V središču / Slavoj Žižek o tem, kako premagati skrajno desnico

Eden najbrž najbolj znanih citatov nekdanjega kitajskega voditelja Mao Cetunga se glasi takole: »Pod nebesi je vse v razsulu; situacija je odlična.« Povedano drugače, ko svet in družbo prežemajo najrazličnejše krize, je to pravi trenutek, da primat zasede revolucionarna misel. Sloviti slovenski filozof dr. Slavoj Žižek je v knjigi Nebesa v razsulu, svojem najnovejšem delu, prevedenem v slovenščino, obrnil optiko: ne, ni svet tisti, ki je v razsulu – v razsulu so sama nebesa. »Situacija izrazito ni odlična,« pravi Žižek. »In zato moramo ukrepati.«

Čeprav je knjiga nastala iz zapisov, nastalih v času pandemije koronavirusne bolezni, prvega mandata ameriškega predsednika Donalda Trumpa in nato njegovega poraza na volitvah leta 2020 (slovenski izdaji je bilo dodano še posebno poglavje Dobrodošli v dobi paradoksa o lažnivcu), ta deluje kot pomembno orodje tudi za analizo najaktualnejših kriz. V jedru katerih se v resnici skriva negotovost, v katero smer bo skrenila družba naslednje epohe. Ob množičnih demonstracijah rumenih jopičev (gilets jaunes) v Franciji in protestih v Hongkongu v tem času je Žižek tako zapisal, da je ključno vprašanje, kdo bo z izrazom nezadovoljstva zadel bistvo. Bo to prepuščeno nacionalističnim populistom? Ali pa bo to tleče nezadovoljstvo uspelo pretvoriti v izvedljiv program levici?

Pri tem se bo prisiljena spoprijeti z velikim izzivom – z vprašanjem jezika. Jezik je namreč tisti medij, ki vzdržuje način, na katerega doživljamo resničnost. »Primitivni sebični interesi niso tisti, ki najbolj razdvajajo, temveč jezik,« pravi Žižek. »Zaradi jezika (lahko) živimo v drugih svetovih kot naši sosedje, čeprav živijo na isti ulici.« Po Trumpovi zmagi na volitvah prejšnje leto je Alexandria Ocasio-Cortez, predstavnica naprednjaškega krila v Demokratski stranki, ki je obdržala sedež v kongresu, denimo ugotovila, da so nekateri njeni volivci glas zaupali Trumpu. Ko jih je vprašala, zakaj so to storili, je bil odgovor presenetljiv: Trump, čeprav utelešeno protislovje – »ultimativni postmoderni ironik, ki se predstavlja kot zaščitnik tradicionalnih vrednot; ultimativni uničevalec zakona in reda, ki se predstavlja kot njun brezpogojni branilec«, je zapisal Žižek –, se je volivcem zdel iskrenejši od protikandidatke Kamale Harris.

Kako je to mogoče? »Čeprav je njegova solidarnost z navadnimi ljudmi pretežno omejena na obscene vulgarnosti, obenem tudi izraža njihove vsakdanje skrbi in strahove s preprostimi besedami, s čimer jim daje vtis, da mu ni vseeno zanje in da spoštuje njihovo dostojanstvo.« Pri tem mu koristi celo, kadar ga ujamejo na nedoslednostih ali odkritih lažeh. Njegovi privrženci celo njegove laži jemljejo za dokaz, da deluje »kot normalen človek, ki se ne zanaša zgolj na strokovne sodelavce«, temveč »odkrito izraža svoje mnenje«.

Smrt resnice odpira možnost za veliko Laž. Ni to tisto, kar se dogaja z umikom liberalne demokracije, ki jo odrivajo različni predstavniki novega fašizma?

Pri tem mu gre posebej na roko dejstvo, da živimo v času tako imenovane postresnice. Čeprav bi lahko spisali dolg seznam laži in populističnih prijemov, s katerimi so nastopali nekateri prejšnji ameriški predsedniki, od Reagana do Nixona in Busha, se je takrat vsaj zdelo, da je na koncu še zmeraj zmagala resnica. »Razlika ni bila v tem, da je bila preteklost ’resnicoljubnejša’,« pravi Žižek, »temveč v tem, da je bila ideološka hegemonija veliko močnejša, tako da je namesto poplave lokalnih ’resnic’ prevladala ena ’resnica’ (oziroma, bolje, ena velika Laž).« Na Zahodu je bila to liberalnodemokratična Resnica, a je populistični val, ki je razburkal politični establišment, povzročil njen razpad. »Kadar torej slišimo trditve, da naša družba razpada zaradi trenutnega ’sesutja informacijskega ekosistema’, moramo biti zelo jasni, kaj to pomeni: ne le da vladajo lažne novice, temveč tudi, da je razpad te velike Laži doslej skupaj držal naš družbeni prostor.« Navidezna smrt resnice v tem smislu odpira tudi možnost za novo pristno resnico – ali pa za celo hujšo veliko Laž. »Ali ni to tisto, kar se zdaj dogaja z umikom liberalne demokracije, ki jo korak za korakom odrivajo različni predstavniki novega fašizma, od neofevdalnega populizma do verskega avtoritarizma?«

