»Z« / Kaj je pokazal Zohran Mamdani?

Prvega maja 1950, na vrhuncu hladne vojne, so v Ameriki vpeljali komunizem. Ne sicer v vsej Ameriki, temveč v Mosineeju, mestecu v Wisconsinu, ki je tedaj premoglo le okoli 1400 prebivalcev. Skupina uniformiranih moških, poslikanih z rdečimi zvezdami, je preprosto vletela, blokirala vse vhode in izhode iz mesteca, aretirala župana Ralpha E. Kronenwetterja in prevzela oblast. Mosinee je pograbil rdeči vihar.

Župan se ni upiral – dobili so ga v pižami. Spal je, ko bi moral biti buden. Ni mu preostalo drugega, kot da je – s pištolo med rebri – tudi preostale prebivalce pozval, naj se vdajo in naj se nikar ne upirajo. Stvar je bila smrtno resna. Ob 10.15 je Mosinee padel.

Komunisti, ki so revolucijo prinesli v malo, odročno, zaspano ameriško mesto, so zavzeli mestno hišo, policijsko postajo, telefonsko centralo in transformatorsko postajo, glavni trg preimenovali v Rdeči trg, oder pa okrasili z napisom: »Država je nad posameznikom!« Nobenega dvoma ni bilo, da kanijo to vukojebino sovjetizirati, kolektivizirati in nacionalizirati. Da bi bilo vsem povsem jasno, kaj se je zgodilo, je komisar Jack Kornfeder, vodja komunistične invazije, oznanil, da je Mosinee odslej del ZSDA – Združenih socialističnih držav Amerike. United Socialist States of America.

Takoj zatem je izdal nekaj odlokov: prvič, odlok o nacionalizaciji vseh lokalnih podjetij in kšeftov, drugič, odlok o ukinitvi vseh političnih strank (razen komunistične), in tretjič, odlok o odpravi vseh civilnih in delavskih organizacij, s sindikati vred. In seveda, zaklenil je cerkev.

Tokrat gre zares! Ni le vaja. Ali impersonacija. Sovražnik ni pred vrati, ampak je na oblasti – ni izvedel invazije, ampak je bil izvoljen.

Prebivalci Mosineeja niso kazali niti najmanjše želje po odporu. Tiste, ki so kazali disidentske ambicije, so itak takoj internirali – naravnost v gulag. Tam so pristale tudi tri nune. Toliko – za strah. Da si ne bi slučajno kdo delal kakih utvar. Ali da ne bi slučajno kdo mislil, da je John Wayne.

Da je John Wayne, je mislil le Carl Gewiss, šef policije, a so ga hitro odpeljali – kmalu zatem so sporočili le, da so ga likvidirali. Po hitrem postopku. Naglo ljudsko sodišče. Komisar Kornfeder je domišljiji pustil bolj malo prostora: »Bliža se ura, ko bodo revni in ponižani delavci vstali in zrušili pokvarjeni ameriški režim!« Iz knjižnice je dal takoj pometati vse »sporne« knjige. Kar pomeni: skoraj vse. Potem so jo raje kar zaprli.

V kinu so tedaj ravno vrteli Izdajalca, antikomunistični film o stalinističnem sojenju madžarskemu kardinalu Mindszentyu – jasno, Kornfeder ga je takoj prepovedal, kino pa preimenoval v Narodni dom. Športno igrišče so zaplenili, v restavracijah so lahko stregli le črni kruh in krompirjevo juho, cene kave in oblek so navili, vpeljali so racioniranje na vseh ravneh, na trgovino pa nabili napis: »Bomboni le za člane Komunistične mladine.«

Ljudje so morali gledati rdečo parado, poslušati komunistične koračnice, gledati komunistične propagandne filme in brati časopis, ki se je po novem imenoval Rdeča zvezda in v katerem je bilo mogoče prebrati Stalinovo biografijo. Konec je bilo svobode. Konec je bilo demokracije. Konec je bilo kapitalizma. In konec je bilo ameriškega načina življenja.

