V središču / Izraelski Guantanamo

Husein al Zuveidi se je mislil 7. oktobra 2023 poročiti. Rezerviral je veliko dvorano, povabil 2500 sorodnikov in prijateljev, plačal najem nevestine obleke. A namesto da bi se poročil, sta morala z zaročenko zbežati s skrajnega severa Gaze. Z družino se je zatekel v šolo v Džabaliji, predmestju mesta Gaza. Z zaročenko sta se tam poročila mesec pozneje, brez slavja in brez poročne obleke. Še mesec pozneje ga je med napadom na šolo zajela izraelska vojska, je povedal danes 26-letni Zuveidi. Po 22 mesecih so ga izpustili ob izmenjavi palestinskih zapornikov za zadnjih 20 preživelih izraelskih talcev.

Zdaj z družino biva v šotoru v Deir al Balahu sredi Gaze. Hiša njegovih staršev na severu je porušena, več sorodnikov je mrtvih. Zuveidi za vse to ni vedel. Pogled na uničenje, shujšane starše in sorodnike ga je močno pretresel, še vedno tudi podoživlja vse, kar je pretrpel v ujetništvu.

Po aretaciji je prišel v izraelsko taborišče Sde Teiman in tam preživel 18 dni z zvezanimi rokami in prevezanimi očmi. Tako kot drugi zaporniki je le izjemoma smel uporabiti stranišče, večinoma so se morali olajšati tam, kjer so čepeli. Niso se smeli uleči, se pogovarjati ali dvigniti glave. Ponoči so jim dovolili le pet ur spanca, pogosto so jih tepli. Obroke sta sestavljala košček kruha in pol zajemalke tunine iz konzerve. Spali so na neudobnih ležiščih in kljub mrazu so dobili le tanko odejo.

Tudi v zaporu, kamor so ga vtaknili pozneje, je bilo nasilje del vsakdanjika. Nekoč so ga med zaslišanjem za 12 ur privezali na stol in ga neprestano udarjali po penisu. Po tistem je v urinu opazil kri.

»Prepričan sem bil, da bom umrl,« je povedal. »Vsak dan sem se zahvalil bogu, da sem še živ.« Še vedno ga mučijo more, in ko obeduje, se še zdaj sam od sebe skloni naprej nad tla, kot je to moral početi v zaporu.

Mučenje je postalo zavestno izbrano in razširjeno orodje državne politike.

Okoli 1700 Palestincev iz Gaze, ki so jih zajeli med vojno, so osvobodili sredi oktobra – med njimi tudi Zuveidija. Večinoma so bili civilisti, ki so jih zaprli kot »neredne vojake« in brez obtožnice. Tako kot Zuveidi pripovedujejo o lakoti, zlorabah in nemogočih razmerah v zaporu. Njihova poročila se ujemajo z razkritji mednarodnih medijev in organizacij za človekove pravice, ki se vrstijo od sredine lanskega leta. Zlorabe niso omejene na Sde Teiman, vojaško taborišče v puščavi Negev, ki ga zdaj imenujejo kar izraelski Guantanamo. Tudi v tako rekoč vseh drugih taboriščih za ujetnike in zaporih je bilo vse opisano redno na dnevnem redu.

»Mučenje je postalo zavestno izbrano in razširjeno orodje državne politike,« piše v nedavnem poročilu več izraelskih organizacij za človekove pravice, ki so ga pripravile za odbor OZN proti mučenju. »Uporabljajo ga povsod, med aretacijo in zasliševanjem ter v zaporu.« Visoki izraelski uradniki so odobrili zlorabe, pri čemer jih ne ovirajo niti pravosodje niti uprava ali medicinske ustanove. V državi je trenutno zaprtih 9200 Palestincev, tako imenovanih zapornikov iz varnostnih razlogov.

Poročilo ne opisuje le zlorab. Izraelska organizacija za človekove pravice Physicians for Human Rights (Zdravniki za človekove pravice) je od začetka vojne dokumentirala 98 primerov preminulih zapornikov in imela možnost preveriti izjave prič, uradne zaznamke in drugo dokazno gradivo. Več kot dve tretjini preminulih je bilo iz Gaze, drugi z Zahodnega brega. V vojaških taboriščih je umrlo 52 ujetnikov, od tega več kot pol v Sde Teimanu.

Že decembra 2023 so prvič po sodni poti zaprosili za podatke o ujetnikih, je pripovedoval Nadži Abas, eden od piscev poročila organizacije Physicians for Human Rights. »Potem smo začeli dobivati neuradna obvestila, da v Sde Teimanu ujetniki umirajo vsak teden.« Šele čez sedem mesecev je vojska prvič objavila podatke. »Še danes noče razkriti drugih podatkov, na primer o vzroku smrti.« Zato predvideva, da je število nesrečnikov še veliko višje.

Razmere v izraelskih zaporih so lahko načrtno poslabševali zaradi politike ministra za varnost Itamarja Ben-Gvira. To je oblika dodatnega kaznovanja, so zdravniki zapisali v svojem poročilu. Po napadu 7. oktobra 2023 so zapori postali mučilnice, v katerih so sistematično kršene temeljne človekove pravice. Tudi umori zaprtih Palestincev so postali nekaj normalnega. Abas je povedal: »V desetih primerih, ko je zdravnikom na sodišču uspelo pridobiti dovoljenje za obdukcijo, so skoraj vedno odkrili znake nasilja in zanemarjanja.« V večini primerov tudi niso mogli določiti točnega vzroka smrti.

