Intervju / »Če želimo preganjati Rome – zakaj prej ne preganjamo najemodajalcev, ki izkoriščajo sistem?«

Položaj Romov v Slovenji ni vprašanje kriminala, ampak socialne izključenosti. Glavno vlogo pri reševanju teh problemov ne bi smela igrati policija, temveč institucije, ki so v naši državi za to opremljene. To so seveda centri za socialno delo. Predsednica Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije je Anja Tekavčič. Kariero je začela pri nevladnih organizacijah na področju brezdomstva in uporabe prepovedanih drog v Ljubljani in Kopru, kasneje pa je delala v centrih za socialno delo v Ljubljani, Kranju in sedaj v Cerknici, kjer izvaja naloge za varstvo otrok in družin. Pri socialnem delu je s srcem, ves čas pa sodeluje tudi s Fakulteto za socialno delo. V intervjuju pojasnjuje, zakaj se socialne delavke in delavci v zadnjem času čutijo nemočne.

Kariero ste začeli pri ljubljanskih Kraljih ulice, torej na področju brezdomstva. Zakaj nekdo pristane na ulici? 

Ko posameznik pristane na ulici, gre praviloma za večkratno socialno izključenost. Brezdomstvo gotovo ni izbira posameznika, kot kdaj slišimo. Zelo pogosto imajo brezdomni ljudje za sabo izkušnje družinskega nasilja, številni prihajajo iz rejniških družin, kjer po dopolnjenem 18. letu nimajo več svojega doma. Seveda je to odvisno od posamezne rejniške družine – od odnosov in pripravljenosti rejnikov, da mladostnika podprejo tudi po polnoletnosti. Veliko brezdomcev, s katerimi sem sama delala, je bilo, preden so ostali brez varne nastanitve, nastanjenih v vzgojnih zavodih. Pomembni dejavniki so pogosto alkoholizem v družini, težave v duševnem zdravju staršev in druge okoliščine, ki prispevajo k socialni izključenosti celotne družine. Večinoma ne gre za en sam vzrok, temveč za preplet različnih dejavnikov, ki skupaj vodijo v večkratno socialno izključenost. Zgodbe brezdomnih ljudi so zelo individualne, vsem pa je skupno, da so težke.

Humanitarne organizacije, predvsem v Ljubljani, v zadnjem času poudarjajo, da je stanovanjska problematika jedro vseh socialnih težav v Sloveniji. 

Da, tudi delo Društva za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice temelji na načelu, da je treba ljudem najprej zagotoviti ustrezno bivanje po načelu »najprej stanovanje«. Enaka logika velja tudi pri zdaj aktualnih vprašanjih, ki se pojavljajo glede romske skupnosti. Socialne delavke in delavci pri doseganju dolgoročnih ciljev resnično težko podpremo družino ali posameznika, ki nima urejenih niti osnovnih življenjskih razmer – torej vode, elektrike in varnega doma. Če pomislite čisto zdravorazumsko: zakaj bi bil kdo motiviran za pozitivne spremembe, če niti ne ve, kje bo živel jutri in je njegova prihodnost negotova? Tukaj ni nič skrivnostnega, če bi v družinah, ki živijo v kompleksnih okoliščinah, najprej zagotovili osnovne bivanjske razmere – jim zagotovili varno namestitev, komunalne storitve, vodo in elektriko –, bi lahko socialne delavke in delavci in drugi strokovnjaki z njimi začeli delati s ciljem zagotoviti jim ne samo praktično podporo in finančno stabilnost, tudi psihosocialno pomoč – ponudili bi jim lahko celostno podporo za doseganje dolgoročnih ciljev, česar brez temeljev ni mogoče graditi.

Odgovor na tisto večno vprašanje, zakaj socialna država – ali vi, socialni delavci – številnih izključenih ne more uspešno podpreti, je torej precej preprost: ker nimajo zagotovljenih niti osnovnih možnosti, na katerih bi lahko uspešno gradili. 