Se je to res zgodilo? So Mosinee res zavzeli in prevzeli komunisti? Ja, absolutno, to se je zgodilo, toda ne zares. Dogodek – komunistična okupacija Mosineeja, komunistična invazija na Mosinee, revolucija v Mosineeju – je bil insceniran. In sicer tako perfektno, da je izgledal kot strašljivo svarilo, kot lekcija naciji: glejte, kaj bi se zgodilo, če bi Ameriko okupirali komunisti! Glejte, kaj bi se zgodilo, če bi Amerika postala sovjetska republika! Glejte, kako izgleda totalitarizem! To se lahko zgodi tudi pri nas! Ta »dan pod komunizmom«, ki so ga preživeli prebivalci Mosineeja, je bil hladnovojna vaja v slogu samozaščitnih akcij Nič nas ne sme presenetiti, ki so cvetele v Jugoslaviji. Kdor se tega še spomni, ve, da je šlo za simulacije izrednih razmer (nesreča, katastrofa, vojna, invazija ipd.), ki so imele, kot so rekli, »množičen politično-mobilizacijski pomen«, preverjale so »obrambno-varnostno pripravljenost« in krepile »poglabljanje podružbljenih odnosov na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite«. Te akcije so preverjale budnost najširših ljudskih množic. In vedno so potrdile, da je ljudstvo budno in pripravljeno, da ga torej ne more nič presenetiti. Noben zunanji sovražnik, kaj šele notranji.

To je potrdila tudi »invazija na Mosinee«, ki je bila pompozna demonstracija komunizma in obenem pompozna demonstracija nevarnosti komunizma. Pripravila jo je Ameriška legija, konservativna, ultrapatriotska, antikomunistična organizacija, ki so jo leta 1919 ustanovili veterani I. svetovne vojne, z leti pa so se vanjo vključevali veterani vseh ameriških vojn. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je Ameriška legija na smrt zaljubila v Mussolinija, v tridesetih pa v Hitlerja. Alvin Owsley, poveljnik Ameriške legije, je leta 1923 celo oznanil, da bi bilo treba ameriško politično ureditev odpraviti in jo zamenjati s fašistično.

»Mamdani the Commie«

V očeh ameriške desnice – ljubeče dedinje Ameriške legije – se je Mosinee zdaj zgodil New Yorku: to, da je župan New Yorka, ki je dal Donalda Trumpa, postal Zohran Mamdani, demokratični socialist in za nameček še nekdanji raper (znan po vzdevku Young Cardamom) in musliman (z ameriškim in ugandskim potnim listom), ima v očeh Trumpovih legionarjev status komunistične invazije. Protrumpovski časopis New York Post ni dan po izvolitvi puščal nobenega dvoma: New York je zdaj rdeč. »The Red Apple!« Mamdanija so »oblekli« v rdeče, nadenj pa so nalepili srp in kladivo. Vse te mesece so ga karikirali, smešili, žalili, poniževali, mu grozili s smrtjo, ga razglašali za »džihadista« oziroma »radikalnega islamista« (ker je muslimanskega rodu), »antisemita« (ker nasprotuje izraelskemu genocidu nad Palestinci in ker bi dal Benjamina Netanjahuja aretirati, če bi prišel v New York) in »neciviliziranega« (ker jé z rokami!), zahtevali odvzem državljanstva in deportacijo v Indijo (ali Ugando), Kip svobode pa so »oblačili« v burko. Prišel je Karl Marx!

Tokrat gre zares! Ni le vaja. Ali impersonacija. Sovražnik ni pred vrati, ampak je na oblasti – ni izvedel invazije, ampak je bil izvoljen.

Mamdani svojega levičarstva ni prikrival, še manj zmehčal. Ni le hlinil »liberalca«. Pokazal je, da lahko levica zmaga, če je bolj levičarska, ne manj.

Trump, popolni vihar agresivnosti in opresivnosti, je Mamdanija razglašal za komunista, »komija«, »komunajzarja«, bi rekli pri nas (»Mamdani the Commie«), svaril pred njim, delal vse, da bi miniral njegovo predvolilno kampanjo, grozil, da bo New Yorku, če bo Mamdani izvoljen, vzel ves denar, da bo tja – tako kot v Los Angeles, Portland, Chicago in Washington – poslal nacionalno gardo in da bo dal Mamdanija aretirati, če bo slučajno zaščitil »ilegalne« priseljence (trdil je celo, da je v Ameriki ilegalno). In Mamdani bo verjetno to – v nasprotju s prejšnjim županom, skorumpiranim Ericom Adamsom, ki ga je Trump, sovražnik »krivosodja«, pomilostil, ker mu je ta v zameno obljubil, da bo New York sodeloval z agencijo ICE, izganjalko »ilegalnih« priseljencev – tudi storil. Prej kot pa vzel denar policiji. To je namreč obljubljal leta 2020, v času protestnega gibanja #BlackLivesMatter, ko je bil le aktivist: »Ni potrebna preiskava, da bi ugotovili, da je newyorška policija rasistična in antikvirovska in da pomeni veliko grožnjo javni varnosti. Treba pa je newyorški policiji vzeti denar,« je tvitnil. A se je zadnje leto – vsaj tja od presenetljive, za republikance in tudi same demokrate »šokantne« junijske zmage na primarnih volitvah demokratske stranke – od te svoje izjave oziroma obljube distanciral. Rekel je celo, da se bo, če bo izvoljen, newyorški policiji opravičil. In menda je to že storil. Za zaprtimi vrati. Že to, da je oznanil, da Jessice Tisch, ki jo je na položaj komisarke newyorške policije imenoval prejšnji župan, skorumpirani Eric Adams, ne bo zamenjal, je mogoče razumeti kot opravičilo in roko sprave.

