V središču / Vojska aktivirana!

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je ob prvi omembi možnosti aktivacije vojske v povezavi z urejanjem romske problematike dejala, da »mora biti uporaba vojske zadnji ukrep, ne prvi«. Tedaj, pred dvema tednoma, se je aktivacija vojske zdela malo verjetna, močan odpor je bilo čutiti celo znotraj koalicije same, ne zgolj v javni razpravi. A usoda je hotela, da je na seji vlade prejšnji četrtek – na kateri je vlada v zakonodajni postopek poslala največjo enkratno zbirko represivnih ukrepov v zgodovini – aktivacija vojske dejansko postala čisto prvi vladni ukrep po nesrečni smrti Novomeščana Aleša Šutarja. Čeprav se obsežno povečanje represivnih ukrepov, v zvezi s katerim bi bil nujen premislek, sprejema z naglico in po skrajšanem postopku, bo do uveljavitve minil vsaj še teden ali dva. Policija pa si lahko ob izidu te številke Mladine pri svojem delu z vojsko pomaga že vsaj teden dni.

Zakon o obrambi zunaj uradno razglašenih izrednih razmer predvideva dva scenarija, po katerih se aktivira vojska. Eden je ob naravnih in drugih nesrečah, ko pomaga civilni zaščiti pri odstranjevanju posledic, drugi za potrebe sodelovanja s policijo pri varovanju meje. To pa se lahko zgodi na dva načina. Z uveljavitvijo 37. člena zakona o obrambi, ki predvideva aktivacijo vojske brez policijskih pooblastil, ali z uveljavitvijo člena 37 a istega zakona, ki predvideva tudi takšna pooblastila. Drugače kot pri pomoči ob naravnih nesrečah gre v obeh drugih primerih vojska med ljudi polno oborožena, izvaja pa lahko le naloge »varovanja meje«, a ne samo ob meji, pač pa tudi »v notranjosti državnega ozemlja«.

Ne glede na to, ali gre za blažjo ali hujšo obliko aktivacije vojske, je ta po zakonu lahko aktivirana le zaradi zaostrenih varnostnih razmer na meji, ne zaradi zaostritve varnostnih razmer, ki niso povezane z mejo. Tokrat vlada vojske ni aktivirala zaradi težav z varnostjo na meji, ker tega niti ne bi mogla storiti, saj se je samo v primerjavi z lanskim letom število nedovoljenih prehodov meje več kot prepolovilo in je že na ravni iz leta 2019. Vojsko naj bi bila aktivirala zato, ker je nekaj policistov z meje premaknila v notranjost, v jugovzhodno Slovenijo, kjer so romska naselja. A zakon tega ne predvideva kot podlago za aktivacijo vojske, s tem izgovorom bi lahko bila vojska ves čas aktivirana, saj je policija nasploh kadrovsko podhranjena. Oziroma kot je pred dnevi za TV Slovenija dejal dr. Miroslav Žaberl s Fakultete za varnostne vede: »Ni problem, če vojska pomaga policiji na meji, če gre za izrazito poslabšanje migracijskega problema. A v tem primeru se mi zdi, da gre za obid zakona, ko zaradi dejanskih kadrovskih težav policije vpokličemo vojsko.«

Vlada je aktivirala vojsko, ker naj bi primanjkovalo policistov za ohranjanje reda in miru.

Toda v resnici niti ne zvemo, zakaj je vlada aktivirala vojsko, čeprav gre za izreden dogodek, kakršen se je doslej zgodil le enkrat. Za aktivacijo vojske s policijskimi pooblastili (na podlagi člena 37 a) je potrebna dvotretjinska večina v državnem zboru, blažjo obliko aktivacije (37. člen) pa lahko izvede vlada sama s sklepom, ki ji ga ni treba utemeljiti. Zato ga tudi ni utemeljila. In čeprav gre za ukrepa, ki sta smiselno in po učinku v očeh javnosti podobna, se prvi lahko uporabi le za »nujno potreben čas za izvedbo, vendar ne več kot tri mesece«, v drugem (ki je bil uporabljen) pa vlada vojsko aktivira do preklica. In jo tudi je. Vojska bo aktivirana in prisotna na meji in v notranjosti, dokler se ta ali katera druga vlada ne odloči drugače.

V blažji obliki je vlada vojsko doslej v dobrih dveh desetletjih od uzakonitve te možnosti aktivirala le enkrat – leta 2015, v času migrantske krize, ko je Slovenijo v pol leta prečkalo pol milijona beguncev. Vojska s policijskimi pooblastili pa doslej sploh še ni bila aktivirana, največ želje po tem je kazala vlada Janeza Janše v času epidemije koronavirusne bolezni, a za to ni bilo dovolj podpore v državnem zboru. V obeh primerih je dejansko šlo za precej izredne razmere, čeprav te formalno niso bile razglašene. Današnje varnostne razmere s takratnimi niso primerljive, poleg tega, kot opozarja Žaberl, niso izpolnjeni zakonski pogoji za aktivacijo vojske.

Vse to pa pomeni slabe obete predvsem za vnaprej. Doslej so se vlade iz iskrenih ali pa političnih vzgibov pri aktivaciji vojske samoomejevale, poslej bo verjetno drugače. Postavljen je bil izredno nizek standard za ta ukrep.