22. 4. 2008 | Mladina 16 | Kolumna
Olimpijske igre cinizma
Zdrav duh v zdravem telesu? Pa ja.
Dajte mi mir s tem preklemanskim športom! Tako sem vzkliknila v soboto, ko se mi že milijontič ni posrečilo rešiti križanke, ker se je nekdanji angleški prvak v pikadu, vodoravno, križal z jamajškim voznikom boba, drugouvrščenim na regionalnem karibskem prvenstvu leta 1956, navpično. Iz obupa sem prižgala televizor, tam pa ni bilo nič bolje. Ob preobilju tega »opija za ljudstvo« si človek ne more kaj, da se ne bi vprašal, kot je Gustave Flaubert pobaral Guyja de Maupassanta, ko si slednji zaradi, hm, »zasvojenosti s športom« ni mogel utrgati časa, da bi spravil na papir kaj daljšega od novele: »Pa si res prepričan, da odrasel moški potrebuje toliko gibanja?«
Da se razumemo: čez rekreacijo niti besede. Dilcanje je krasno, tako mi zatrjujejo tisti prijatelji, ki si ga lahko privoščijo, in jahanje je imenitna stvar, to vem iz svojih mladostnih izkušenj. Ampak sodobni vrhunski šport ni več vrhunski ne šport. Sodobni vrhunski šport poganjajo z manjvrednostno-večvrednostnimi kompleksi podloženo nacionalistično manipuliranje s počasneje mislečimi (manipuliranje tiste vrste, kakršnemu smo te dni priča tudi pri sporih s Hrvaško), politika, denar, reklamarstvo, tiste hecne tabletke, ki jih je kar prek interneta kupoval Cimerotič (mogoče je mislil, da kupuje viagro?), ter eritropoetin. In dol mi visi, ali ga je Čeplakova jemala ali ne; moti me, da se je o tej blondinki vedno manj pisalo v časih, ko je tu in tam (v slogu športnih komentatorjev rečeno) »naniznila« kako medaljo, kot takrat, ko ni zmagovala ali ko sploh ni nastopala. V prvem primeru je bila kriva Mutola, v drugem pariški laboratoriji, Jolanda pa je obakrat postala kraljica naših src, ne da bi se ji bilo treba za to kaj posebej pretegniti.
Sodobni vrhunski šport nima nič skupnega z zdravim duhom ne z zdravim telesom. Sodobni vrhunski šport so gladiatorske igre. Pred leti je med tekmo svetovnega pokala ena od smučark izgubila življenje, letos pa so v eni sami sezoni tekmovalcu v hitrih smučarskih disciplinah zaradi poškodb amputirali nogo in jih nekaj raztreščenih na prafaktorje odnesli s hrbtišč raznih skakalnic. In ljudstvo uživa. Je že res, da komentatorji ob neokusno pogosto predvajanih posnetkih posebej grdih padcev stokajo, vzdihujejo in vijejo roke kot kaka Nina Osenar ob nominacijah v Velikem bratu, ampak narod bo še dolga leta svojim vnučkom govoril: »Na lastne oči sem ga videl, ko mu je glavo razčesnilo!« In se sijajno počutil ob tem.
Na prvo mesto v tekmovanju iz cinizma in absurda pa so se uvrstile letošnje olimpijske igre - še preden so se začele. Res škoda, da olimpijski ogenj ni potoval skozi Slovenijo. (Kako je navsezadnje to mogoče, če pa predsedujemo?!) V Sloveniji bi njegovim nosilcem pod noge metali cvetje, kot so nas naučili že v Titovih časih. Povsod drugod so olimpijski ogenj pričakali demonstranti, ki so opozarjali na kršenje človekovih pravic v Tibetu ... zato je mednarodni olimpijski komite prejšnji konec tedna ostro pograjal - demonstrante. Seveda, Kitajska je tako velika (in tako skrivnostna), da si sme za dobro vago privoščiti tudi širokopotezno onesnaževanje okolja ter razvijanje jedrskega orožja, pa ji nihče niti »bu« ne bo rekel. MOK je nadalje športnikom zabičal, naj med bivanjem v Pekingu pazijo na jezik, in ko so demonstracije postale prevroče, so ponekod, na primer v Buenos Airesu, sklenili, da bodo mimohod olimpijske bakle kratko malo - skrili pred kamerami. Zanimivo: šov, namenjen ljudskim množicam in marketingu, poteka brez navzočnosti očesa ljudskih množic in marketinga. Temu bi res smeli reči postavljanje svetilke pod mernik.