Seveda. Nemogoče je delati s človekom, ki nima urejenih osnovnih razmer za spanje in prehrano. Nastanitev in mirno okolje, v katerem se človek počuti varnega in ve, da se bo lahko jutri ali pojutrišnjem brez težav vrnil vanj, sta bistvenega pomena. Negotovost pa je za odrasle – in še posebej za otroke, ki v svojih razvojnih obdobjih nujno potrebujejo stabilno, varno okolje in strukturo – izjemno škodljiva. Brezdomstvo je najvidnejši simptom vseh prej nakopičenih socialnih izključenosti. Torej človek, ki sedi nekje na kartonu sredi ulice ali živi v napol podrti baraki brez vode, je le najbolj družbeno vidna posledica vseh predhodnih socialnih izključenosti, ki niso bile ustrezno obravnavane.

Slavna parola reorganizacije CSD leta 2018 je bila »Na teren, bližje ljudem!«. Parola se je izkazala za floskulo, ob kateri se socialne delavke in delavci le kislo nasmehnemo.

Koliko pa ste potem lahko sploh uspešni pri svojem delu? Kaj je recimo potem za vas uspeh? 

Pogosto socialne delavke in delavci izbiramo med slabimi in slabšimi rešitvami. To je vsakodnevna stvarnost socialnega dela. Naše delo je pogosto sestavljeno iz mnogoterih poskusov, ki morda delujejo – ali pa ne. Lahko delujejo pri nekem človeku in v določenih okoliščinah, pri drugem človeku in v drugih okoliščinah pa te iste rešitve ne bodo delovale. Pri socialnem delu moramo biti zadovoljni že z malimi koraki, ki so za zunanjega opazovalca lahko pogosto normalni del njegovega življenja, nekaterim ljudem pa pomenijo velike premike na njihovi poti. In te male korake socialne delavke in delavci praznujemo skupaj z ljudmi. Na ta pozitivni način krepimo delovni odnos. Pomemben del socialnega dela je tudi zmanjševanje škode. Če recimo država brezdomcem ne more ponuditi ustrezne nastanitve, jim lahko ponudimo le dnevne centre po načelu nizkopražnosti. Tako recimo uživalcem drog lahko ponudimo sterilni pribor za injiciranje droge, s čimer preprečimo širjenje okužb, kot sta hepatitis C ali HIV. S tem zmanjšujemo škodo, ki bi sicer nastala, če teh ukrepov ne bi izvajali.

Pa je kljub pomanjkanju najboljših možnih rešitev vam osebno uspelo komu pomagati, da se je ponovno vključil v družbo? 

Realnost je taka, da mnogi, ki živijo na socialnem robu, pozitivnih sprememb ne zmorejo kar čez noč. Ljudje pogosto potrebujejo stalno podporo – ne strokovnih institucij, ampak podporo, ki prihaja iz človeškega odnosa. Pri brezdomstvu pot vključevanja človeka poteka po korakih – v prvi vrsti se ljudem ponudi vključitev v storitve dnevnega centra in terenskega dela, kasneje so na voljo nastanitveni programi, ki imajo višji vstopni prag, šele nato pa jih lahko postopoma vključujemo v prilagojene zaposlitvene programe, med njimi tudi javna dela. Številni med njimi, ki imajo za seboj težko življenjsko zgodbo, nikoli ne bodo mogli samostojno vstopiti na trg dela. Pri tem bi potrebovali ustrezno, njim prilagojeno podporo. Za nekatere ljudi je delovni odnos v socialnem delu prva dobra izkušnja v medčloveških odnosih v njihovem življenju.

Pogosto radi rečemo, da je bilo nekoč socialnih problemov manj. Tudi Rome smo nekoč, če pomislimo na Prekmurje, znali bolje vključevati. Zdi se, da smo v samostojni Sloveniji, morda zaradi novih tekmovalnih vrednot, na mnoge ljudi pozabili. Statistika kaže, da se razmere ne izboljšujejo – kljub razmeroma dobremu izhodišču število revnih narašča. 

