Aleš Kocjan

13. 5. 2008  |  Mladina 17  |  Svet

S plamenico nad plamenico

Tibetanski protesti ob obisku olimpijske plamenice, ki se je na poti v Peking ustavila v New Delhiju

Indijska političarka Jaya Jaitley z visoko dvignjeno baterijsko svetilko, ki je na demonstracijah v New Delhiju nadomeščala prepovedano »plamenico svobode«, obkrožena z živim ščitom najbolj mišičastih med Tibetanci.

Indijska političarka Jaya Jaitley z visoko dvignjeno baterijsko svetilko, ki je na demonstracijah v New Delhiju nadomeščala prepovedano »plamenico svobode«, obkrožena z živim ščitom najbolj mišičastih med Tibetanci.
© Aleš Kocjan

»Kitajski pes,« me je potolažil eden izmed Tibetancev, ko me je, obloženega s prtljago, ob vstopu v begunsko kolonijo Madžnu ka Tila v Delhiju oblajal eden izmed v Indiji vseprisotnih, čez dan skoraj vedno spečih nikogaršnjih psov. Zvenelo je kot šala, toda ob pogledu na ožarjene obraze Tibetancev, sedečih na klopeh ob ozkih uličicah s prostorsko stisko obremenjene tibetanske naselbine, utrujenih, pa vendarle polnih zanosa, je bilo mogoče sklepati, da se v Madžnu ka Tili nekaj kuha. Res je skoraj slišno brbotalo. Povsem razumljivo. Tibetanci že dolgo niso imeli tako edinstvene priložnosti, da izrazijo gnev, ki jih že desetletja muči in se nabira v njihovih možganih, kot se jim je ponudila na dan, ko je v indijsko prestolnico prispel olimpijski ogenj.
Na najbolj varovanem dogodku v New Delhiju doslej, dvakrat bolj, kot je bila varovana parada na dan republike, ko navadno udarijo kašmirski separatisti na čelu s samomorilskimi napadalci, je »plamenico sramote« - tako se je glasil tibetanski opis predmeta, ki je ponos vsaj milijarde izmed gostiteljev letošnjih olimpijskih iger -, katere pot je bila skrajšana na vsega 2,3 kilometra, obdajal živi zid, sestavljen iz 22.000 policistov. Nameščeni so bili ostrostrelci, prizorišče so preletavali helikopterji. Med številnim drugim osebjem, ki je bilo mobilizirano, so bile tudi posebne enote za gašenje. Pa ne olimpijskega ognja, ampak napovedanih tibetanskih samozažigov.
Teh na srečo ni bilo, prav tako ni bilo gasilcev tibetanskega rodu, ki bi ogrozili posvečeni plamen. Zaradi prepoznavnih obraznih potez so jih identificirali in odstranili že »nežnejši«, zunanji sloji policijskega obroča. Tudi kitajskim specialcem v modrih trenirkah, ki so stali najbližje bakli, ni bilo treba posredovati.
»Hu Jintao je mesar, je mesar, je mesar!« se je razlegalo po ulicah indijske prestolnice med s čustvi nabitim tibetanskim protestnim pohodom, ki se je začel s simboličnim prižigom »bakle svobode« v mavzoleju prvaka nenasilja Mahatme Gandhija, ki so ga opravili predstavniki različnih verskih skupnosti, in končal z »mitingom resnice« v srednjeveškem observatoriju Džantar Mantarju v središču mesta, kjer so na svoj račun prišli indijski politiki, kajpada tisti iz opozicije. Tibetanski protestniki niso zastonj vzklikali »Tibet ki azadi, Bharat ki surakša« - »Ko Tibet bo svoboden, Indija bo varna« in »Hindi Chini bhai bhai, yahi Chin ka doka he« - »Kot bratu Indijec Kitajcu brat. A ta ga v hrbet bo zabodel ...« V Indiji vlada namreč prava paranoja pred kitajsko vojaško močjo, ki jo je ta država že občutila na svoji koži. »San uniso basat! Jaad karo! Jaad karo!« - »Leta dva-in-šest-deset-ega! Spominjaj se! Spominjaj se!« se je glasilo še eno izmed tibetanskih ugajaških gesel, ki so imela namen zagotoviti naklonjenost indijskih množic.