Kako to preprečiti in kaj bi bila lahko alternativa? Za začetek bi se morali zavedeti resničnih razsežnosti našega položaja, pravi filozof. Živimo v dobi, ki jo ves čas prevevajo apokaliptični obeti. A v resnici se je »konec že zgodil, le opazili ga nismo«. V tem smislu bi morali pogledati v prepad, ki je pod nami, in biti resnično v skrbeh. »Opustiti bi morali metaforo, da je ’pet minut do dvanajstih’ do naše zadnje možnosti, da se aktiviramo in preprečimo katastrofo. Zdaj je že pet minut ’čez’ dvanajsto in moramo se vprašati, kaj storiti v tej novi globalni ureditvi.«

Levica bi morala v trenutkih krize po njegovem zasesti položaj zmerne konservativnosti. Morala bi delati potrpežljivo in se organizirati, da bo pripravljena na ukrepanje ob naslednji krizi, hkrati pa na stran postaviti obsesijo z minimalnimi prestopki in se brezsramno predstavljati kot glas resnične moralne večine. »Danes bolj kot kadarkoli v zgodovini navadni spodobni ljudje niso naši sovražniki.« Hkrati je Žižek v knjigi večkrat kritičen tudi do zgolj navidezne iskrenosti na levici. Tako, denimo, vpelje pojem »brezkofeinskega levičarja«, ki naj bi govoril vse prave stvari – »zgrožen je nad globalnim segrevanjem, bori se proti seksizmu in rasizmu, zahteva radikalno družbeno spremembo in vsi so vabljeni, da se mu pridružijo pri tej veliki potezi globalne solidarnosti« –, prepogosto pa se zgodi, da ni pripravljen česa zares tvegati in si resnično ne želi sprememb.

Predvsem pa bi levica morala vedeti, kako naprej, ko pride na oblast – vedeti bi morala, karikirano rečeno, kaj sledi po revoluciji. Ekonomist Thomas Piketty je v delu Kapital in ideologija ponudil možen odgovor, pravi Žižek, in sicer »v radikalizirani socialni demokraciji. Pikettyjev predlog je ponovna vzpostavitev in radikalizacija države blaginje.« Med drugim je predlagal, da bi v obstoječem kapitalističnem sistemu prerazporedili razpoložljive vire, da bi vsak odrasel prejel fiksni znesek, ko dopolni 25 let. In progresivno obdavčitev prihodkov, ki bi omogočila vladam, da bi vsakomur izplačevale univerzalni temeljni dohodek v višini 60 odstotkov povprečne plače v bogatih državah, ter kritje stroškov za prehod gospodarstva s fosilnih goriv. Zaposleni pa da bi imeli 50 odstotkov sedežev v upravah podjetij. Če bogataši v to ne bi privolili in bi se izselili iz države, je Piketty predlagal izstopni davek in globalni sodni sistem, ki bi onemogočil izogibanje obdavčitvi. Filozof Alain Badiou je na drugi strani ponudil vizijo »vzpona nomadskega proletarca«, ki bo postal »nova globalna revolucionarna sila onkraj nacionalnih držav in parlamentarnih demokracij ter ukinil kapitalizem«. Predlog se zdi utopičen, vendar Žižek pravi, da tudi Pikettyjev predlog ni nič manj utopičen, čeprav se pretvarja, da je pragmatičen, saj išče rešitev kapitalističnega okvira in demokratičnih postopkov.

Smrtno resno, a s številnimi opombami, je Žižek kot edino pravo alternativo ponudil – komunizem. Vendar ne »kot rešitev za vse naše zagate«, temveč »kot (še zmeraj) najboljše poimenovanje za tisto, kar nam omogoča, da pravilno dojemamo težave, s katerimi se danes soočamo, in da najdemo pot iz njih«. Relevantno analogijo in napotek pa je predstavil na drugem mestu, kjer je pisal o protestih rumenih jopičev, ki so v letih 2018–2020 večkrat preplavili ulice francoskih mest, da bi opozorili na ekonomske neenakosti, začenši s protesti proti povišanju cen goriv. »Stari Henry Ford je imel prav, ko je med razvojem serijske proizvodnje avtomobilov prezrl želje ljudi. Kot je jedrnato sklenil: ’Če jih vprašam, kaj želijo, bodo odgovorili: Boljšega in močnejšega konja, ki bo vlekel moj voz!’ In enako velja za političnega vodjo, ki ga potrebujemo zdaj. ’Gilets jaunes’ hočejo boljšega (močnejšega in cenejšega) konja – v tem primeru, ironično, cenejše gorivo za svoje avtomobile. Morali bi podati vizijo družbe, v kateri cena goriva ni več pomembna, kakor je z uvedbo avtomobilov postala nepomembna cena konjske krme.«

Povedano drugače, če levica želi premagati skrajno desnico, mora med drugim ljudem ponuditi izhod iz obstoječega sistema – »k novemu družbenemu redu, v katerem lahko živimo in vanj zaupamo«.