Tudi v naši državi se je počasi, a zagotovo začela pojavljati senca neoliberalističnih politik. Glavni pokazatelj neoliberalnega zasuka v sistemu socialnega varstva je moralizirajoč in slabšalen diskurz do posameznih družbenih skupin, tudi do Romov. Veliko socialnih stisk je očem nevidnih. Ženske recimo pogosto vztrajajo v nasilnih partnerskih odnosih zgolj zato, da obdržijo streho nad glavo, četudi ta ni varna. Ne govorimo veliko o tem, da imamo družine, kjer sta zaposlena oba starša, družina pa ob tem izpolnjuje pogoje za prejemanje denarne socialne pomoči. Starejše samske ženske so dolgotrajnemu tveganju revščine še posebej izpostavljene, četudi imajo za seboj polno delovno dobo, a je pokojnina premajhna za preživetje, kaj šele za dostojno preživetje. Prag tveganja revščine je glede na podatke statističnega urada trenutno malce pod tisoč evri. Romska naselja, ki so bila v preteklosti v urbani Ljubljani pogosta, in brezdomci v Ljubljani so le tisti najvidnejši del problema, le vrh ledene gore. Pod površjem obstaja še množica ljudi, ki živijo v slabih okoliščinah. Krize se pod vplivom globalnih politik v zadnjih letih vrstijo ena za drugo, tako se te stiske le še poglabljajo. Po pandemiji Svetovna zdravstvena organizacija osamljenost prepoznava kot bolezen. Smo v družbeno zahtevnem času, naloga socialnega dela je tako tudi zaradi vedno večjega neskladja med vedno bogatejšim in vedno revnejšim delom prebivalstva pomembna.

Vas je kdaj frustracija ob delu z ljudmi v stiski pripravila do tega, da bi začeli zagovarjati represivnejši pristop k reševanju socialnih izzivov? Del današnje razprave namreč poudarja, da denarne socialne pomoči ne delujejo in da spodbujajo pasivnost. Na Madžarskem so, denimo, pomoč Romom že pred leti pogojevali z urejenimi bivanjskimi razmerami in vključitvijo v javna dela – in zdi se, da se v tej smeri počasi premika tudi slovenska politika socialnih pomoči. 

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je centrom za socialno delo dodalo delovna mesta za izvajanje socialnovarstvenih storitev, predvsem osebne pomoči in pomoči družini za dom. To je z vidika socialnega dela zelo pomemben korak, ki kaže na to, da ministrstvo prepoznava, kje je treba okrepiti centre za socialno delo. Od leta 2012 imamo tudi spodbujevalne ukrepe na področju socialnih prejemkov. Prejemniki socialne pomoči si denarno socialno pomoč lahko denimo dvignejo, če so delovno aktivni. Konkretno to pomeni, da če nekdo, ki prejema denarno socialno pomoč, sprejme zaposlitev – kar je v nekaterih primerih lahko tudi prostovoljno delo –, je upravičen do višjega zneska denarne socialne pomoči.

Izredne denarne socialne pomoči pa so tako namenjene za namensko rabo, kar pomeni, da so dodeljene za točno določen namen, ki ga mora prejemnik nato tudi izkazati in utemeljiti s predložitvijo ustreznih računov o opravljenem nakupu. Sama zato ne vidim razlogov za uvedbo kakršnihkoli izrednih ali represivnih ukrepov, in to potrjuje tudi statistika. Trenutno imamo v Sloveniji okoli 68 tisoč prejemnikov socialnih pomoči in hkrati rekordno nizko brezposelnost, kar pomeni, da je zelo verjetno velika večina teh ljudi začasno ali trajno nezaposljivih. Poznamo tudi ukrepe aktivne politike zaposlovanja, ki deluje v sodelovanju med javnimi službami. In glede na rekordno nizko številko brezposelnih od leta 1991 lahko torej sklepamo, da ima večina ljudi, ki trenutno prejemajo denarno socialno pomoč, ovire, zaradi katerih jim ne uspe vstopiti na trg delovne sile brez dodatne ustrezne in individualno prilagojene podpore. Torej je treba le najti ustrezne načine, kako te ljudi vključiti v podprte oblike zaposlitve. O socialni pravičnosti namreč lahko govorimo, ko je politika neke države na več področjih vključevalna, kar ne vključuje represije.