Med Indijo in Tibetom so nekoč potekale starodavne trgovske in kulturne poti. Navsezadnje je po prepričanju zahodnjaških simpatizerjev romantiziranega Tibeta glavna poteza močno ritualizirane in s čarovniškimi elementi starodavnega bönpa prežete magične religije tibetanskega budizma - to je univerzalno sočutje, ki ga kot znamenito potezo spretno propagira dalajlama - prišla iz Indije skupaj s starimi mojstri šole mahajana. Danes med nastajajočima velesilama, Indijo in Kitajsko, potekata boj za prevlado na celini in tekma v divji gospodarski rasti, ki v obeh državah redkim posameznikom na račun večine, sestavljene iz izmozgane in poceni delovne sile, prinaša ogromne dobičke. Tudi znotraj indijskih političnih meja so kraji, ki premorejo avtohtono tibetansko kulturo, večinoma v transhimalajskih regijah Ladakha in Spitija, v nedolgo tega anektiranem Sikimu in še vzhodneje, v zvezni državi Arunačal Pradeš, ki si jo, ker je bila nekoč del Tibeta, v nerešenem sporu med državama lasti Kitajska. Pa je na teh območjih kaj bolje kot v kitajskem Tibetu? Namesto kitajske vlada indijska kolonizacija, ki s transportnimi subvencijami prav tako uničuje tradicionalno gospodarstvo in z migracijami duši lokalno prebivalstvo. Močna vojaška prisotnost, v posebnih enotah indijske vojske na veliki nadmorski višini neuradno služijo tudi tibetanski begunci, pa s svojimi dejavnostmi ogroža krhko okoljsko ravnovesje. Razlika med indijskimi tibetanskimi regijami in kitajskim Tibetom je predvsem v tem, da tibetanske budiste v Indiji enkrat na svete čase, saj je v zadnjem času precej zaposlen tudi z oboževalci na Zahodu, obišče tibetanski »papež«. Res je, da v kitajskem Tibetu vlada hudo nasilje nad tistimi, ki odkrito zagovarjajo tibetansko neodvisnost. Toda kdor je nasprotoval ekspanzionističnim načrtom indijske države, se je znašel v podobnih škripcih kot Tibetanci v svoji domovini, vedo povedati v Kašmirju in na širšem območju Asama, na severovzhodu podceline, kjer se že od odhoda britanskih gospodarjev proti priključitvi »materi Indiji« z orožjem bori na ducate odporniških skupin.
»Res je, da so v Tibetu zelo redki tisti, ki si dejansko želijo samostojnosti, večina le hrepeni po vrnitvi dalajlame, da bi ga imela vsaj enkrat v življenju priložnost videti v živo,« je razložil Lobsang Wangyal, organizator letošnjih alternativnih olimpijskih iger za tibetanske športnike, s katerimi bodo članom begunske skupnosti, ki »nočejo« nastopiti na »Beijing Olympigs«, omogočili nastop pod tibetansko zastavo. »Vse tisto s suženjstvom in telesnimi kaznimi je res,« je na vprašanje, kaj ve o starem Tibetu, odgovoril Lobsang. »Med begunci ne maramo tibetanskih aristokratov. V starih časih nam je bilo v njihovi navzočnosti zapovedano hoditi s sklonjeno glavo, zato jim tudi danes ne maramo gledati v oči,« je dejal napredni in svetovljanski Lobsang, ki je pred leti pripravil fotografsko razstavo Onstran Šangrilaja o tibetanskih ljudeh z obrobja, klošarjih in džankijih, s katero je, kot pravi, želel vsaj malo ublažiti pritisk idealizacije in predstav svetništva, ki so si jih o Tibetu in njegovih prebivalcih ustvarili zahodnjaki. »ZDA izkoriščajo Tibetance in jih uporabljajo kot sprožilec za potrebe psihološke vojne proti Kitajski,« je priznal Lobsang. Potem ko so dokumenti o vlogi CIE v organizaciji tibetanskega odporniškega gibanja že pred časom prišli v javnost in so bile o tem napisane obsežne študije, je imel bržkone v mislih podatek, da organizacije za podporo Tibetu financira civilna podružnica CIE, National Endowment for Democracy (NED). Njena selektivna podpora nekaterim gibanjem v drugih državah je potrdila, da v najboljšem primeru vodi v poliarhijo, vladavino elit, ki ustrezajo ameriškim interesom, ne pa v kakršno koli demokratično družbo.
