkušnja v Moderni galeriji precej bogata. Pomagala mu je »najti in ustvariti nekatere muzejske elemente, ki bi lahko bili ključni za muzeje v Bejrutu, Ramali, Damasku, Dohi ali Kairu«.

Ja, tako mednarodno razmišlja in deluje. In s tem vedno znova odpira prostor tudi za druge umetnike z Bližnjega vzhoda. Bori se proti temu, da bi bili, zlasti v zahodnem svetu, obravnavani kot eksotični ali nišni, zaslužijo si biti del globalnega sveta umetnosti. Sam je dokaz, da je to vsekakor mogoče.

V zadnjih letih so teme, ki jih v svojih delih razpira – predvsem tiste, povezane z vojno –, prerasle celo v najbolj aktualne teme tega trenutka. Oči vsega sveta so uprte v Gazo, v neposredni prenos genocida, ki ga mednarodna skupnost ni in ni preprečila. Ali ga je to presenetilo? Ali pa ga na Bližnjem vzhodu, ki je večno prizorišče velikih geopolitičnih spopadov, nič več ne more presenetiti? »Poskušal sem najti besedo, ki bi opisala, kaj čutim in si mislim o genocidu v Gazi in tudi drugih vojnah. Pogledal sem v slovar sopomenk in ugotovil, da se s tem ujemajo skoraj vse sopomenke glagola ’presenečen’: osupel, zmeden, pretresen …« pravi. »Toda v mednarodni skupnosti odmevajo tudi javni protesti v podporo Palestini – in seveda je tu nekaj držav, med njimi tudi Slovenija, ki so storile več kot večina drugih. Tudi to je enako osupljivo, zmedeno, pretresljivo ...«

Ima še upanje, da Bližnji vzhod – kamor se pogosto vrača in kjer še vedno fotografira – nekega dne morda ne bo več razumljen predvsem kot prostor izgube? Je po vseh vojnah in konfliktih mirno sobivanje mogoče? To je kompleksno vprašanje, Walid Raad si želi izposoditi še en premislek filozofa Džalala Tufika. A že njegov prvi odziv, četudi kratek, je zgovoren: »O mirnem sobivanju pravzaprav ne vem nič. Že sam s sabo težko sobivam mirno.«

Morda po svoje na to vprašanje odgovori tudi njegovo opažanje, da nekateri vidiki vojn v Libanonu, ki jih je od nekdaj netil človek, vse bolj postajajo podobni naravnim pojavom. Kot pravi Walid Raad, so pomembne vojaške in politične figure, povezane z vojnami, »mene in druge tako dolgo preganjale, da se zdi, kot da imamo opravka z nekim naravnim pojavom, ki je zunaj mojega nadzora. Morda bi se politični sistem, ki ga preziramo, dal spremeniti, če bi bili ti ljudje ’zamenljivi’. A za nekatere od teh figur se zdi, kot da ’živijo naprej’ tudi po svoji fizični smrti. Opraviti imamo torej s pojavi, ki so primerljivi s tem, da bi želeli spremeniti vreme ali izklopiti slap«. 

* Fotografije objavljamo z dovoljenjem Sfeir-Semler Gallery, Paula Cooper Gallery in umetnika Walida Raada.

Razstava:
Walid Raad: Festival (ne) hvaležnosti
Kje: Moderna galerija, Ljubljana
Kdaj: od 21. novembra 2025 do 27. maja 2026