Če želimo preganjati Rome – zakaj prej ne preganjamo najemodajalcev, ki izkoriščajo sistem s prikazovanjem nižjih najemnin, kot jih v resnici prejemajo?

A vendar, številni župani, predvsem iz Dolenjske, so prejšnji mesec opozarjali, da naj bi bila preveč benevolentna socialna politika eden glavnih razlogov, da se socialni problemi ne rešujejo. Kako gledate na takšne izjave? 

Sama delam na področju izvajanja varstva otrok in družine, torej v praksi izvajam družinski zakonik. V zadnjem letu sem s ciljem varstva koristi otroka izvedla dva – lahko rečem – represivna ukrepa, torej odvzema otroka iz družine. Tudi o odvzemih otrok je bilo v kontekstu pogovorov o interventnem zakonu, ki je v postopku sprejema, namreč nekaj govora. A že v roku enega meseca po umiku otroka iz družine sem skupaj z družino oblikovala načrt pomoči otroku ter družini in sodišču predlagala, da se otroka vrneta v družino. Sodišče je v obeh primerih predlog podprlo. Ocenila sem namreč, da so se tveganja ob sodelovanju staršev pri pripravi in izvajanju načrta pomoči toliko zmanjšala, da otroka brez tveganj za njegov zdravi in skladni razvoj lahko ponovno vrnemo v matično družino. Da je to mogoče, je bilo potrebno veliko konkretnega dela – predvsem vzpostaviti odnos zaupanja s staršem ali staršema. Ljudi je treba primerno motivirati za sodelovanje v delovnem odnosu in podpreti za cel družinski sistem ugodne spremembe. Na začetku, ob ugotovljeni ogroženosti otroka, je torej res šlo za represiven korak, vendar ni bil namen kaznovanje, temveč da bi s tem posredovanjem države naredili prostor za nadaljnje pozitivne spremembe v družini. Socialno delo mora temeljiti na kombinaciji obeh pristopov – včasih je potreben trši, a nujen ukrep, da v akutni situaciji zaščitimo otroka. S tem damo prostor spremembi, za katero pa je dolgoročno potreben zaupen delovni odnos v socialnem delu, kjer skupaj z družino oblikujemo izvirni delovni projekt pomoči. Zato na dolgi rok delujejo le pristopi, kjer smo socialne delavke in delavci partnerji ljudem, s katerimi soustvarjamo rešitve.

Toda odvzemov otrok je vse več. 

Drži, institucije za namestitev otrok zunaj družine so danes polne, prepolne. So primeri, ko so tam tudi sedemletni otroci, ki bi bili v resnici z zagotovitvijo dovoljšne mere pravočasne pomoči in podpore družini lahko ali vrnjeni domov ali pa lahko iz družine sploh ne bi bili nikoli umaknjeni. Kot ugotavlja Mojca Šeme s Fakultete za socialno delo, je bil sistem socialnega varstva otrok in družin v Sloveniji od osamosvojitve do okoli leta 2010 kombinacija socialdemokratskega in kontinentalnoevropskega sistema. Ta je bil do tedaj usmerjen v univerzalno in celostno pomoč in podporo otrokom in družinam v Sloveniji. Od gospodarske krize naprej pa naš sistem pridobiva čedalje več elementov, ki so značilni za neoliberalne javne sisteme varstva in zaščite otrok, ki socialne delavce postavlja v vlogo »mehkih policistov«. Za te sisteme je značilna prepozna pomoč« otrokom in družinam v obliki kriznih intervencij in reaktivnega socialnega dela ter krajših obravnav, kar je povezano s povečanim številom odvzemov otrok iz družin in s problemom, da teh otrok sistem nima več kam nameščati, saj rejniških družin primanjkuje, prav tako pa mest v institucijah. Dolgotrajni odvzemi otrok iz družin, po katerih so otroci dolga leta dobesedno »parkirani« v institucijah, pa seveda ne prinašajo pravih rešitev. Hkrati pa to ni socialno delo.