V tibetanskem narodnem gibanju, ki je luč sveta ugledalo šele po pobegu večine posvetne in cerkvene aristokracije in nekaterih podložnikov, podrejenih njeni moralni avtoriteti, sta organizaciji z najbolj zvenečimi imeni na plačilnem seznamu organizacije NED International Campaign for Tibet in Tibetanski mladinski kongres. »A vprašanje človekovih pravic v Tibetu je kljub temu pristno,« je zatrdil Lobsang. Kdo bi mu mogel oporekati? Toda vik in krik, ki so ga zahodni mediji zagnali ob zadušitvi nasilnih protestov v Lhasi, kljub pogostemu molku ob številnih zločinih, porojenih iz ameriško-evropske svetovne politike, le potrjuje izvor dolgih obveščevalnih lovk, ki so najverjetneje pomagale organizirati nedavne proteste v Tibetu. Pritisk na Kitajsko in olimpijske igre je, poleg boljšega izhodišča ZDA in Evrope v pogajanjih za nizke cene kitajskih izdelkov in donosnejše bančne trge, ta trenutek pomemben tudi zaradi ameriških priprav na morebitno vojno z Iranom. V ta namen je nujna destabilizacija, oslabitev njegovih velikih sosed Rusije in Kitajske, ki sta se zadnja desetletja znašli v vse tesnejšem obroču novih ameriških zaveznikov, med katere vse bolj sodi tudi Indija. Iran je opazovalec v vojaški zvezi Šanghajske kooperacije, ki ji načelujeta Rusija in Kitajska, in močan zaveznik obeh držav.
Za nedavne nasilne proteste v Lhasi je po trditvah kitajskih oblasti odgovoren Tibetanskih mladinski kongres (TYC). Prav ta organizacija je ob prihodu olimpijskega ognja v Delhi pripravila več ne pretirano nasilnih protestov, kot bi jih lahko imenovali. Aretiranih je bilo 412 njenih pripadnikov. Prva skupina je dan pred olimpijsko štafeto na aveniji med predsedniško palačo in znamenitimi Vrati Indije, kjer je potekala slovesnost, uprizorila svoj olimpijski tek, a se je sprevrgel v divjo jago s presenečenimi policisti. Druga celica aktivistov je nekajkrat poskušala vdreti v prostore kitajskega veleposlaništva. Tibetanske mladenke in mladeniči pa so z nočnim razgrajanjem kratili spanec olimpijski plamenici pred hotelom Meridien.
Predsednik organizacije TYC Tsewang Rigzin, ki je v Indijo posebej za to priložnost priletel iz ZDA, je z močnim ameriškim naglasom dejal: »Z njegovo svetostjo se politično razhajamo. Namesto za avtonomijo se zavzemamo za brezpogojno neodvisnost Tibeta.« Na moje vprašanje je s pokeraškim izrazom na obrazu hladnokrvno zanikal, da bi organizacijo, ki jo Kitajska šteje za teroristično, kakor koli financiral kateri koli tuji sponzor, čeprav vsaj dokumenti z obravnave v ameriškem kongresu, ki se je ukvarjala s »podporo človekovih pravic in demokracije«, pričajo, da je TYC na plačilnem seznamu organizacije NED. A tega podatka, pa tudi tega, da je dalajlama skupaj z Margareth Thatcher, z Bushem starejšim in s prejšnjim papežem podpisal peticijo proti izročitvi generala Pinocheta iz Velike Britanije v Španijo, kjer bi mu sodili za zločine proti človeštvu, zahodni mediji ne obešajo na veliki zvon.
