V središču / Zadnje pivo

Med 26. januarjem in 28. marcem 2013 sem zaradi težke bolezni ležal v Splošni bolnišnici Jesenice. Ker sem odklonil predlagano terapijo, mi je sestra prinesla pismo. Vodstvo bolnišnice me je prijazno okaralo, ker si zdravljenje predstavljam po svoje, in dodalo besede, ki so se mi globoko vtisnile v neizprosni spomin: verjetno boste umrli. Verjetno nisem umrl, duhovi s prsti ne pritiskajo na tipke na tipkovnici, kar trenutno počnem jaz.

Je pa v času, ko sem zasedal posteljo in čakal, da bom verjetno umrl, v sobi v resnici umrlo pet ljudi. Vsi so bili moški, ker smo bili v sobi za moške. Hodil sem le s težavo, pobegniti nisem imel kam in tako sem njihovo umiranje spremljal od začetka do konca, v 3D tehniki in z izvrstnim ozvočenjem. Štirje so umrli zaradi srčnega popuščanja, eden zaradi posledic možganske kapi.

Umiranja srčnih bolnikov so bila podobna: začeli so težko dihati, potrebovali so vse višje vzglavje, vse bolj so hropli in vse manj dojemali okolico. Piti niso smeli, ker bi se jim tekočina takoj nabrala v prsni votlini in še poslabšala njihovo stanje, lahko vse do takojšnje smrti. Sestre so jim z nekakšno gobico zgolj močile usta, a to je bilo premalo, trpeli so žejo, marsikdaj sem od njih slišal besedo voda. Zanjo so prosili zaman, niso je dobili. Trpeli so do točke, ko niso več. Ker niso imeli več jasne zavesti, samo hropli so in hropli. To je trajalo dan, dva, tri, ljudje so različni in tudi umirajo različno.

Smrti so si bile vendarle podobne, z izjemo ene. Hropenje bolnikov je postajalo vse šibkejše, plitvejše, spremenilo se je skoraj v normalno dihanje. Potem je nastopila tišina. Bili so mrtvi. Pritisnil sem na tipko za zvonec nad vzglavjem; čez nekaj minut je prišla medicinska sestra ali medicinski tehnik, češ, kaj tečnarim. Povedal sem, da sam ne potrebujem nič, da pa je gospod na postelji nasproti moje umrl. Pozabili so name, si ogledali pokojnika, ocenili, da je res pokojen, in poklicali zdravnika. Ta je prišel, s stetoskopom ugotovil srčno smrt in zabeležil čas ugotovitve.

Medicinske sestre so okrog postelje postavile oranžno špansko steno, da je mrtvi dobil nekaj zasebnosti. Vsi, ki so bili za steno, so govorili zelo tiho, težko je bilo kaj razbrati iz njihovih besed. Saj ni bilo potrebno, umrl je človek, začel se je standardni, predvideni postopek za takšne žalostne primere. Vsekakor je medicinsko osebje z mrtvimi ravnalo dostojanstveno; čeprav so bili vajeni smrti, se jih je vsaka posamezna vsaj malo osebno dotaknila, čuteče človeško bitje ne more ostati ravnodušno ob smrti sočloveka.

Med drugo in tretjo sobno smrtjo sem še sam začel težko dihati. Nisem imel težav s srcem, le pljučnico sem staknil. Nalezel sem se je od 150-kilogramskega Bosanca, ki je ležal na sosednji postelji, zaradi pljučnice seveda. Kašljal je svojemu telesu primerno, močno, silovito, glasno, neslo je vse do moje postelje. Pljučnico sem prej že imel in prebolel, znal sem prepoznati simptome. Začutil sem jih v nedeljo popoldne, skupaj z bolečinami v prsih in visoko vročino. Zvečer nas je prišla pogledat dežurna zdravnica, ki je bila podobna coprnici. Nič podobna, je kar bila coprnica; ko sem ji rekel, da imam pljučnico, sem zaslišal:

Pritisnil sem na tipko zvonca nad vzglavjem; čez nekaj minut je prišla medicinska sestra ali medicinski tehnik, češ, kaj tečnarim.