Izpuščeni Husein al Zuveidi je prav tako poročal o smrtnem primeru. Nekega 70-letnega zaprtega upokojenega učitelja je v glavo zadel gumijasti naboj, začel je krvaveti in se je onesvestil. Sojetniki so vojake prosili, naj ranjenca odvedejo k zdravniku, vendar so ga iz celice odnesli šele čez dva dni. »Ni se vrnil in jasno nam je bilo, da je umrl.«

Palestinski center za človekove pravice, ki deluje v Gazi, je pred štirinajstimi dnevi objavil poročilo o sistematičnem posiljevanju in mučenju ujetnikov s spolnim zlorabljanjem. Med drugim je v poročilu opisan primer, ko so ujetniku v zadnjično odprtino zarinili leseno palico in steklenico. Opis je podoben poročilom več organizacij za človekove pravice od začetka vojne v Gazi. Marca letos je strokovna komisija OZN v poročilu zapisala, da pogostost in krutost tega početja dokazujeta, da se spolno obarvano nasilje Izraelcev uveljavlja kot metoda boja.

Priče in drugi dokazi skoraj ne dopuščajo drugačnega zaključka, kakor da se zlorabe izvajajo nenehno in sistematično. Kljub temu to izraelska politika in večina družbe zanikata ali se za to ne menita. V izraelskih medijih skoraj ne poročajo o zlorabljanju zapornikov, če pa že, to predstavijo kot osamljene primere. Poleg tega ogorčenje pogosto sploh ni usmerjeno proti storilcem, temveč proti tistim, ki o teh dejanjih pišejo in govorijo.

Takšen je tudi primer, ki je v Izraelu povzročil škandal in zaradi katerega je morala pred nekaj tedni odstopiti vojaška tožilka. Začelo se je julija 2024, ko so zapornika iz Sde Teimana zaradi hudih poškodb prepeljali v bolnišnico. Med drugim so navedli, da je bil posiljen, pozneje se je pokazalo, da so ga z ostrim predmetom zabodli v bližini zadnjične odprtine in mu tako poškodovali del debelega črevesja.

Zlorabo zapornika so očitali petim rezervistom in jih priprli. Malo pozneje je skupina desničarjev napadla Sde Teiman, nato pa še eno od vojaških oporišč, da bi osvobodila rezerviste. Med napadalci so bili tudi poslanci izraelskega kneseta. Minister za varnost Ben-Gvir, v čigar pristojnosti je policija, je priprtje domnevnih storilcev označil za »nič manj kot sramoto«.

Priče in drugi dokazi skoraj ne dopuščajo drugačnega zaključka, kot da se zlorabe izvajajo nenehno in sistematično.

Nekaj dni pozneje je izraelska televizijska postaja objavila posnetke nadzornih kamer v Sde Teimanu, ki so posnele domnevne zlorabe Palestincev. V Izraelu so se ukvarjali predvsem z vprašanjem, kdo je posnetke posredoval, precej manj pa z njihovo vsebino. Na začetku novembra, več kot leto pozneje, se je pokazalo, da je odgovorna kar vojaška tožilka Jifat Tomer-Jerušalmi, ki je posnetke izročila novinarju. Zaradi tega so jo za kratek čas celo priprli in začeli preiskavo.

V odstopni izjavi je svoje dejanje opravičevala z besedami, da se je hotela upreti lažni propagandi proti organom pregona v vojski. Med zaporniki naj bi bili tudi najhujši teroristi, vendar to ne pomeni, da jih sme kdorkoli mučiti. »Žal vsi nimajo več tega temeljnega uvida – da obstaja ravnanje, ki je nedopustno celo v primeru najodvratnejših storilcev.«

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je na začetku novembra o razkritih posnetkih dejal: »To je morda najhujši piarovski napad, ki ga je izraelska država doživela od svoje ustanovitve.« Ravno vojaška tožilka zdaj v očeh desničarjev velja za izdajalko, čeprav je vojski dve leti krila hrbet med napadi na Gazo in pri kršitvah mednarodnega prava.

Mučeni in zlorabljeni Palestinec je danes svoboden, saj se je na podlagi dogovora o talcih lahko vrnil v Gazo, očitno brez pričanja. Sodnega postopka proti njegovim mučiteljem najbrž ne bo mogoče nadaljevati. Zagovornik obtožencev je že vložil predlog za ustavitev postopka. Eden od obtoženih je večkrat nastopil na televiziji in opravičeval svoja dejanja; štirje so na začetku novembra sklicali nekakšno novinarsko konferenco, na kateri so bili zamaskirani, in potožili glede domnevnega vnaprejšnjega obsojanja: »Namesto pohvale smo deležni očitkov, namesto zahvale molka.« V dveh letih vojne so obsodili le enega vojaka, ker je pretepal palestinske zapornike v Sde Teimanu – na sedemmesečno zaporno kazen. 

© 2025 Der Spiegel