»Smrt Hu Jintau! Smrt Hu Jintau! Ker je morilec! Ker je morilec ...!« je kričala že precej razgreta množica tibetanskih demonstrantov, ki je v zanosu nekoliko pozabila na gandhijevskega duha, s katerim je bila inavgurirana protestna manifestacija. Indija, ki je kljub nelagodju ob separatističnih težnjah znotraj svojih meja zaradi še močnejšega strahu pred Kitajsko vsaj prikrito naklonjena tibetanskim beguncem, je dovolila protestni pohod na dan prihoda olimpijske štafete. Da ne bi povsem izgubila obraza pred Kitajci, pa je prepovedala vsakršno imitacijo olimpijskega ognja. Miroljubni tibetanski pohod se je proti koncu sprevrgel v ravsanje s policisti, ko je ena izmed nosilk »bakle svobode«, indijska političarka Jaya Jaitley, iz torbice izvlekla večjo različico baterijske svetilke in jo ob ovacijah protestnikov dvignila visoko v zrak, to pa je sprožilo odziv budnih varnostnih organov. Po stasu in činu največji izmed policijskih goril je posredoval in iz ženskih rok iztrgal par improviziranih bakel. Potem so najbolj mišičasti med Tibetanci postavili živi zid in protestniki so sredi delhijskega smoga z visoko dvignjeno baterijo zmagoslavno vkorakali v cilj, kjer jih je v želji po čimprejšnjem začetku političnega besedičenja težko pričakovala množica na čelu z nekdanjim indijskim obrambnim ministrom Georgeem Fernandesom.
Džantar Mantar je bil preurejen v mali Tibet s plesalci v tradicionalnih kostumih, katerih ples je gledalce prevzel s privlačno očarljivostjo, z izvirnimi imitacijami jakov - tibetanskega goveda, ki so požele naklonjenost številnih obiskovalcev, in z nomadskimi šotori, postavljenimi pred kuliso z umetelno naslikano podobo dalajlamove Potale. Tibetanci, ki so na prizorišču zborovanja miroljubni protest v različnih oblikah začeli že kak teden pred prihodom olimpijskega ognja v indijsko prestolnico, so na »veliki dan« pripravili bogat program. Nekatere točke, na primer petje domoljubnih pesmi gostujočih artistov, so demonstrantom segle do srca in jim na lica izvabile solze. Potekala je tudi gandhijevska satjagraha - protestno sedenje z gladovno stavko, ki se je nadaljevala še dolgo po odhodu olimpijskega ognja iz države. Gorečnost prostovoljno sestradanih Tibetancev pa ni preprečila gesel, ki so zbujala sladke skomine, politične in gurmanske. »Alu puri teel me, Hu Džintao džejl me!« - »Krompirček in flancati za v olje so, kitajski predsednik pa v ječo gredo!« je bilo slišati novo izmed šaljivih rim, posvečenih šefu kitajske države.
Večina Indijcev se je tisti dan pritoževala. Pa ne le zaradi megalomanskih prometnih zamaškov, ki so bili posledica varovanja olimpijske plamenice. Tudi zato, ker naj bi bilo varovanju, kakršnega doslej v prestolnici še ni bilo - po indijskem okusu so šli z njim nedvomno preveč na roke Kitajski -, uspelo učinkovito »ubiti« olimpijskega duha. Tibetanci si lahko zadovoljno manejo roke. Promocija njihovega boja je bila, čeprav so bili v primerjavi z nasprotnikom nedvomni outsiderji, izpeljana z veliko dostojanstva, zdravo tekmovalno in z obilico občudovanja vredne ustvarjalnosti. Jim je tistega dne, ko je olimpijski ogenj gorel na indijskih tleh, uspelo na svojo stran pridobiti olimpijskega duha?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,80 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.