»Vsega pa tudi ne morete imeti.« Potem je odšla. Preživel sem težko noč, vse teže sem dihal in zaradi visoke vročine vse teže mislil. Kar se mene tiče, je lahko tedaj umrl še en sotrpin, jaz tega nisem zaznal. Zjutraj bi bilo tudi idiotu (za coprnice nisem prepričan) jasno, da imam pljučnico v hudi obliki. Odpeljali so me na rentgen, da smo dobili še črno na belem in belo na črnem. Moj imunski sistem je bil na psu, shujšal sem za več kot petindvajset kilogramov. Ne zaradi knjige Vide Petrovčič (ki menda ni več bestseller), pač pa zaradi osnovne bolezni. Bil sem razmršen in bradat okostnjak, ki ne more poskrbeti niti za osnovno higieno, marsikdo od medicinskega osebja je ravnal z menoj v skladu z videzom in po hitrem postopku odnesel pete proč od moje postelje.

Nekaj dni sem hropel, kašljal, bledlo se mi je, dogajanja v sobi občasno sploh nisem zaznaval, kar pa ni bilo pomembno, znašli so se tudi brez mene. Težav z dihanjem me je odrešil dr. Joško Fajdiga, zlata duša in oddelčni zdravnik, ki mi je prisluhnil in razumel, zaradi njega so me tudi tako dolgo trpeli v bolnišnici. Čez nekaj dni je prišel k meni z dolgo iglo in posodo. Iglo mi je zapičil med rebra na hrbtu in najbrž vse do pljuč. Ven je začela pritekati rumenkasta tekočina, kar nekaj se je je nabralo v posodi. Več je je bilo, manjši pritisk sem čutil v prsih.

Naslednji dan sicer nisem bil zdrav, le pljučnice nisem več imel. Prav kmalu sem bil priča novemu umiranju, tokrat na sosednji postelji, meter in pol od mene, prav na tisti, na kateri je pred dnevi ležal debel, kašljajoč Bosanec. Pripeljali so starejšega moškega, ujel sem, da ga je zadela možganska kap. Ta lahko povzroči marsikaj, novemu gospodu je povzročila potrebo po vpitju. 

Neprestano je vpil. Noč in dan. Spanje? Odpade. Preglasno je. Kaj lahko storiš, če imaš v jugularni veni centralni kateter, povezan s steklenicami na stojalu ob postelji? Nič ne moreš storiti, lahko le ležiš in poslušaš tuljenje. Poslušal sem ga tako dolgo, da sem se skoraj že navadil nanj, a je nato začelo ponehavati. Vse tišje je bilo, pojavili so se premori med dvema krikoma. Šele potem je nastopila tišina, a ne popolna, moški je še dihal. Sopel pravzaprav. A sopenje je šlo po isti poti kot tuljenje, postajalo je vse šibkejše in šibkejše, dokler ni nastopila popolna tišina, vsaj kar se sosednje postelje tiče. Pritisnil sem stikalo, na tipko za zvonec, nadaljevanje poznamo.

Naslednji je umrl moški, ki je bil ob mojem prihodu v bolnišnico videti kar pri močeh. Celo karal me je, ker nisem sprejel terapije. Večino časa je sedel na postelji; ko je imel bolj prijazno fazo, mi je povedal, da čaka na operacijo srca v Ljubljani. Ni je dočakal. Dočakal je usodo prvih dveh sobnih bolnikov s srčnim popuščanjem v zadnji fazi. Iz sedečega položaja se je prestavil v ležečega z visokim vzglavjem. Dihanje se je spremenilo v sopenje, sopenje v hropenje, vedel sem, kakšno bo nadaljevanje – in je takšno tudi bilo. Tisto, kar bi sam ocenil za umiranje, je pri njem trajalo približno tri dni, organizem se je boril, zmagati ni mogel. Tretji ali četrti dan je dihanje postalo plitvejše. Postajalo je tudi vse tišje, dokler ga sploh ni bilo več. Pritisnil sem na stikalo za zvonec …

Naredil sem kar dolg ovinek, kajti tole pišem zaradi petega moškega, ki je umrl v času mojega ležanja na eni od petih postelj v sobi jeseniške bolnišnice v času, ko je padla druga Janševa vlada in ko smo dobili prvega papeža z imenom Frančišek. Za novice je poskrbel radio, vsak drugi pacient ga je prinesel s seboj, igrali so po trije hkrati. Če se je kdo pritožil nad obupnimi razmerami v sobi, mu je sestra rekla:

»Niste doma, ste v bolnišnici.«

Sopenje je šlo po isti poti kot tuljenje, postajalo je vse šibkejše in šibkejše, dokler ni nastopila popolna tišina, vsaj kar se sosednje postelje tiče.