Ne, Mamdani, sin slovite režiserke Mire Nair (Salaam Bombay!, Mississippi Masala, Monsunska svatba, Ugovor vesti nekega fundamentalista) in uglednega politologa Mahmooda Mamdanija (z Univerze Columbia), ni tako radikalen in ekstremen in pošasten in rdeč in komunističen in totalitarističen, kot so ga prikazovali desničarji, ki so panično rjoveli, da bo New York po njegovi izvolitvi zapustilo milijon ljudi in da bo pred njim zbežalo devet odstotkov Newyorčanov. »New Yorku se obeta množični eksodus!«  Televizijski komiki – tisti v The Daily Showu – so takoj planili in šavsnili: »Hočete reči, da se bo izpraznilo devet odstotkov stanovanj? Vau! Neverjetno, toda prvič bi se zgodilo, da bi župan tako hitro izpolnil svojo predvolilno obljubo.«

Mamdani je namreč obljubil nižje najemnine, zamrznitev najemnin, dostopnejša in cenejša stanovanja – takšna, da si jih bodo Newyorčani, prebivalci najdražjega ameriškega mesta (mnogi Ljubljančani so ob tem verjetno vzkliknili: »Vsi smo Newyorčani!«), lahko privoščili. Je to radikalno? Ekstremno? Ekscesno? Družbeno nevarno? Subverzivno? Komunistično? Ne. Kje neki. Zakaj bi kdo bežal pred njim? Množični eksodus? Nehajte.

Ne, Mamdani ni radikal – le karizmatičen je, ne da bi se trudil, obenem pa daje vtis, da ne bo le leporečil. Ne, ni radikal – le prišel je na hitro. Kot upanje. Kot veselje. Kot novi obraz.

Ne, Mamdani ni radikal – le vrhunski komunikator, ki je tako živahen, energičen, poskočen, zapeljiv, nasmejan, zgovoren, artikuliran, duhovit, svetovljanski, koherenten, konfrontacijski, antitrumpovski, privlačen, angažiran, ostroumen, moralno nedvoumen, eleganten in pragmatičen, da je lahko le viralen. Ne, ni radikal – le kamera ga ljubi. In tega se zaveda. Zato se mu toliko bolj ljubi nastopati. Non stop. Zjutraj in ponoči, magari sredi noči. Ne, ni radikal – le zelo obvlada družbena omrežja. Ali pa jih zelo – res blazno, briljantno, tako rekoč brezhibno – obvladajo tisti, ki so delali zanj. In zanj je – v predvolilni kampanji – delalo 100 tisoč prostovoljcev (»Politika ni nekaj, kar imajo, temveč nekaj, kar delajo«), na Instagramu pa ima štiri milijone sledilcev. Ne, ni radikal – le mlad je, fascinanten in magneten, na intervjuje ne hodi obdan s tiskovnimi predstavniki, razume jezik družbenih omrežij in jezik ulice in univerzalnosti, disruptivno je preskočil vrsto in hierarhijo na levem, demokratskem političnem polu, ki je tako sterilen, obupan in osupljivo samomorilski, da je v županski bitki vse – reputacijo, kapital – stavil na Andrewa Cuoma, nekdanjega guvernerja zvezne države New York, fena Machiavellijevega Vladarja, ki je moral zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju odstopiti (in ki je zamočil pri covidu). Ne, ni radikal – le ni se mu dalo stati v vrsti, ni se mu ljubilo čakati, da pri 50 pride na vrsto in kandidira za kongresnika zvezne države New York. Star je 34 let – dovolj, da naelektri nove generacije volivcev, ki so ga entuziastično, evforično sprejele, in na smrt prestraši republikanske in demokratske politične elite, ki so njegov priimek namerno narobe izgovarjale, bodisi Mandami (Trump, Andrew Cuomo), Mumdumi (Elon Musk) ali Zamdani (tiskovna predstavnica Bele hiše Karoline Leavitt). Samo Mamdani ne.

