V središču / Smrt ni najhujše, kar se zgodi človeku

Ne zmorem napisati znanstvene razprave, s katero bi utemeljevala svojo podporo zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Stara sem 90 let in moje ustvarjalne moči in energije so v zatonu. Vsekakor pa lahko javno zagotovim, da je med mojimi poslednjimi željami ta, da bi imela možnost smrti brez hudega trpljenja in brez izgube osnovnega človeškega dostojanstva. In da bi drugi imeli to možnost. Da bi na tem planetu, na katerem je tako veliko trpljenja in ponižanja, imeli ljudje možnost končati življenje na način, ki je v skladu z vrednotami in željami posameznika.

Razumem in spoštujem mnenja tistih, ki so odločno in bojevito proti zakonu. To so verniki, za katere je človeško življenje v božjih rokah. Toda nisem vernica. Mnogi zdravniki ne želijo biti pomočniki ali pospeševalci konca življenja. Sem zdravnica, in pošteno povedano, ne bi bila rada v tej vlogi. Ampak poslanstva zdravnika ne vidim le v ohranjanju življenja, temveč tudi v zmanjševanju trpljenja. V zakonu pa obstaja tudi možnost ugovora vesti.

Moji kolegi zdravniki me opozarjajo na nepopolnosti zakona. Nimam sil, pa tudi nimam pravniške in administrativne pameti, da bi kritično analizirala zakon. Verjamem, da bi bilo marsikaj v njem lahko bolje. Toda – to je pač prvi korak, ki ga je treba storiti. Predpostavljam, da sta pisanje in sprejemanje zakonov proces, ki gradi na družbenih dogovorih in predvsem na izkušnjah. Tako bo verjetno tudi s tem zakonom.

Da s sodobno razpoložljivo paliativno nego ali drugimi pristopi lahko preprečimo pri vseh ljudeh hudo trajno trpljenje in ohranjamo človeško dostojanstvo, preprosto ni moja življenjska izkušnja in vidim to kot projekt daljne prihodnosti, ki je sama in še tisoči drugih, ne bomo doživeli. Opozorili so me, da utegnejo biti uporabniki zakona predvsem reveži, ki si ne bodo mogli zagotoviti ustrezne paliativne nege. Sedaj je končanje življenja na lastno željo zaradi hudega trpljenja razkošje, ki si ga lahko dovolimo tisti, ki imamo v bankah deset ali petnajst tisoč evrov – kolikor pač stane tak poseg v Švici ali kje drugje.

Ko sem se pogovarjala s kolegom o tem, ali so vsi zdravniki monoliten blok, ki nasprotuje zakonu, me je opozoril, da strokovna združenja zdravnikov niso demokratične institucije. Sama sem članica Zdravniške zbornice, pa bom glasovala za zakon. In verjetno še marsikdo od mojih kolegov. Res pa je, da ne vem, koliko njih. Odločanje o tem, kako želim umreti, ni stvar zdravniških organizacij, združenj ali zdravniške vede. To je povsem moja osebna zadeva. Ne vidim razloga, zakaj se predstavlja pogled zdravnikov kot najpomembnejši v tej zgodbi.

Mislim, da ni smrt najhujše, kar se zgodi človeku. Daleč pred njo je človeško trpljenje in še posebej trpljenje brez smisla, brez koristi za posameznika ali za skupnost. Drugi pač vidijo trpljenje drugače, mnogi kot voljo višjih sil in silnic, ki upravljajo človekovo življenje. Vsak ima pravico do svojih pogledov na svet, na lastno življenje in lastno smrt. Jaz bom svoj pogled izrazila na zakonodajnem referendumu.