Peti mrtvec torej. Ne, ni še mrtvec, leži ob nasprotni steni na postelji ob oknu, a že globoko diha. Pregloboko, da bi bilo zdravo. Kmalu je prišel do stopnje, ko ni smel več piti. Sestre so mu le močile ustnice. Prosil je za vodo, a je ni dobil. Kljub umiranju je bil popolnoma priseben, tudi pogovarjal se je lahko; no, bolj težko kot lahko, a se je. Kaj sem mogel? Gledal sem ga, vedoč, kaj ga čaka. Sopenje, hropenje, sopenje, glasno dihanje, tiho dihanje, nič dihanja. Vprašanje je le, po koliko dneh ne bo nobenega dihanja več.

O moškem vem le še to, da je bil doma iz bohinjskega konca in da je imel prijatelje. Dobre prijatelje. Vsaj enega dobrega prijatelja. Prišel je na obisk, popoldne, v času mrtvila, nobene sestre ni bilo v sobi. Obiskovalec je bil glasen veseljak, dobro je deloval na umirajočega, celo k smehu ga je pripravil.

Potem je drugi prvega poprosil za pivo. Da je zelo žejen, kaj bi dal, da bi spil še enega …

Obiskovalec ni imel znanja iz medicine, ni vedel, zakaj morajo bolniku s srčnim popuščanjem samo močiti ustnice s tekočino, piti pa jim ne pustijo. Še manj, najbrž nič ni vedel o poteku jalovega zdravljenja svojega prijatelja.

»Ni problema,« je rekel.

Nato je odšel. Po pivo. Ne vem, kje ga je dobil, nisem hodil za njim, vsekakor se je vrnil s pločevinko malega piva. In ga izročil prijatelju, kot da je malenkost. Da, malenkost, zaradi katere bi začela vreščati vsaka medicinska sestra, ki bi ji bila priča. A ni bilo nobene na obzorju, srčni bolnik je v miru izpraznil pločevinko piva. Dobro mu je delo, glas se mu je okrepil, moška sta se šalila in se pogovarjala o dobrih starih časih.

Obiskovalec je odšel, Bohinjec na smrtni postelji je bil še kar dobre volje. Nedolgo zatem je prišla medicinska sestra in mu zmočila ustnice. Vonja po pivu ni zaznala, vsaj rekla ni nič. Zaznavanje vonjav pri umirajočih pacientih pač ni bilo v njenem opisu del in nalog. Spraševal sem se, kaj bo 0,33 litra piva povzročilo bolniku s srčnim popuščanjem, ki ne sme popiti ničesar. Pričakoval sem hudo hropenje, srce je bilo deležno obremenitve, ki ji mogoče ne bo kos. Sopenje je sicer bilo, hropenja pa ne. Konec je bil, kot bi odrezal. Dovolj medicinskega znanja imam, da vem, kaj se je zgodilo: alkohol v pivu je povzročil aritmijo. Moškemu je srce najprej začelo neenakomerno biti, nato je čisto nehalo. Bil je mrtev tako kot vsi predhodniki s srčnim popuščanjem v tej sobi, le da se ni mučil dneve in dneve. Pivo mu je skrajšalo trpljenje, njegov prijatelj mu je izročil nekaj, čemur bi danes rekli sredstvo za prostovoljno končanje življenja. Prostovoljno je vsekakor bilo, bolnik je sam prosil za pivo. Dobil ga je, popil ga je in zaradi njega umrl. Ne takoj, vsekakor pa dneve prej kot bi brez njega. Prijatelj ga je odrešil muk, nudil mu je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

Res, bilo je prostovoljno, a ni bilo zavestno. Ne prijatelj ne umirajoči nista vedela, kakšen bo rezultat. Moški je bil preprosto žejen. Tako žejen, da bi dal življenje za še zadnje pivo v življenju. In ga je tudi dal. Če bi poznal potek, bi se vseeno odločil zanj, o tem sem prepričan. Kdo želi dneve dolgo hlastati za zrakom brez upanja, da ga bo dobil dovolj za svoj oslabeli organizem ...

Od takrat vem: če me vprašajo, ali podpišem za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, bom rekel:

»Dajte mi kuli. Hitro!«