Ne, ni radikal – le karizmatičen je, ne da bi se trudil, obenem pa daje vtis, da ne bo le leporečil. Ne, ni radikal – le prišel je na hitro. Kot upanje. Kot veselje. Kot novi obraz. Kot alternativa. Kot šok. Do županske kandidature je bil le – relativno neopazen – član spodnjega doma skupščine zvezne države New York, v katero se je leta 2020 – v radikalnem času Trumpove strahovlade, koronske krize in policijskega uboja Georgea Floyda – prebil s tremi demokratičnimi socialistkami, Pharo Souffrant Forrest, Marcelo Mitaynes in Emily Gallagher.

Ne, ni radikal – le Newyorčanom je obljubil, da bodo mestni avtobusi brezplačni, da bo vrtec brezplačen, da bo mesto odprlo javne špecerije, v katerih bodo cene živil dostopnejše, in da bo zamrznil stanovanjske najemnine. Je zamrznitev stanovanjskih najemnin kaj radikalnega, ekstremnega ali komunističnega? Ne. Kje neki! Vse prej kot to. Najemnine so previsoke, predrage. Ja, najemnine so radikalne in ekstremne! (In ne, zamrznitev najemnin ni nič komunističnega – v času, ko je bil župan Bill de Blasio, so jih zamrznili trikrat!) So nižje in dostopnejše cene živil kaj radikalnega, ekstremnega ali komunističnega? Ne. Kje neki! Au contraire. Cene živil so previsoke. Ja, cene živil so radikalne in ekstremne! (In ne, javne špecerije – špecerije v mestni lasti – niso nič komunističnega, navsezadnje, ponekod, recimo v kansaškem St. Paulu in wisconsinskem Madisonu, jih že imajo, kmalu naj bi jih dobila tudi večja mesta, recimo Chicago in Atlanta.) Bi bil brezplačen vrtec kaj radikalnega, ekstremnega ali komunističnega? Ne. Kje neki! Nasprotno. Vrtec je predrag. Ja, cene vrtca so radikalne in ekstremne! Bi bili kaj radikalnega, ekstremnega ali komunističnega brezplačni mestni avtobusi? Ne. Kje neki! Še zdaleč ne. Mestni avtobusi so predragi. Cene vozovnic za mestni avtobus so radikalne in ekstremne! (Če bi bili mestni avtobusi brezplačni, bi bilo to dobro tudi z ekološkega vidika, saj bi se potem ljudje raje odločali za javni prevoz.) Življenje v neoliberalnem kapitalizmu je radikalno in ekstremno – brezplačni vrtec, brezplačni avtobusi, poceni živila in nizke najemnine ga olajšajo in delajo znosnega.

Kdo pravi, da bi morali ljudje trpeti?

Mamdanijevo izhodišče je na dlani: kdo pravi, da bi morali Newyorčani trpeti? Je to radikalno – in ekstremno? Komunistično? Mamdani New Yorka ne namerava narediti »spet velikega«, ampak ga hoče, kot pravi, preleviti v mesto, ki si ga lahko njegovi prebivalci privoščijo. Mesto, v katerem lahko prosperirajo. Mesto, v katerem lažje shajajo z življenjskimi stroški. Mesto, v katerem ni nobenega razloga, da bi bilo življenje težko in mučno in peklensko. Mesto, v katerem ni nobene potrebe, da bi vsak četrti prebivalec živel v revščini, da bi bilo 100 tisoč otrok brezdomnih in da bi pol milijona otrok hodilo spat lačnih. Si lahko New York privošči, da postane mesto, ki si ga njegovi prebivalci lahko privoščijo? Absolutno, pravi Mamdani. Le dve davčni potezi bo treba potegniti: prvič, tistim, ki na leto zaslužijo več kot milijon dolarjev ( ja, tistim, ki jih je Trump s svojim »velikim čudovitim zakonom« davčno razbremenil), bi davke zvišali za dva odstotka (in ankete kažejo, da ljudstvo nima nič proti višjemu obdavčenju milijonarjev, kaj šele milijarderjev), in drugič, korporativni davek bi s 7,25 odstotka zvišali na 11,5 odstotka, tako da bi znašal toliko kot v sosednjem New Jerseyju. S tem bi dobili devet milijard dolarjev, kar bi bilo več kot dovolj za financiranje brezplačnega vrtca, brezplačnih mestnih avtobusov, cenejših živil in stabilizacijo najemnin. Kako malo je treba za znosno, dostojno življenje! Kako malo je treba za »komunizem«! Le davke neznatno zvišaš tistim, ki zvišanja sploh ne občutijo. Le malce – in povsem brez bolečin – prerazporediš bogastvo. Je to radikalno ali ekstremno? Je izboljšanje življenja milijonov ljudi kaj radikalnega in ekstremnega? Ne, pač pa nekaj povsem logičnega in samoumevnega, tako rekoč naravnega – to je vendar natanko tisto, kar pričakujemo od politike! Od politike namreč pričakujemo natanko to, da bo odpravljala stvari, ki ljudi spravljajo v obup, ne pa da bo ta obup še podžigala in zlorabljala. A politika – posebej desna – počne prav to: podžiga in zlorablja obup, ki pesti ljudi. Zato tudi nima nič proti izrojenosti in dereguliranosti kapitalizma – bolj ko je izrojen in dereguliran, bolj ljudi spravlja v obup. Bolj ko so obupani, bolj so jezni. Bolj ko so jezni, bolj so dovzetni za desničarsko demagogijo – za populistično zastraševanje z migranti, priseljenci, tujci, muslimani, nebelci. V hipu, ko narediš življenje znosno, migranti, priseljenci, tujci, muslimani in nebelci niso več problem.