V praksi, pravite, da izvajate družinski zakonik. Lahko razložite, kakšen ja napačen in kakšen je pravilen pristop na tem področju?

Družinski zakonik je lahko dobro orodje za delo, a preden ga v praksi uporabimo, bi se lahko vprašali, kako lahko že dovolj zgodaj, preventivno, vstopimo v družine. V tujini poznajo sistem podpornih mobilnih služb, ki vstopajo v družine na njihovem domu. To je skupnostna oblika socialnega dela, ki je pravzaprav samo bistvo stroke. V Sloveniji sta dva centra za socialno delo že pilotirala podoben program mobilne pomoči ter zgodnje pomoči in podpore na domu in rezultati so dobri – predvsem so se pokazali v manjšem številu odvzemov otrok iz družin, kar je že samo po sebi dovolj zgovorno. Tako mogoče niti ne pridemo do uporabe ukrepov za varstvo koristi otroka, ki jih predvideva družinski zakonik. Pri tem ne smemo pozabiti, da so starša ali je starš tisti, ki so naša ciljna oseba. Zato v socialnem delu delamo s celotno družino in ji ponudimo celostno podporo s ciljem, da izboljšamo možnosti družine ter s tem otroka in vsem damo nove priložnosti za dobre izide. Če bi samo pogledali, katere službe v skupnosti že imamo, s tem mislim na mobilne time strokovnih centrov in centrov za duševno zdravje, in njihovo delovanje povezali s posredovanjem in vključitvijo centrov za socialno delo, bi dobili skupnostne oblike mobilnih služb, ki bi lahko delovale usklajeno z istim skupnim ciljem – podpreti otroka in družino.

Torej socialni delavci želite več terenskega dela? Lahko razložite, zakaj naj bi ga bilo vse manj? 

Socialni delavci in centri za socialno delo nismo samo institucije, ki izračunavajo in delijo socialno pomoč – naša temeljna naloga je zagotavljanje socialnovarstvenih storitev. V zadnjih desetih letih pa smo se pri svojem delu žal oddaljili od izvajanja storitev in se vse bolj usmerili v izvajanje javnih pooblastil in nalog po zakonu.

Glavni kazalec neoliberalnega zasuka v sistemu socialnega varstva je moralizirajoč in slabšalen diskurz do posameznih družbenih skupin, tudi do Romov.

Kaj to pomeni?

Leta 2012 je s sprejetje m zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev prišlo do temeljnega premika. Do takrat smo imeli na primer univerzalen otroški dodatek, leta 2012 pa je ta postal pravica, odvisna od dohodka. Danes imamo kar 28 razredov, v katere na zelo zapleten način uvrščamo družine in nato izračunavamo zneske. To je bila prva velika sprememba. Od takrat pa smo šli le še dlje po isti poti – v smeri upravno-administrativnega razumevanja socialnega dela. Razprava o bolj represivnih ukrepih na področju socialne politike je zgolj nadaljevanje te logike, le da zdaj govorimo že o kaznovanju in nadzorovanju ljudi z uporabo mehanizmov socialne države. Gremo v smeri, kjer obstaja nevarnost, da bo država začela uporabljati centre za socialno delo kot izvajalce nadzora nad porabo denarja socialnih transferjev. Poraba izredne denarne socialne pomoči je že v tem trenutku regulirana, ni pa še to redna denarna socialna pomoč. Socialno delo je v dani situaciji, ko se poskuša pod določenimi pogoji regulirati poraba tudi redne socialne pomoči, v resnično nezavidljivem položaju. Vidimo namreč, da smo se s številnimi ukrepi na področju socialne politike žal oddaljili od bistva socialnega dela. Namesto da bi šli k ljudem, smo mrežo centrov za socialno delo spremenili v upravno-administrativni sistem z nadzornimi in kontrolnimi vlogami. Ministrstvo je sicer v zadnjem času res za izvajanje socialnovarstvenih storitev dodalo nove zaposlitve, in to je res dobrodošel in pozitiven korak v pravi smeri. Slavna parola reorganizacije centrov za socialno delo leta 2018 je bila »Na teren, bližje ljudem!«. Parola se je izkazala za floskulo, ob kateri se socialne delavke in delavci le kislo nasmehnemo. Včasih je namreč na centrih za socialno delo veljal sistem tako imenovane polivalentne obravnave, strokovna delavka ali delavec je družino tako spremljal v vseh življenjskih primerih – od rojstva do smrti. Sistem ključnih delavcev je pri nas nekoč zelo dobro deloval, saj so socialne delavke in delavci člane družine poznali osebno in s svojim znanjem, izkušnjami in možnostmi v sistemu odgovarjali na njihove potrebe.

