Knjiga / Tone Frelih: Podle igre

+ + +

Zamenjava zaradi bolniške

Tone Frelih (1945) je serijski pisec kriminalk, od prve pred dobrim ducatom let, seveda še z drugo ekipo, nastanjeno na drugi lokaciji in še ne na Prešernovi, se ukvarja večinoma z velikimi zgodbami. Recimo s provizijami pri spremembah namembnosti parcel, bančnimi posojili ali zakulisjem nabave vojaških vadbenih letal, pri kateri se v mešetarjenje in provizije vključijo različni akterji – in potem izgine torba z dokumenti, namesto nje pa se pojavijo trupla.

Pred časom je Frelih kot glavno preiskovalko vpeljal Lenko Meglič, tokrat pa jo zaradi bolniške odsotnosti, od zadaj jo zabodejo v temi, nadomešča sodelavec in prijatelj Boštjan, ki je iz policijskih vrst prestopil med zasebnike. Za začasno vodenje zapletene igre je očitno primernejši, saj je bolj neposreden, agresiven, rad se oboroži in deluje mimo posebnih enot. Tudi za hierarhijo znotraj policije je manj občutljiv, celo ignorantski.

V zadnjem času je vse več kriminalk, imam občutek, recimo pri dveh izpod peresa Artta Tuominena ali podobnih hibridnih piscev, v katerih je tiha zaveza iz preteklosti ali sodelovanje sicer poštenih ljudi s podzemljem pomembnejše od resnice. Kaj šele od korektno speljanih preiskovalnih in dokaznih postopkov, ki potem zdržijo tudi na sodišču. V Podlih igrah detekcija in iskanje krivca hitro zažene lov na lokalnega Kayserja Sozeja, neulovljiv in strašen lik iz Osumljenih petih; Mič, o katerem nihče ne ve nič, dokler se ne pojavi, in pojavi se kmalu in prav stereotipno zanemarjen in nasilen, je glavni osumljenec. Potem se med posameznimi policijskimi enotami prerivajo, kdo ga (ne) pozna, čeprav z nekaterimi, recimo z drogeraši, kot pravijo protimamilarskemu oddelku, očitno sodeluje. Skrivnostni Mič s svojo zmuzljivo odsotnostjo skoraj zablokira vsakršno resno preiskavo, toliko bolj presenetljivo, saj gre za nič manj kot za napad na visoko inšpektorico policije, vodjo enote za krvne delikte. Mič prekrije vse, in kot pištola, ki se pojavi na začetku drame in mora do konca ustreliti, seveda tudi ustreli.

Frelih se tokrat potopi v svet posebnih metod, prikritih sredstev, policistov, ki se izdajajo za lažne narkomane, skrivnih kotičkov, kjer se osvobojene in ničemur zavezane veje policije ukvarjajo z biznisom in malo tudi čistijo teren, kadar gre za konkurenco. Napeta igra, kdo bo koga, pa poteka na terenu, ki morda Frelihu ni tako blizu kot bančni sektor ali trgovina z orožjem, saj manjka recimo LSD in kokaina in so potem vsi navlečeni živčni in je infiltracija na narkomansko sceno za tiste pod krinko toliko težja, ker običajni osumljenci ostajajo doma in čakajo na novo pošiljko. Podle igre nam sugerirajo, da lovke preprodajalske hobotnice segajo vse do centralnega ganglija, torej visokih policijskih uradnikov.