Glejte le Trumpa – je izboljšal življenje ljudi? Je znižal življenjske stroške? Je znižal cene živil? Ne, ravno nasprotno – vse se je podražilo. Cene so poskočile. Je Trump odpravil obup? Ne – le podžiga ga in zlorablja. Hrani se z njim. Živi od obupa. Potrebuje ga. Ustvarja ga.

Zato vse, kar odpravlja obup, jezo in negotovost, velja za radikalno, ekstremno, ekscesno, družbeno nevarno in komunistično. Po newyorških ulicah je te mesece hodila pošast – pošast komunizma. Ta pošast je bil Mamdani. In kapital, ki ga je prikazoval kot grobarja New Yorka (le bombardiranje bi ga bolj uničilo kot stabilizacija stanovanjskih najemnin, pravi nekdanji finančni minister Larry Summers, prijatelj Wall Streeta), se je agresivno, histerično, neomakartistično organiziral in mobiliziral proti Mamdaniju – in izgubil.

Zohran Mamdani, mojstrski pripovedovalec, ki je v nasprotju z republikanci in korporativnimi demokrati ugotovil, da so ljudje – volivci! – zvečine najemniki stanovanj, ki se zaveda, da je premalo, če obsojaš in napadaš oligarhijo, in ki je obenem ideološko tako discipliniran, da zveni neideološko in nadideološko, niti malo utopično, ni radikal ali ekstremist. In nič od tega, kar počne ali napoveduje, ni radikalno in ekstremno, kaj šele ekstremistično, utopično ali komunistično, toda svet je zdrsnil tako na desno in prepad med političnimi elitami in delavskim razredom se je tako naturaliziral in ljudje so se tako odvadili, da politika dela zanje, in gentrifikacija se je tako udomačila in demokrati so se – pred Trumpovim obličjem – tako strahopetno, brezidejno stalili in nečloveški režim neoliberalnega kapitalizma se je tako normaliziral, da to, kar Mamdani počne in napoveduje, zveni radikalno, ekstremno in celo komunistično, strašno in strašljivo. Neoliberalne mantre veljajo za takšno suho zlato, da lahko brezplačni mestni avtobusi, brezplačen vrtec, cenejša živila in nižje stanovanjske najemnine veljajo za uvedbo komunizma, za komunistično invazijo, za goli komunizem, za komunizem par excellence, za nekaj družbeno nevarnega.

Je pa Mamdani povsem prepričljivo demantiral utečeno tezo, da mora levičarski politik svoje levičarstvo prikriti in zmehčati, da se torej ne sme obnašati preveč levičarsko – ja, Mamdani, borec z bujno imaginacijo, ki je nenehno dajal vtis, kot da demokracijo na novo izumlja (in na novo jo bo treba izumiti!), se je obnašal povsem in brezkompromisno levičarsko. In ja, svojega levičarstva ni prikrival, še manj zmehčal. Ni le hlinil »liberalca«. Pokazal je, da lahko levica zmaga, če je bolj levičarska, ne manj.

Mamdani, ki je na zgrožene poglede svojih tekmecev – v slogu Zorra – izpisal »Z«, zdajle izgleda kot rezervni načrt demokratske stranke, toda leta 2028 – na predsedniških volitvah – bo morda njen glavni načrt. 5