Delali ste tudi na ljubljanskem centru za socialno delo v Šiški, zdaj pa delate v Cerknici. Kakšna je razlika med urbanim in perifernim delom Slovenije? 

Vsekakor je socialna problematika na podeželju bistveno manj barvita kot v urbanih središčih. V ruralnem okolju se lahko marsikdo, ki ima težave z duševnim zdravjem ali je kakorkoli drugače oviran, lažje vključi v skupnost. Ljudje se tam bolje poznajo, okolje je bolj povezano, zato posameznik redkeje popolnoma izgine iz družbenega življenja. V Ljubljani pa je zelo veliko osamljenih ljudi, predvsem starejših, ki se v množici preprosto porazgubijo. Kar v Cerknici ali drugih manjših krajih rešujejo someščani in sovaščani, torej skupnost sama, morajo v Ljubljani nadomeščati humanitarne organizacije. Ljudje v urbanih središčih po mojih izkušnjah tudi lažje in hitreje sprejmejo podporo in pomoč, pa naj bo to center za socialno delo ali pa humanitarna organizacija. V ruralnem okolju je nekako še vedno sramotno prositi za kakršnokoli obliko pomoči in podpore, ko se človek znajde v stiski. Zato je še toliko bolj pomembno, da so centri za socialno delo dobro umeščeni v lokalno okolje, dobro sodelujejo z drugimi javnimi servisi – šolstvom, zdravstvom in policijo – ter se tudi navzven ljudem znajo približati in dati občutek, da so ljudem na voljo.

V Ljubljani ste se ukvarjali z romsko družino Strojan. Kako bi ocenili epilog te zgodbe? 

Žal kot slab. Leta 2007 je bila družina Strojan izgnana iz vasi Ambrus, država pa jih je nato namestila v državni logistični center Roje, kjer so še danes izključeni in getoizirani. Z družino sem se srečevala že pri Kraljih ulice, saj so sodelovali pri opravljanju družbeno koristnih del, kar pomeni, da so denarne kazni in prekrške oddelali, namesto da bi plačali globo, in pri tem so bili uspešni. Pozneje sem z njimi delala tudi na Centru za socialno delo v Šiški. Država jim je sicer v Rojah v začetku dajala neko podporo, vendar predvsem glede omejevanja škode, ne pa iskanja trajnostnih rešitev. Izseliti neko družino iz okolja, v katerem živi, zato ker je moteča, je slaba praksa. Ali to pomeni, da če nekoga motim, me lahko kar preselijo? Zakon o romskih skupnostih, sprejet slabo leto dni za preselitvijo družine Strojan, je bil pravzaprav odgovor na njihov primer – zakon je dobro napisan in bi moral omogočati vključevanje, ne pa, kot se je zgodilo v Rojah, segregacijo in stigmatizacijo. Pristopa, ki ga je država zavzela do družine, žal res ne moremo oceniti kot primer dobre prakse. Velik delež dela z družino so nase prevzele nevladne organizacije, ki so opravile veliko delo, a se tudi to kaže kot premajhen vložek v tako kompleksnih primerih socialne izključenosti.

Kako velik problem je izkoriščanje ali zloraba socialnih pomoči? Ste pri svojem delu kdaj naleteli na kakšen konkreten primer zlorabe? 