Kljub vsenavzočemu cinizmu je vendarle treba priznati, da je nekaj držav vsaj za hip ali dva le razmišljalo o bojkotu olimpijskih iger. (Med njimi ni bilo Slovenije, saj mali mož neznansko rad na prste stopi in pokaže, kaj zna. Navsezadnje iz Pekinga pričakujemo kakih tisoč medalj in na dolgo in široko se bomo razpisali o tem, zakaj jih nismo dobili.) Absurdno pa se zdi, da poleg ni ZDA, katerih bojkot olimpijskih iger v Moskvi je bil sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja odločno najodmevnejša poteza te vrste. Združene države so takratno olimpijado bojkotirale zaradi sovjetskega vdora v Afganistan - v državo, kjer, še en absurd, te dni dela red prav Amerika. (Ob neznatni pomoči poldrugega »strokovnjaka« z Erjavčevega »ministrstva za podrejanje Natu in zapravljanje časa«, kot bi mu najbrž rekli v stripih o Alanu Fordu.) Ampak tisti nikomur nevarni Tibetanci v oranžnih rjuhah so iz zornega kota Amerike seveda manj pomembni od njenih strateških interesov na Srednjem ali Daljnem vzhodu, zapovrh pa o Kitajski niti State Department ne zna predvideti, kako bi se odzvala na stvar. (Kitajskega diplomata pač ne moreš na božični večer povabiti na pogovor, da bi mu/ti ex catedra povedal, kaj si misli.) In gotovo je pri vsej zadevi odločilnega pomena to, da imajo Združene države tako kot ves kapitalistični svet trenutno opraviti z delovno silo dveh vrst. Prva je popolnoma odveč, drugo pa je treba izžeti do zadnjega vlakna. Brezposelne je zatorej treba omamiti in jim vzeti sposobnost razumske presoje lastnega položaja, da ne bi začeli metati opek v najbližjo izložbo, oni drugi pa se morajo čez vikend dodobra spočiti, da bi v ponedeljek laže proizvajali odstotke, točke, borzne indekse in kar je še teh kazalcev uspešnosti podjetja, ki sploh njihovo ni. Tako v prvem kot v drugem primeru je otopelo dremanje delovne sile med televizijskim prenosom kateregakoli športnega dogodka kot nalašč.
Med olimpijado v Pekingu bodo pred zasloni blaženo kinkali tudi Slovenci. Kajti igre bodo. Morda bo med njimi tudi kaj počilo. Ali se tega bojimo - ali pa skrivaj nasladno upamo, da bomo svojim vnučkom lahko postregli še z eno grozljivko?
Tu pač ni pomoči. Vrhunski šport je krenil svojo pot in ušel izpod nadzora. Edino, kar še lahko naredimo, je to, da rečemo bobu bob in preimenujemo tekme vseh vrst v resničnostne šove. Saj imamo tudi te radi, mar ne? Morda bi za nameček kazalo po zgledu gladiatorskih iger na smučišča, nogometna igrišča in atletske steze pripeljati leve. Če se vrhunski športniki ne bi hoteli pomeriti z njimi (o čemer dvomim, saj po obilnem zajtrku iz steroidov ni stvari, ki bi se je bal), lahko na stadione napotijo svoje varovance zavodi za zaposlovanje. Da bo po soočenju brezposelnega z levom vsaj eden sit.
Seveda se norčujem. Ampak moj črni humor ni nič v primerjavi s cinizmom premiera, ki ti kmalu po prihodu na oblast zabrusi: »Delavci da demonstrirajo? V temle vremenu? Mar bi prišli spomladi!«, nato pa se pol leta pred volitvami znebi izjave: »Uspešne demonstracije želim! Prav rad bi se vam pridružil, saj je tudi moja plača nižja od plač ministrov!«
In ne, prejšnji odstavek ni bil digresija. Mar ni očitno, da med eksistencialnim obupom ponižanih in razžaljenih ter malikovanjem športa obstaja žalost zbujajoča povezava?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.