Prvi teden / Si je Kordiš umazal roke?

Ustanovitev vsake politične stranke je nekaj dobrega. Prav je, da so ljudje aktivni, prav je, če jih povezujejo skupna gesla, še bolj prav je, kot to velja za prihajajočo stranko Mi, socialisti, če so ta gesla v izhodišču univerzalna in pozitivna – govorijo o delavskem razredu, solidarnosti, ljudskem gibanju, razredni zavesti, javnih storitvah, miru, bratstvu med narodi.

V tem smislu smo lahko zadovoljni z napovedano ustanovitvijo nove leve stranke pod vodstvom Mihe Kordiša. Vsak porod novega »ljudskega gibanja«, kot se predstavlja, je nedolžen. Pravi obraz politiki pokažejo šele, ko se spoprimejo z dejanskimi težavami, to pa pogosto ni romantičen boj med absolutnim zlom in absolutnim dobrim, med »kapitalom« in »delavcem«, med mirom in vojno, ampak mukotrpno odločanje med številnimi slabimi možnostmi.

Kordiš je doslej slovel po udarnih, lahko bi zapisali celo levopopulističnih geslih, o dejanski vrednosti katerih ni mogoče soditi. Ta teden so njegove besede meso postale. Ne mislimo na ustanovitev stranke Mi, socialisti, temveč na zbiranje podpisov za razpis referenduma o pokojninski reformi. Formalno je za referendumsko pobudo stala Delavska koalicija, a bilo je očitno, da je bila povezana z ustanavljanjem Kordiševe stranke. Tako je Kordiš vsaj nastopal. Sprva je ljudi glasno pozival, naj oddajo podpis proti pokojninski reformi – čeprav uradno za akcijo ni stal –, ko je bilo zbiranja podpisov konec, pa je v javnosti postal glavni razlagalec rezultatov. Imel je polna usta hvale za pobudnike referenduma, ki naj bi utelešali »renesanso sindikalnega borbenega organiziranja«, in verjetno tudi ni naključje, da se je ustanovitev stranke časovno ujemala s koncem zbiranja podpisov.

Kaj to pomeni za njegov strankarski projekt? Poskus doseči razpis referenduma o pokojninski reformi je bil precej drzna poteza. Dolgoletna slovenska sindikalistka, bivša predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič je referendumske pobudnike označila – ne sicer točno s temi besedami – za koristne idiote. Velika večina sindikatov je namreč pokojninsko reformo podprla, to je približno 90 odstotkov članstva, preostalih 10 odstotkov, je v intervjuju za Mladino menila Jerkičeva, pa sicer ima »svoje stališče, to jim priznavam, opažam pa tudi, da so jim zdaj hvaležni v SDS«.

Šest sindikalnih central od sedmih je moralo v začetku oktobra na posebni tiskovni konferenci pozvati ljudi, naj ne oddajo podpisa za referendum. In če izhajamo iz tega, da je pokojninska reforma po mnenju velike večine sindikalistov dobra, je bila poteza nove leve politične sile, zapišimo kar nove Kordiševe stranke, oblika frakcijskega boja na plečih zaposlenih. Ne gre le za plehki populizem, ampak je ta škodljiv, saj so akterji v univerzalne floskule zapakirali svoje politične interese in osebne zamere. Bili so torej pripravljeni razbiti »delavsko enotnost« in krhko soglasje na levem polu za lastno majhno zmago.

Zdi se, da je javnost to nakano – vojno dobičkarstvo – spregledala.