Informacijski sistem centrov za socialno delo zajema podatke iz več kot 70 različnih baz v državi, vendar se kljub temu včasih zgodi, da ne dobimo celovite slike o posamezniku. Sama sem doživela primer, ko je prejemnik socialne pomoči pred menoj položil na mizo ključe več deset tisoč evrov vrednega mercedesa. Morda bi ga lahko prijavila finančni upravi, a tega nisem storila, ker sem ocenila, da gre za socialno izključenega posameznika, ki bi ga ta korak potisnil še bolj na rob. Dejstvo, da ima kdo drag avto, še ne pomeni, da v resnici tudi živi življenje socialno vključenega posameznika in da ima na voljo vse možnosti, s katerimi razpolagamo ljudje znotraj nekega regularnega družbenega načina življenja. A takšnih primerov v resnici ni veliko. Je pa res, da so ranljive osebe ali skupine pogosto bolj izpostavljene kriminalu in včasih iz tega naslova pridobivajo določene dohodke – to moramo vzeti v kontekst njihovega preživetja, ne pa kot sistemsko zlorabo. Poleg tega je sistem sam po sebi poln nesorazmerij. Na centrih za socialno delo denimo odločamo o pravici do subvencije najemnine, a dobro vemo, da se najemne pogodbe pogosto sklepajo za bistveno nižje zneske, kot ljudje v resnici plačujejo za najem. Posledično najemniki prejemajo prepolovljene subvencije, ker uradni dokumenti prikazujejo lažno nižjo najemnino. Zato se lahko vprašamo: če želimo danes preganjati Rome ali biti do njih strogi pri nadzoru socialnih pomoči, zakaj prej ne preganjamo najemodajalcev, ki izkoriščajo sistem s prikazovanjem nižjih najemnin, kot jih v resnici prejemajo? Vsako pravico s področja socialnih prejemkov je mogoče zlorabiti.

Če ima kdo drag avto, še ne pomeni, da tudi živi življenje socialno vključenega posameznika in da ima na voljo vse možnosti, s katerimi razpolagamo ostali ljudje.

Ste predsednica Društva socialnih delavk in delavcev. Prejšnji teden ste izrazili zaskrbljenost nad zadnjimi vladnimi ukrepi na področju sociale. Kateri se vam zdijo najbolj problematični in zakaj? 

Denarna socialna pomoč ni namenjena blaginji, ampak blažitvi šoka. Če bi omogočili njeno izterjavo, bi ti ukrepi izgubili temeljni smisel, saj se velika večina prejemnikov socialne pomoči že zdaj bori z izvršbami. S tem bi neposredno ogrozili preživetje posameznikov, družin in otrok. Trenutno so socialni transferji izvzeti iz izvršb, in če bi se to spremenilo, bi s tem ogrozili eksistenco vseh, ki pomoč prejemajo. Velika večina prejemnikov – dobrih 80 odstotkov – niso Romi, če kdo poskuša to posebej poudarjati. In naj se še ustavim pri ideji omejevanja otroškega dodatka mladoletnim mamicam, ki jih je pri nas le nekaj na leto: v številnih drugih državah gre mlada mama po porodu skupaj z otrokom v rejniško družino, kjer se nauči skrbeti za otroka, rejniška družina pa jima ponudi vso potrebno podporo. Drugod dobi stanovanje in podporo skupnostnih služb, ki ji pomagajo pri samostojnem življenju. Pri nas pa bi šli v omejevanje socialnih prejemkov namesto v krepitev pomoči.

Kaj bi torej vi potrebovali, da bi se stvari premaknile v pozitivno smer? 

Država mora socialno politiko okrepiti z mehanizmi vključevanja in izenačevanja možnosti in ne obratno. Ljudem je treba zagotoviti pomoč in podporo tam, kjer so – na njihovem domu. Konkretno to pomeni oblikovanje dobrega sistema socialne preventive, ki vključuje zgodnjo pomoč in podporo družinam, meni osebno pa je še pomemben stik z akademsko stroko, torej Fakulteto za socialno delo. Povezovanje prakse in teorije v tem smislu lahko potem prinaša trajne, dolgoročne spremembe. Nikakor pa ne potrebujemo še več represivnih ukrepov.